 Antidepresivi: zdravila za zdravljenje depresije. Poznamo več različnih vrst, ki se po učinkovitosti med seboj ne razlikujejo, pač pa se razlikujejo po stranskih učinkih. Jemati jih je treba daljši čas. Ne povzročajo odvisnosti.
Demenca: izguba prej pridobljenih sposobnosti razumevanja. Stanje se običajno razvija počasi in postopno, v hudi obliki pa je bolnik popolnoma izgubljen in se ne znajde več niti v znanem okolju.
Depresija: zelo razširjena duševna motnja različne intenzitete ter z raznovrstnimi bolezenskimi znaki, ki niso vselej in pri vseh ljudeh v enaki meri izraženi: žalost, potrtost, tesnoba, pesimizem, nespečnost, hitra utrudljivost, razdražljivost, bolečine po telesu (brez organskega vzroka), motnje spanja, motnje apetita.
Elektrokonvulzivna terapija (EKT, »elektrošok«): uporaba električnega dražljaja za povzročitev generaliziranega epileptičnega napada. Bolnik je v splošni anesteziji, dobi tudi sredstvo za mišično sprostitev. Metoda, ki je v Sloveniji ne uporabljamo od leta 1991, je še danes najprimernejša za zdravljenje bolnikov z depresijo, pri katerih zdravila ne pomagajo.
Manija: stanje privzdignjenega razpoloženja, bolnika preveva neskončni optimizem, ki nima osnove v realnosti, je temu primerno aktiven, povsod ga je dovolj, veliko zapravlja, sklepa »posle«; včasih je razpoloženje prej jezavo kot veselo. Pogosto se obdobja manije prevesijo v depresijo.
 Nevroleptiki, antipsihotiki: velika skupina zdravil, ki jih uporabljamo za zdravljenje psihoz. Prva zdravila te skupine so imela poleg zaželenega učinka (na primer ublažitev halucinacij in blodenj) tudi veliko zelo motečih stranskih učinkov. Novejša zdravila se od starejših razlikujejo predvsem po tem, da imajo bistveno manj stranskih učinkov. Običajno je treba ta zdravila jemati dolgo časa. Ne povzročajo odvisnosti.
Pomirjevala: izraz lahko pomeni vsako zdravilo, ki vpliva na človeka tako, da se zmanjšajo tesnoba, strah, motorični nemir. Najprej so tako poimenovali prva zdravila iz skupine nevroleptikov, ki so jih tedaj poimenovali »veliki trankvilizanti« (angl.: major tranquilizers). Danes se za ta zdravila uporabljata izraza nevroleptik, oziroma antipsihotik. Med »pomirjevala« uvrščamo še veliko skupino zdravil, ki zmanjšujejo tesnobo. Imenujemo jih anksiolitiki ali »mali trankvilizanti« (angl.: minor tranquilizers). Znana zdravila te skupine so na primer lexaurin, apaurin, helex, obstaja pa še cela vrsta drugih. Pogosteje kot v psihiatriji jih predpisujejo v ambulantah splošne medicine. Povzročajo odvisnost.
Psihoanaliza: na Freudovih teoretičnih predpostavkah o zgradbi in razvoju duševnosti temelječa oblika psihoterapije. Prek odkrivanja izvenzavestnih motivacij (s pomočjo prostih asociacij, z razlago sanj) doseže bolnik uvid v svoje doživljanja in odzivanja.
Psihobiologija: študij povezav med telesnimi dogajanji in človekovim doživljanjem in vedenjem.
Psihogeno: tisto, kar povzročajo psihični, duševni, čustveni procesi in ne organski ali telesni dejavniki.
Psihoterapija: z izrazom označujemo številne oblike pristopov, od svetovanja, kratkih in usmerjenih psihoterapij do dolgih, intenzivnih, analitično usmerjenih. Lahko potekajo s posameznikom, s parom, z družino ali s skupino.
Psihoza: duševna motnja, za katero so značilne tipične spremembe v duševnih procesih, resne motnje v zaznavanju in razumevanju zunanjega sveta (halucinacije, blodnje), nesposobnost razlikovati realnost od fantazij ter motnje v čustvovanju in vedenju.
Shizofrenija: izraz za skupino psihoz, katerih potek je včasih kroničen, včasih pa obdobjem izboljšanja sledijo ponovni izbruhi bolezni. Poznamo več oblik bolezni, ki jih ločimo po prevladujočih bolezenskih znakih. Pogosta je paranoidna oblika, ko je bolnik na primer prepričan, da ga nekdo ali nekaj (na primer nadnaravne sile, vesoljski vplivi in podobno) nadzoruje, nanj vpliva, prepričan je na primer, da lahko drugim bere misli ali pa je prepričan, da ima kdo drug to sposobnost.
Skupinska terapija: psihoterapevtska tehnika, ki v terapevtske namene uporablja značilnosti procesov, ki se razvijejo v skupinah ljudi: skupinske norme, povezanost članov (kohezija), medsebojna pomoč, rivalstvo med člani skupine.
Skupnostne službe: sistem služb zunaj zdravstvenega sistema, ki so namenjene rehabilitaciji in destigmatizaciji ljudi s težjimi duševnimi motnjami. Ukvarjajo se z usposabljanjem za delo, s pomočjo pri pridobivanju primerne zaposlitve, s pomočjo pri načrtovanju in obvladovanju vsakodnevnih opravil.
Zaprti ali varovani oddelek: oddelek v psihiatrični bolnišnici, ki je namenjen zdravljenju akutno psihotičnih in/ali suicidalnih bolnikov, ki bi utegnili pod vplivom svojega bolezenskega doživljanja ogrožati bodisi sebe ali druge ali pa bi povzročili veliko materialno škodo. Umestnost zdravljenja na takem oddelku mora preveriti neodvisna komisija v 48 urah po sprejemu.
Zdravljenje proti volji, oziroma zdravljenje brez privolitve: z zakonom opredeljeni postopek sprejema in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici v primerih, ko bolnik ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo škodo sebi in drugim, in je vse to posledica duševne motnje, zaradi katere je hudo motena njegova presoja realnosti, sposobnost obvladovati svoje ravnanje ali sposobnost skrbeti sam zase.
Objavljeno v Delu , v sredo, 04.04.2001
Prispevek je last Dela.
|
