Torej se z obsesijo ali kompulzijo ali obema hkrati spopada od 40.000 do 60.000 Slovencev! Torej srednje veliko mesto.

Seks & nasilje.
»Prisilne ali obsesivne misli so na zunaj, za okolico, slabo opazne. Takšna oseba se nenehno ukvarja z istimi vsebinami, ki pogosto sežejo na družbeno občutljivi področji, agresivnost in seksualnost, ter na religioznost.«

Agresivnost: mlado mamico sprva spreleti in nato vedno bolj prevzema grozljiva misel, kaj bi bilo, če bi iz predala vzela kuhinjski nož in zabodla svojega dveletnega otročiča.

Seksualnost: na predavanju se študent začne obsesivno ukvarjati z idejo, kaj bi bilo, če bi predavatelj govoril povsem nag. To ga tako premoti, da sploh ne sledi več seminarju.

Religioznost: vernik se v cerkvi postavi pred nabožno sliko, misli pa samo na eno: »Drek. Drek. Vse je drek.«

»Seveda je to blasfemično, v neskladju z njegovimi normami. Tako kot je ljubeča mamica prepričana, da ima malčka rada,« reče dr.Lunaček. »Transkulturalne študije so pokazale, da je v islamskem svetu, kjer je vera zapovedana, v obsesivni motnji veliko več religioznih tem. Nemara tudi zaradi ponavljanja v verskih obredih, večkratnega priklanjanja, denimo. Povsod so obsesivne misli povezane z občutkoma krivde in sramu, ki človeka prisilita v prikrivanje. Takšna motnja zato dostikrat ostane njegova skrita bolečina.«

Izdajo jih detergenti.
»Kompulzivna motnja se ne izraža z mislimi, ampak v dejanjih. Poudarki so drugje, na primer na redu in simetriji. Govorec nenehno popravlja liste na govorniškem pultu, jih ravna in zlaga vedno enako. Ali: čakajoči na avtobusni postaji potegne iz žepa robček, pri tem mu na tla pade list papirja. Pobere ga in pospravi, a takoj zatem že preverja, ali ga ima res pri sebi. Kaj če ga je veter odpihnil čez ograjo? In opreza po travi. Ali: ženska po končanem zdravniškem pregledu pospravi kartico zdravstvenega zavarovanja nazaj v torbico. Komaj za seboj zapre vrata ordinacije, jo mobilizira misel: 'Mar sem kartico res vzela s seboj?' Obrne se in potrka, a odgovor je ne zadovolji. Na hodniku spet odpre torbico, kartica je notri, zapre jo – in ni več prepričana, da je tam. Naj še enkrat vpraša zdravnika? Saj jo bo imel za neumno!« razlaga dr.Matjaž Lunaček.

Posebna podskupina obsesivno-kompulzivne motnje so tako imenovani umivači, v angleščini washers. Primer: gospodinja se ob obiskih prijateljev prisiljeno nasmiha, pri sebi pa mozga, kakšno svinjarijo so ji prinesli s pločnika. Prej so sedeli na avtobusu, zdaj mažejo njen snažni trosed! Komaj odnesejo pete, že biksa tla, sesa sedežne prevleke, pere zavese.

»Umivačem se zaradi pogostega stika z močnimi detergenti rada vname koža in prav dermatologi velikokrat prvi opazijo njihovo motnjo.«

Ure do večnosti.
Ponosni lastnik novega avtomobila, ki mu klik na daljincu ni dovolj in se mora s kljukanjem prepričati, da ga je res zaklenil, nima obsesivno-kompulzivne motnje. Prav tako je nima tisti, ki trikrat poprime kljuko na stanovanjskih vratih, preden odide, ali pri zavezovanju čevljev preveri, ali sta vezalki enako dolgi.

»Za prepoznavo obsesivno-kompulzivne motnje mora biti izpolnjenih več kriterijev, med drugim mora oseba prepoznati svoje dejanje kot nesmiselno, vzame mu tudi vse več časa - da izpolni rituale, vstaja vse bolj zgodaj - in nasploh oteži, v skrajnih primerih povsem onemogoči normalno življenje. Zavoljo zaposlenosti s predmetnim svetom trpijo njegovi intimni, družinski odnosi. Spominjam se pacienta, ki pri kopanju nikoli ni bil prepričan, da se je v resnici umil. V banji je ostajal po šest ur in si povsem ogulil kožo. Iskal je rešitev: če je umivanje tako travmatično, se pač ne bo umil. In je smrdel. Ali drugi, ki nikakor ni mogel zapustiti hiše: komaj je pomolil nogo čez prag, že jo je potegnil nazaj. To je trajalo po tri ure. V tako hudih, sicer redkih primerih ljudje izgubljajo družine, službe,« pove dr. Matjaž Lunaček. »Obsesivno-kompulzivna motnja se neredko prvič pojavi pri otrocih, povezana je z agresivnimi mislimi do bližnjih, ki jih ne smejo izraziti. Tesnobnostne okoliščine so značilne tudi za adolescenco. Neki 16-letni fant je bil denimo obseden s simetrijo: ure in ure je pred ogledalom preverjal, ali je zaponka na pasu poravnana z zadrgo. Učiti se je povsem nehal. Motnja lahko tudi izgine, a lahko traja vse življenje. Pri nekaterih se pojavi samo v posameznih, stresnih obdobjih. Nekdaj, še v Freudovih časih, je veljalo, da so ženske histerične in moški obsesivni. Dandanašnji ima obsesivno-kompulzivne motnje več žensk kot moških. Zakaj, ni znano. Mogoče zaradi čedalje številnejših vlog, ki jih prevzemajo v socialnem življenju?«

