Se vam dogaja, da ste vsaj dva tedna pretirano veseli, da dobra volja kar kipi iz vas, se vam zdi, da ste kos vsakemu in vsemu? Potem sledi obdobje depresije, brezvoljnosti, brezizhodnosti? Čisto mogoče je, da gre za bipolarno motnjo. Veliko ljudi jo namreč ima, pa še ne ve zanjo, ker je znosna, je pojasnil Matej Kravos, dr. med., specialist psihiatrije, direktor psihiatrične bolnišnice v Ormožu. Kako bi enostavno opisali to bolezen? Bipolarna motnja je sestavljena iz dveh polov, eden je manični, drugi depresivni. V bistvu gre za motnjo razpoloženja. Kadar je to manija, je vsega preveč, če je depresija, je vsega premalo.
Ozko gledano si lahko bipolarno motnjo predstavljamo tako, da je človek v maničnem razpoloženju evforičen, nič mu ni težko, je zelo dobre volje, lahko bi rekli, da je pretirano vesel, nič utrujen, spanja ne potrebuje, ravna nepremišljeno, je megalomanski. Nasprotno pa je v depresivnem delu žalosten, počuti se prazen, brez volje, izgubi občutek zadovoljstva, je utrujen in tak, kot da žaluje. V kakšnem zaporedju se menjavajo razpoloženja? Ali lahko manija traja dolgo, depresija pa malo časa, oziroma narobe? Oblike in poteki so različni. Večinoma je prva depresivna epizoda, nato si lahko sledijo v enakomernem ritmu, kar pa ni pravilo. Načelno so razmiki sorazmerno dolgi, leto, dve, lahko tudi pet let, odvisno od posameznika. Na to vplivajo okolijski in biološki sprožilci stresa. Vrstnega reda razpoloženj ni mogoče predvideti. Pri bipolarni motnji velja, da govorimo o hitro krožni obliki, kadar je epizod več kot štiri na leto. Če jih je manj, je to običajna bipolarna motnja. Nezdravljena depresija lahko traja nekaj mesecev, pol leta, tudi leto ali več. Manična faza je najpogosteje krajša. Depresivnih faz je navadno več kot maničnih, vendar pa so tudi oblike, ko se pojavljajo samo manične faze. Tako depresijo kot manijo ima lahko bolnik tudi samo enkrat. Tedaj govorimo o epizodi. Pri motnji pa gre za več kot eno epizodo. Zdravljenje je nekoliko drugačno. Ali lahko bipolarno motnjo zdravite? Ne, to je kronična motnja, ki je zazdravljiva, ni pa ozdravljiva, enako kot telesne kronične bolezni. Sposobni smo jo učinkovito nadzorovati in preprečevati. Raziskave kažejo, da je človek z bipolarno motnjo približno polovico življenja brez simptomov, tretjino je v depresivni fazi, približno desetino tega časa naj bi bil v manični fazi, kakšnih šest ali sedem odstotkov časa pa je mešana slika maničnih in depresivnih simptomov. Z ustrezno terapijo je jakost epizod bistveno blažja in se časovno pojavlja redkeje. Kako lahko bolnik sam oziroma svojci prepoznajo bolezen? Večinoma se priplazi, prikrade v človeka. To posebno velja za depresivno fazo. Razvije se v enem mesecu ali več. Ko gledaš nazaj, lahko ugotavljaš, kdaj se je začelo. Ko pa vstopaš in si enkrat notri, tega ne sprevidiš ali težko. Spremembe so iz dneva v dan malenkostne in jih ne prepoznaš. Depresivna faza pa je boleča. Bolnik je enostavno ne zmore več prenašati in želi pomoč. Ljudje smo učljivi, tako je posameznik z vsako ponovitvijo sposoben prej prepoznati začetne znake svoje depresije. Nasprotno se manični odlično počuti, se ima lepo, marsikaj zmore, ima veliko idej, zlahka komunicira, skratka, ker mu gre zelo dobro, se seveda ne bo spraševal, ali je kaj narobe, in ne bo iskal pomoči. Bistveno težje prepozna maničnost kot njegova okolica. So bolniki zaradi takih razpoloženj nagnjeni k samomorilnosti? Da, zelo. Po nekaterih podatkih jih kar deset do petnajst odstotkov konča s samomorom, vendar ne samo v depresivni fazi. Nimajo namreč volje za nič, niti za to ne, da bi končali svoje muke. Najpogosteje se odločijo za samomor, ko čutijo, da se začenja depresivna faza, ali pa, ko se končuje. Prvi, ker je razpoloženje že depresivno in nočejo ponovitve trpljenja, drugi, ko je depresija na videz mimo, saj se telesno prej sprostijo kot duševno. Bolnik je že sposoben iti na primer na sprehod, v družbo, si kupiti novo obleko, vendar sta žalost in obup še vedno v