Nepojasnjene in pogoste poškodbe, posedovanje ostrih predmetov, nošenje
majic z dolgimi rokavi, četudi je vroče, izogibanje aktivnostim, v
katerih je vidno izpostavljena večja površina kože, prekrivanje ran na
zapestju. Vse to so lahko znaki hude stiske, ki vodi k samopoškodovanju.
V Sloveniji naj bi se po zadnji raziskavi svetovne zdravstvene organizacije samopoškodovalo od 12 do 24 odstotkov slovenskih srednješolcev.
Najpogostejša oblika je rezanje, navadno po rokah, včasih tudi po stegnih, ramenih ali hrbtu. S to obliko je svojo bolečino v preteklosti poskušala lajšati tudi naša sogovornica, Mateja Capek, socialna delavka, ki danes mladim, ki se samopoškodujejo, pomaga najti pravo strategijo preživetja. Tudi s pripovedovanjem svoje zgodbe:
| “Moje roke so bile razrezane od zapestja do komolca z vseh strani. Bolj kot sem bila jezna, bolj globoke so bile rane. Včasih nisem imela več prostora za novo rano. Počutila sem se kot psihopat.” |
Njena stiska se je začela doma. Mama ji je umrla pri enajstih letih, po njeni smrti pa so se začeli v družini hudi prepiri. Takrat je občutila neznosno jezo, pomešano s krivdo in občutkom, da ne izpolnjuje svojih dolžnosti.
| “Nekateri ne čutijo ničesar in si to bolečino povzročijo prav zato, da občutijo vsaj nekaj.”
|
Matejine brazgotine so danes manj vidne, saj je zanje skrbela. Številni jih spregledajo, a sama jih vidi. Nastajale so kar tri leta, tisto najhujše obdobje, ko je zarezala večkrat na dan, pa je trajalo pol leta.
Takrat se je odločila, da bo sama poiskala pomoč. Odšla je do šolske psihologinje, ki jo je napotila na Svetovalni center v Ljubljani.
| “Večkrat sem slišala, da nisem normalna, da sem psihopat.”
|
Proces zdravljenja zahteva veliko dela in samonadzora, nadvse pomembna pa je tudi okolica, v kateri se giblje posameznik, ki se samopoškoduje. Neprimerni odzivi mu zelo škodujejo: “Pri rezanju namreč ne gre za poskus samomora, temveč za strategijo preživetja, pri kateri pa je samopomoč nevarna,“pove Mateja.
Samopoškodovanje je tudi nekakšna moda, ki pa je zelo nevarna. Številni otroci si namreč tako lajšajo čustvo žalosti ali praznine, spet drugi ga s samopoškodbo znova začutijo, nekateri pa sproščajo jezo in agresivnost, ki je sicer namenjena drugim in si je ne upajo izraziti navzven, zato jo obrnejo proti sebi. Iščejo pozornost, a hkrati svoje vedenje skrivajo.
| Čas zacelil rane, a za spomin pustil bele črte, ki ne izginejo
|
Mateja Capek pa je za vse, ki se soočanjo s težavami samopoškodovanja zapisala: “Ravno te dni urejam statut in sem v fazi odpiranja zavoda. Lahko pa me že kontaktirajo preko skupine Mulce dol z ul’ce, telefonska številka je 051 836 717 ali na 051 635 667. Informacije o delovanju skupine lahko poiščete tudi na Facebook strani Mulce dol z ul’ce“
POSLUŠAJ > AMBULANTA 202 : Ni poskus samomora, je strategija preživetja Avtor: Neja Jurant Izvirna novica: RTVSLO.si, 29. januar 2015 Prispevek je last medija RTVSLO.si |