 štiristo milijonov ljudi po vsem svetu trpi zaradi motenj strahu. Grožnje, kakršna je vojna v Iraku, jih še krepijo. Od kod pride strah, kako je mogoče z njim živeti, kako ga obravnavati? Zabave je že zdavnaj konec, družba zabave je odkrila strah. Če so osemdeseta potekala v skladu z osnovnim vodilom hedonizem za vsako ceno, je z devetdesetimi prišel jutranji maček. Občutek pobitosti, nedoločljive bojazni, ki ga je podžigala milenijska histerija, je začel počasi, a enakomerno prodirati v kolektivno zavest.
Brutalni rez 11. septembra 2001 je dal rastočemu nelagodju končno ime in »kulturi strahu«, kot pravi ameriški sociolog Barry Glassner, pisec knjižne uspešnice z enakim naslovom, »ključnega črnega moža v obliki Osame bin Ladna, čigar vlogo je bil pripravljen prevzeti Sadam Husein.«
O fenomenu strahu so se v zadnjem času razpisali ameriški časniki, kot sta Newsweek in New York Magazine. »Vsega je konec,« piše Michael Wolff v zadnjem New York Magazine, »dobrodošli v dobi strahu!« Bojne parole Georgea W. Busha (»Nočemo živeti v strahu!«) ljudje ne ubogajo. Pri čemer Bush verjetno ni upošteval pojmovnega razlikovanja Theodorja Adorna (Furcht, strah, je premagovanje Angst, bojazni), to pomeni pretvorbo neke bojazni, ki je ni mogoče lokalizirati, v konkretno grožnjo.
Toda akutno nevarnost »druge vietnamske vojne v Mezopotamiji«, posttravmatske posledice izbrisanih nebotičnikov Svetovnega trgovinskega centra, hladnokrvne napade na blaginjo srednjega razreda, med drugim zaradi kolapsa »nove ekonomije«, vidi Wolff le kot postajališča na »dolgi, psihološki cesti h kolektivnemu občutku strahu«.
 Po podatkih svetovne zdravstvene organizacije WHO ima trenutno 400 milijonov ljudi po vsem svetu bolezenske motnje strahu. Občutek, ki ga je Madonna, instinktivna seizmografinja epicentrov duha časa, vizualizirala: v svojem videu Another Day, še en dan, se da poveličevati v lepoti mučenja in šepeta: »Sigmund Freud - analyze this«. A kralj najstniške kulture strahu je nedvomno, tako revija Rolling Stone, pevec Nirvane Curt Cobain, ki se je leta 1994 poslovil od življenja s strelom v glavo. Njegovi dnevniki, ki so izšli konec minulega leta, so posthumni zapisnik duše, ki so jo razžirali bojazen, panika, gnus do življenja in svetobolje.
Nemški raziskovalec trendov Matthias Horx se spričo obstoječih znakov boji, da bo prišlo do preobrazbe »modnega pojava« bojazni v drogo odvisnosti. Kot marketinški inštrument za programe, ki jih ameriška vlada prodaja pod delovnim naslovom Vojna proti terorju, vsekakor deluje.
Freud se je že leta 1895 ukvarjal s strahom kot nevrozo, ki jo je delil na kronično stanje strahu in napade strahu. Nevrotično oblikovanje strahu je Freud povezoval s »kopičenjem in ne dovoljšnjim praznjenjem libida«. V njegovem delu Zavrtost, simptom in strah, ki je izšlo leta 1926, je nato popravil svoje zgodnejše teorije strahu: Ni potlačitev tista, ki povzroči strah, temveč strah povzroča potlačitev.« Vsem strahovom naj bi bilo skupno »svarilo pred nevarnostjo«: »Ali je ta nevarnost resnična, namišljena ali histerično precenjena, je za sam občutek nepomembno.«
Po statistiki strokovnega časnika Arzt und Praxis iz leta 2001 trpi 15 odstotkov avstrijskega prebivalstva zaradi v freudovskem smislu »namišljenih ali histerično precenjenih« nevarnosti. Povečano število motenj strahu je na prvi pogled v vzročni povezavi z rastočimi zahtevami vsakdanjika in s tem povezano ravnijo stresa. Travme, ko so izguba bližnjega, delovnega mesta ali nesreča, kot tudi trajajoča obremenitev in prehudo naprezanje zaradi družine, izobraževanja ali službe sproži zdrs v duševno stanje bojazni. Zaradi večje ozaveščenosti in premišljevanja tako pacientov kot zdravnikov pa tudi napredka na raziskovalnem področju se je število diagnoz zvišalo za štirikrat: v zadnjih letih se povečuje verjetnost, da že hišni zdravnik s svojo diagnozo omogoči zgodnje prepoznavanje psihične bolezni.
Kakšne nove pekle lahko odpre napačna obravnava, pripoveduje Dunajčanka Silvia Böhm, mati treh otrok, katere »strah pred strahom« jo je enajst let silil k »življenju v premeru dveh kilometrov«: »Vse drugo bi bilo enako vzponu na Everest.« Silva Böhm je morala svojega moža celo prositi, naj jo čaka pred straniščem, sicer »sem postala panična«. Neka psihiatrinja ji je nato brez spremljevalne terapije predpisala le pomirjevalo xanoa, »od katerega sem bila vse bolj odvisna. Dolgo časa mi je grozilo, da mi med jedjo pade vilica iz ust.« šele z zamenjavo zdravnika se ji je uspelo prebiti iz začaranega kroga.