Zdravila ali seanse?
Jasni niso niti vzroki za obsesivno-kompulzivno motnjo. Večina sodobnih teorij se pravzaprav z njimi niti ne ukvarja, bolj se posveča zdravljenju. Izjema so zagovorniki manj razširjene psihodinamike, ki deloma črpa iz psihoanalize, med njimi je tudi dr. Matjaž Lunaček: »Veliko ljudi se ne zaveda, kako potlačuje agresivne ali seksualne impulze. Ta potlačitev se vrača v obliki prisilnih misli. Klinična slika: mož dobi obsesivno misel, da bo težka slika, ki visi nad zakonsko posteljo, ponoči padla na ženo in jo ubila. Toda slike kljub temu ne odstrani. Mar mu žena kaj preprečuje, onemogoča? Podobno mamica razvije agresivno misel, ker je otrok res nekaj krasnega, a jo tudi v marsičem ovira. V kino, gledališče ne more več, kadar se ji zahoče. A psihodinamične vidike te motnje stroka zanemarja, ne da bi jih poskušala pojasniti z drugimi teorijami. Tudi Svetovna zdravstvena organizacija promovira predvsem medikamentozno zdravljenje, z antidepresivi novejšega tipa, SSRI, ki vplivajo na privzem nevrotransmiterja seratonina v sinaptični špranji, ter vedenjsko-kognitivno terapijo in njeno bolj učinkovito, izpostavitveno-preprečujočo obliko: terapevt s fotografijami ali filmom sugerira pacientu zanj mučno situacijo ali jo celo praktično udejanji, recimo umivaču umaže roke, nato mu prepove, da bi si jih umil. Vzbujena tesnoba najprej naraste, na koncu uplahni.«

Nobeno zdravljenje ne odpravi obsesivno-kompulzivne motnje zanesljivo in za vedno. Katero je pri nas najbolj priljubljeno? »Za Slovence je značilna premedikalizacija. Radi imajo tablete, v tem primeru so to zdravila, ki se drugače uporabljajo tudi pri depresiji, zoloft, cipralex.«

Bolje ne bo nikoli?
Dr. Matjaž Lunaček v moč medikamentov ne verjame še zaradi nečesa - čustev. »Novo čustveno ugodje spremeni bolnika. Eden je lahko zapustil bolnišnično poslopje samo, če je imel pentlje na čevljih enako dolge. Dolge ure jih je primerjal, znova razvezoval in zavezoval. Med terapijo se je zagledal v pacientko in nekoč, ko so se spet odpravljali ven in je začel svoj obred, se je obrnila k njemu in rekla: 'Veš kaj, jaz te ne bom ves dan čakala.'« In je šla. On si je v sekundi zavezal čevlje, ne da bi sploh pogledal, kako dolgi so konci, in stekel za njo. Erotični, libidinalni impulz je prevladal - ne verjamem, da se je v tistem trenutku kaj drastičnega spremenilo v sinaptični špranji.«

še en primer, akoravno iz filmografije: Melvin Udall (Jack Nicholson) je uspešni pisec pogrošnih ljubezenskih romanov pa tudi umivač, washer. Njegovo osamljeno, strogo ritualizirano življenje se postavi na glavo, ko prevzame skrb za psa homoseksualnega soseda Simona (Greg Kinnear) in iz povsem egoističnih razlogov sklene, da bo pomagal edini natakarici, ki mu je pripravljena postreči zajtrk (Helen Hunt). Sprva težko, se vendarle odpre svetu. Od mila je čistejša samo ljubezen.

Grenko-sladko komedijo Bolje ne bo nikoli (As Good as It Gets) so posneli leta 1997, pred osmimi leti. Prav toliko, pravi dr. Lunaček, v povprečju preteče tudi od pojava obsesivno-kompulzivne motnje do njenega diagnosticiranja. To je veliko časa. Prisluhnite sebi. Prisluhnite svojim.

Objavljeno v Delu , v petek, 18.3.2005
Prispevek je last Dela in avtorja.