 Osebna zgodba o tem, zakaj nekateri mladostniki samopoškodovalno vedenje izberejo kot strategijo preživetja.
Manja je krasno dekle, z zvedavimi, iskrečimi se očmi, ki v skrivnostnih, zelenkasto obarvanih šarenicah razkrivajo kipečo iskrivost 20-letnice, prikupne, prijetne za pogovor, izobražene, odločne. Odločene, da prisluhne življenju, prepričane v njegovo bogastvo, ki se ne skriva v denarju. Zato je težko verjeti, kakšno kalvarijo je prestala kot najstnica, še teže slišati, da se je življenju že poskušala celo odpovedati.
Začelo se je v osnovni šoli, pripoveduje, raslo in se kopičilo v odnosu sošolcev, vrstnikov do nje, v opazkah in žalitvah, ki jim ni bilo videti konca. Ko je iskala rešitev iz stiske, v katero so jo pahnili z omalovaževanjem njene pojave in uničevanjem njene samopodobe, je dobila številne, a ne prave odgovore.
Na spletu so jo zasule medijsko izkrivljene podobe všečnih, izumetničeno upodobljenih mladenk, ki naj bi bile »idealne«. Je kaj nenavadnega, če Manja danes pravi, da si je kot otrok zgolj želela izpolniti standarde družbe – in pri tem klonila, psihično, fizično, zdravstveno?
Želi si strokovne pomoči
Ni je strah ali sram govoriti o tem, kar je prestala – nasprotno, takšen pogovor ji prinese olajšanje. Zato tudi danes, ko se ji ni treba več iz dneva v dan spopadati z željo, da bi se poškodovala, z namenom, da bi si, čeprav s povzročanjem bolečine in odtegovanjem hrane, izoblikovala zunanjo podobo po merilih, ki ugajajo okolici – še vedno pa se ob vsakem pogledu v ogledalo spomni na vse to – ve, da njena izkušnja še ni dobila pravega epiloga.
Želi si strokovne pomoči, poglobljenega pogovora, ki ji bo pomagal najti notranji mir in poiskati voljo in moč za polno življenje, ki je pred njo. Na fakulteti, v zasebnem življenju, v uresničevanju vedno novih osebnih izzivov, »kajti sem borka, zato se ne bom predala, ampak se bom trudila za osebni uspeh in osebnostno rast. Preprosto si želim postati boljši človek. In jasno se zavedam, da te tisto, kar te ne ubije, okrepi. Vem, da sem dosegla velikanski napredek, vendar se zavedam, da moram razrešiti stvari, ki so ostale zakoreninjene v meni in mi ne dovolijo iti naprej ter enkrat za vselej pustiti to hudo izkušnjo za seboj.«
Štiri leta, ko se je borila s svojo psiho in fizisom, ko je hotela premagati krivice, ki so se ji dogajale, in zmagati v udejanjanju tedaj edinega ideala – postati vitka kot shujšane manekenke, ki se sprehajajo po modnih brveh – se je vrtela v začaranem krogu. Psihično bolečino je hotela, vedno znova, zmanjšati s fizično bolečino, skrila se je v toaletne prostore, se rezala po rokah in nogah, po vsakem obroku izbruhala hrano …
»Vsakič mi je odleglo – za nekaj minut. Toda bolečina ni in ni hotela izginiti, samopoškodovalno vedenje pa je preraslo v nekaj nepogrešljivega, v uničevalno odvisnost, ki sem se je nato sicer otresla, ne morem pa je izbrisati iz svojega življenja. Do zdaj mi to še ni uspelo, verjamem pa, da mi bo,« je optimistična Manja, ki o tej svoji tegobi doslej ni mogla spregovoriti; lažje je bilo, če jo je potlačila v sebi in šla naprej, z vse prej kot lahko popotnico, ki bi se je zdaj rada otresla.«
| Skrita težava
Samopoškodovanje je namerno poškodovanje lastnega telesa, ki ni posledica nesreče in je pravzaprav odraz globlje stiske. Posameznik ali posameznica, ki se samopoškoduje, svoje rane običajno skrbno skriva, zaradi česar lahko takšno ravnanje dolgo ostane neopaženo s strani okolice. To je problem zato, ker je z odkritim pogovorom, skupaj s poznavanjem in predvsem razumevanjem samopoškodovalnega vedenja, tej osebi moč pomagati pri iskanju vzroka in drugih, boljših načinov spopadanja s stisko ter spoprijemanja s težavami.
Ker je samopoškodovanje še posebej izrazit problem med mladimi, so se člani projekta V odsevu , ki deluje v okviru Društva študentov medicine Slovenije, ob svetovnem dnevu osveščanja o samopoškodovanju odločili poskusiti spodbuditi pogovor in čimbolj razširiti vedenje o tej problematiki. S tem namenom so razpisali tudi literarni natečaj z naslovom Ko bolečina boli manj, namenjen slovenskim srednješolcem. Sodelujoči so se preizkusili tako v poeziji, kot v prozi, nekaj njihovih stvaritev objavljamo tudi na naši spletni strani.
Zmagovalno besedilo natečaja preberite tukaj.
Nekaj drugih izstopajočih del udeležencev natečaja najdete tukaj. |
Najboljši in edini recept: čas
»Danes mi je jasno, da sploh ni pomembno, ali imaš štirideset ali sto kilogramov, kajti če nisi zadovoljen sam s seboj, ti ne bo mogel pomagati noben psiholog ali psihiater,« pravi, ko se spominja, kako se je odrekla obiskovanju psihiatra ali kako dodatno obremenilno je nanjo delovalo bivanje v Stični, kjer naj bi jo usmerili v zdravo življenje.
Toda tam so mladi, ki so se spopadali z bulimijo, hrano dajali tistim, ki bi morali shujšati, ali pa jo skrivali v rokave, žepe, nogavice, se po vsakem obroku zatekali v toaletne prostore in bruhali … »Nihče ni videl mojih težav. Nasprotno, sporočilo, da moram živeti bolj zdravo, sem takrat razumela tako, da sem vse pretentala in dosegla, da sem se lahko vrnila domov, nato pa sem nadaljevala s starim načinom 'reševanja' težav, prvi mesec shujšala za deset kilogramov in našla novo obsesijo: fitnes. Tam sem bila spet brez nadzora, vadila po štiri ali pet ur na dan, nič jedla, se nekajkrat skoraj onesvestila,« pripoveduje.
Pri osemnajstih se je ta kalvarija končala. Pomagala ji je mama, pomagala si je sama, pomagal ji je fant. Pomagal ji je občutek, da je ljubljena, v pomoč ji je bilo zavedanje, da zmore najti notranje zadovoljstvo in voljo do polnega, lepega življenja.
Predvsem pa je, kot pravi, »za psihične težave, ki so resnično nekaj najhujšega, kar lahko doleti človeka, najboljši in tako rekoč edini recept – čas. Za osebno rast, ki ti pomaga poiskati notranjo moč in zadovoljstvo. Dokler se to ne zgodi, si ujetnik lastnega telesa in občutij, ki te razžirajo od znotraj. In zdaj hočem to poglavje svojega življenja res končati – da bom lahko začela normalno živeti.«
Avtor: Diana Zajec
Foto: Reuters Izvirna novica: Delo.si , 16. marec 2015 Prispevek je last avtorja in medija Delo.si |
