 Podatki Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja kažejo, da se je poraba antidepresivov v Sloveniji v zadnjem desetletju potrojila. Je predpisovanje zdravil, ki izboljšujejo razpoloženje, vedno v dobro pacienta? Ali pa koristi bolj državi, saj zdravila prikrijejo jezo in ogorčenje ljudi nad vse težjimi razmerami v družbi, pravih problemov pa ne rešujejo? Prof. dr. Vesna Švab, psihiatrinja, meni, da gre tudi za zlorabo zdravil za potrebe družbe.
Predpisovanje antidepresivov, ki izboljšujejo razpoloženje, skrbi tudi vas, psihiatre, ki zdravila predpisujete. Zakaj?
| | Vesna Švab: Trg je preplavljen s knjigami o ženskah in moških možganih, ki oblikujejo novega potrošnika. Foto: Tomi Lombar/Delo |
Obstajajo resni pomisleki o tem, da je to predpisovanje preseglo meje racionalnega. V uglednih angleških znanstvenih revijah se je prvič pojavila odkrita debata o tem, ali s psihiatričnimi zdravili za zdravljenje depresije ne delamo več škode kot koristi. Med poglavitnimi argumenti tistih strokovnjakov, ki zagovarjajo povečano predpisovanje, je dejstvo, da se je v zadnjih letih močno zmanjšalo število samomorov v Evropi in drugje, razen v nekaterih vzhodnih državah, kjer naraščanje vztraja ali se še povečuje. Drugi vzrok so številne študije, ki dokazujejo, da lahko psihiatrična, tudi antidepresivna zdravila bistveno zmanjšajo človeško trpljenje in izboljšajo funkcioniranje ljudi z diagnozami, kot so depresija in hude duševne motnje.
Nasprotniki povečanega predpisovanja zdravil pa opozarjajo na neželene učinke psihofarmakov, med njimi na tisto, kar povedo tudi številne pacientke v moji ambulanti: da so jim zdravila sicer olajšala stisko, vendar jih tudi oddaljila od reševanja problemov, da so zmanjšala intenzivnost njihovega čustvenega doživljanja, jim vzela veselje do spolnosti in jih prikrajšala vsaj za del sočutja do drugih. Težava je tudi predpisovanje antidepresivov starejšim ljudem, ker imajo številne neželene učinke, ki poslabšajo telesno zdravje, pa tudi dejstvo, da se antidepresivna terapija pogosto kombinira z nekaterimi antipsihotičnimi zdravili, torej zdravili, ki so registrirana za zdravljenje shizofrenije in naj bi tudi imela pozitivne učinke na razpoloženje. Tudi ta zdravila imajo številne neželene učinke, med katerimi je najbolj nevaren tako imenovani metabolni sindrom, to je stanje povečevanja telesne teže, porast krvnega sladkorja in posledice, ki se kažejo s prezgodnjo umrljivostjo zaradi srčno-žilnih bolezni. A je predpisovanje antidepresivov kljub temu tudi pri nas zadnja leta »moderno«, predvsem pri splošnih zdravnikih. Kaj vse vpliva na večje predpisovanje teh zdravil?
Trg je preplavljen tudi s knjigami o ženskih možganih, ki naj bi bili bolj dojemljivi za čustva drugih, bolj povezovalni in fleksibilni pa tudi bolj ali celo pretežno odvisni od hormonskih nihanj in specifičnih hormonov, ter moških možganih, ki naj bi pod vplivom hormonov delovali precej drugače. Tako oblikuje trg novega, od kemičnega ravnovesja v možganih odvisnega potrošnika, posameznika, ki s kemičnimi nadomestki nevrotransmiterjev uravnava svoje psihično stanje in z zdravili dosega dobro počutje. Nova ameriška klasifikacija bolezni ponuja velik porast diagnostičnih kategorij, ki lahko upravičijo predpisovanje vseh vrst psihiatričnih zdravil, najbolj pa antidepresivov, ki naj bi pomagali k boljši energijski opremljenosti in preprečevali pretirano potrtost, nemoč in obup.
Imate izkušnje, da pacienti sami prosijo za antidepresive, da bi bili manj zaskrbljeni, bolj zadovoljni?