Carlo Stanek je napačna zdravniška obravnava »stala petnajst let življenja, ki sem ga več ali manj prebila v svoji kuhinji«. Popolni zlom, po katerem ni mogla ne hoditi ne govoriti, je – paradoksno – prinesel rešitev. Po napotitvi na kliniko je dobila nov antidepresiv »v kombinaciji z dobro psihoterapijo«. Kasneje je ustanovila skupino za samopomoč D&A.
Najpogostejša motnja strahu v Avstriji je tako imenovana socialna fobija z 11,3 odstotka. 8,3 odstotka Avstrijcev trpi zaradi določenih fobij.
Medtem je ameriški jezikoslovec Fredd Culbertson na svoji spletni strani registriral 530 variacij specifičnih motenj strahu, ki jih je izbrskal v strokovnih publikacijah. Na njegovem seznamu fobij so poleg motenj, kot je ablutofobija (strah pred umivanjem), tudi domnevno čudne variante, kot je falofobija (strah pred erekcijami), seskvipedalofobija (strah pred dolgimi besedami) ali triskaidekafobija (strah pred številko 13): žrtev te je bil, sodeč po njegovem življenjepisu, dvanajsttonski skladatelj Arnold Schönberg. Ko se je Schönberg 13. julija 1951 skril v svojo posteljo, da bi šel s poti morebitnim nevarnostim, je njegova žena Gertrud tik pred polnočjo pogledala k svojemu možu. »Harmonija,« naj bi ta zajecljal in nato dvignil glavo: Umrl je trinajst minut po polnoči.
Fobije niso noben poseben fenomen postindustrijske družbe, temveč so znane že od antike dalje. Rimskega vojskovodjo Julija Cezarja je zagrabila panika ob pogledu na mačke, Johann Wolfgang von Goethe je imel strah pred višino in se je zdravil s postopnim vzpenjanjem na stolpe, ameriškemu predsedniku Abrahamu Lincolnu je - kar je bilo pri njegovem poslu kontraproduktivno - začelo razbijati srce, kadar je stal med množico ljudi.
V Avstriji so kot pogoste posebne fobije statistično registrirane agorafobija (strah pred javnimi mesti), strah pred kačami, strah pred višino in strah pred pajki, pa tudi strah pred letenjem, za katerega letalske linije že ponujajo terapevtske seminarje.
Galerist Eduard Arnold, 55, štiri leta ni mogel zapustiti svojega stanovanja v dunajskem Leopoldsstadtu. Že samo predstava poti k smetnjaku je sprožila »paniko, znoj in tiščanje v prsih«. Nakupe in oskrbo so zanj opravili med izolacijo vse manj številni prijatelji. Travmatični sprožilec njegove agorafobije je bila smrt očeta, za katerega je leta ljubeče skrbel. Če je med tistim časom kdaj le za kratek čas zapustil hišo, »me je vsakič pograbil strahoten strah, da se bo očetu ravno takrat kaj pripetilo«. Pot nazaj v življenje je Arnold našel s pomočjo prijatelja, ki »me je kot otroka vodil po okolici«. Njegov odločujoči stavek za začetek Arnoldovega samoozdravitvenega procesa je bil: »Kadarkoli te bom peljal nazaj v hišo. In sicer ne zato, ker ti gre slabo, ampak ko ti bo do tega.«
Pet odstotkov Avstrijcev trpi zaradi splošne motnje strahu, kar pomeni, da jih »vse, kar bi nekoga lahko skrbelo in plašilo, tudi skrbi in plaši,« pravi dunajska psihoanalitičarka Andrea Bronner. Panika in strah redko nastopita izolirano. Dostikrat se križata in nastopata tudi v kombinaciji z depresijo.
Mnogi strokovnjaki dvomijo, da zunanji fenomeni, kot je šestmesečna grožnja izbruha vojne, pripomorejo k rasti patoloških motenj strahu. Znani nevrolog Oliver Sacks je v nekem intervjuju po 11. septembru 2001 pojasnil, da Newyorčani, »ki so bili neposredne priče nedoumljivega, kajpada kažejo posttravmatske simptome stresa, a da tisti, ki se že tako ali tako otepajo s strahom, ne trpijo zaradi povečanih težav«.
Mnenje, ki ga deli tudi dunajski psihiater Georg Schönbeck: »Strahovi kot patina prekrijejo povode. Naši možgani so narejeni tako, da moramo najti vzrok za vse.«
Če je strah še pred dvema desetletjema veljal za nerazumljivo tvorbo, so raziskovalci možganov v zadnjih letih doumeli skrito celično mašinerijo. Vir občutkov so odkrili v limbičnem sistemu možganov. Tam je predvsem amigdala v sprednjih možganih tista, ki nam pomaga reagirati na občutke - hitreje, kot je človek sposoben misliti. Patološke motnje nastanejo, če se doživetja strahu tako trajno vtisnejo v center za občutke, da človeka travmatizirajo. Amigdala je v takšnih primerih hiperaktivna, zavest pa ni sposobna teh signalov obrzdati. V težkih primerih pride tako daleč, da iz limbičnega sistema vstajajoči spomini bolnika vedno znova travmatizirajo.
Omejitev, s katero se je Erika Ebner navadila živeti: »Prej sem svoj strah občutila kot rakavo tvorbo. Danes sem se ga naučila ceniti kot zanesljiv opozorilni sistem moje duše. Pojavi se vedno, ko zahtevam preveč od sebe.«
Profil, Dunaj
Objavljeno v sobotnem Delu , 12.04.2003.
Prispevek je last Dela. |