K meni zelo redko pridejo samo zato, ker bi si želeli biti bolj srečni. Večinoma se obračajo na psihiatra zaradi resnih in hudih znakov duševnih motenj. Vendar klinične izkušnje kažejo, da se vse več ljudi, predvsem žensk, oglaša zato, ker so v težkih življenjskih, največkrat eksistenčno težkih situacijah. Pogosta obiskovalka psihiatrične ambulante je ženska, stara nad 50 let, ki ima za seboj že več kot 20 let delovne dobe v istem podjetju, prizadevna, izkušena, vendar v sedanjem življenjskem ciklu nekoliko počasnejša, kot je bila prej, se slabše prilagaja in jo izpodrivajo mlajši kolegi ali kolegice. Zgodi se, da je temu pridružen še odkrit mobing, kar pomeni ponavljajoče se očitke, preverjanje njenega dela, včasih odkrito odklanjanje ali posmehovanje, iskanje napak pri njenem delu, vse z namenom, da bi dala odpoved in bi jo lahko nadomestil kdo drug, ki je pogosto v dobrih odnosih s šefom. V teh situacijah si ženske poskušajo pomagati na različne načine, med njimi so prepričevanja, grožnje, dokazovanja. Veliko jih išče drugo službo, saj imajo veliko izkušenj, vendar jih v tej starosti nihče noče zaposliti. Kadar se obdobja teh stisk podaljšujejo v nedogled, to lahko povzroči izčrpanje prilagoditvenih sposobnosti, umik in dejanski upad zmožnosti, ki vodi v prezgodnje upokojitve žensk, ki bi lahko bile na vrhuncu ustvarjalnih sposobnosti zaradi izkušenj, znanja in še visoke sposobnosti povezovanja obeh. Ko se pogovarjam z njimi in jim predpišem tudi antidepresivno terapijo, ker so razžaljene, ponižane in obupane ter imajo tudi vse znake tesnobnosti in depresivnosti, se vprašam, ali je moje delo še etično in ali morda ne služi bolj državi kot pacientom, da prikrije jezo in ogorčenje nad diskriminatornimi ravnanji. Zdravniki opozarjate, da v slabih družbenih razmerah zboli več ljudi kot sicer. Kako je z duševnimi motnjami?
Vsekakor se duševne motnje pojavljajo v kontekstu, v okoliščinah, in so ne le posledica biokemičnega ravnovesja v možganih, ali – po novem – hormonskih neravnovesij v ženskih možganih, temveč tudi razmer, v katerih živimo. Psihiatrija ne more zdraviti zlorab, lahko pa ublaži njihove posledice, vendar za ceno odmika od problema, ki ga družba ne more ustrezno rešiti. Povečevanje predpisovanja antidepresivov je tako tudi izraz zlorabe psihiatrije za družbene namene.
Kakšno je duševno zdravje Slovencev?
Slovenci nismo posebej duševno bolan narod. Imamo več samomorov kot v večini drugih držav, vendar se je njihovo število do pred kratkim zmanjševalo predvsem zaradi boljše ozaveščenosti ljudi in zmanjšanja stigme zaradi duševnih motenj pa tudi zaradi izvrstnega dela zdravnikov v osnovnem zdravstvenem varstvu, ki zelo dobro prepoznajo simptome depresije, ki lahko vodi v samomor. Imamo zelo dobro mrežo služb na osnovni ravni zdravstvenega varstva – družinske zdravnike in patronažne medicinske sestre, ki poznajo ljudi, družine in znajo presoditi, kaj je reakcija in kaj bolezen, ter ljudem stati ob strani. Raziskave kažejo, da je večino duševnih motenj mogoče preprečiti, če jih pravočasno odkrijemo, obravnavamo in če pri tem uporabimo vse dokazano uspešne terapije, ne le zdravila.
Takšna preventiva pa se lahko izvaja le na osnovni ravni zdravstvenega in socialnega varstva in verjamem, da bo politika naredila, kar je obljubila v novi resoluciji zdravstvenega varstva – da bo tokrat resnično poskušala preusmeriti sredstva in kadre tja, kjer so najbolj potrebni, to je na osnovno, lokalno raven pomoči.
Kar zadeva stigmo, pa še to: verjamem, da se bomo tudi v stroki uprli pretiranemu diagnosticiranju in zdravljenju življenjskih težav. Človeško bitje je veliko več kot skupek biokemičnih reakcij in v stiski potrebuje tudi pomoč in sočutje, ne le zdravil. Avtor: Milena Zupanič, notranja politika Izvirna novica: Delo.si , 30. julij 2015 Prispevek je last avtorja in medija Delo.si |