duši. Proti koncu maničnega obdobja, ko se lahko začno znova pojavljati simptomi depresije ali se začne spoprijemanje z realnostjo, lahko postane nevarno. Je bipolarna motnja ženska ali moška bolezen? Pri kateri starosti se največkrat pojavi? Za bipolarno motnjo zboli približno enako število moških in žensk. Pojavi se lahko kadar koli, tudi pri petdesetem, šestdesetem, vendar najpogosteje zelo zgodaj, po dvajsetem ali tridesetem letu starosti. Prognostično je bolje, če se čim pozneje, ker je navadno blažja, manj izrazita. Lahko se zgodi, da jo ima bolnik že deset let, pa ne ve, da jo ima. Veliko depresivnih ali hipomaničnih faz ni prepoznanih iz različnih vzrokov, po nekaterih podatkih celo polovica vseh epizod. To velja za epizode pred prvo prepoznano, pozneje je lažje. Kaj je vzrok? Je v možganih kaj fiziološko narobe? Vzroka še ne poznamo. Najbrž se mora »pravilno« združiti več dejavnikov. Verjetno obstaja dedna predispozicija. Za shizofrenijo je to bolj dokazano kot za bipolarno motnjo. To je tako, kot da v sebi nosiš tempirano bombo. Ali se bo aktivirala ali ne, je odvisno od načina življenja, izpostavljenosti sprožilcem stresa, ki so lahko tudi prijetni in so izziv, na primer napredovanje v službi. Pomembno je uživanje drog in alkohola, saj lahko sprožita motnjo. Je kakšna razlika pri družbenih slojih? Se lahko intelektualcem kaj takega prej zgodi kot nekomu, ki vsak dan dela za tekočim trakom ali pa kmetuje? To je težko reči. Dinamično življenje z veliko priložnosti za uspeh in neuspeh, nepredvidljivost, pomanjkanje stanovitnosti in opore bližnjih brez dvoma pomeni tveganje. Zelo uspešni ljudje so lahko z vidika psihiatrije hipomanični. To ni čista manija, ampak blažja oblika. Potem se lahko kadar koli pojavi še depresivna epizoda in bipolarna motnja je že tu. Pravzaprav imamo dva tipa bipolarne motnje. Prvi, torej tip I, je, kadar gre za depresivno(e) in manično(e) epizodo(e), tip II pa, kadar gre za depresivne in hipomanične epizode. Veliko ljudi je kar vse življenje hipomaničnih. Ti ne iščejo nobene pomoči. Navadno so tudi uspešni. Bi lahko presodili, koliko ljudi v Sloveniji ima bipolarno motnjo? Po podatkih od enega do šest odstotkov vse populacije, odvisno, katero od raziskav upoštevate. Približno četrtina poišče zdravniško pomoč. V naši bolnišnici sprejmemo okrog 1200 ljudi na leto. Presenetil me je podatek, da je med njimi le 25 bolnikov z bipolarno motnjo, kar je zelo malo. Kaj to pomeni? Jih ima le toliko tako hude težave, da jih privedejo v bolnišnico? Veliko bolnikov se zdravi ambulantno. Kadar je motnja huda, pridejo v bolnišnico. Največkrat ne zmorejo presoditi, ali potrebujejo terapijo, posebno če je to prva ali druga epizoda, zlasti manična. Pozneje, po nekaj epizodah, lažje sprejmejo motnjo in nujnost terapije. Drugi razlog, da se zdravijo v bolnišnici, je zaradi ugotavljanja diagnoze, tretji pa, da ima terapija določene nevarnosti, ki jih v bolnišnici lažje nadziramo. Tak bolnik je lahko nevaren sebi. Drugim neposredno ni nevaren, posredno pa zelo. Maničen človek, ki nima meja, ne more presoditi, koliko denarja lahko zapravi. Kupuje brez zadržkov, se zadolži, da potem družina odplačuje dolgove še leta. O tem, da bi delal s kakšnimi stroji, pa najbrž ni treba razglabljati. Kako zdravite bolnike z bipolarno motnjo? Z zdravili in s pogovori. Kot sem že prej rekel, je vse bolj jasno, da gre za biološko osnovo bolezni, zato temeljimo na zdravilih. Seveda pa brez ustreznih pogovorov, prepoznavanja vzrokov in posledic ne gre. Zdravila so specifična. To so tako imenovani stabilizatorji razpoloženja, trenutno so na razpolago štiri. Uporabljamo tudi antipsihotike, zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje psihoz, tudi shizofrenije. Pokazala so enak učinek kot stabilizatorji razpoloženja. Imamo shemo, po kateri se ravnamo v posameznih primerih. Upoštevamo klinično sliko bolezni, predvidevano odzivnost pa tudi, koliko neželenih učinkov ima zdravilo pri posameznem bolniku. Če so prehudi, ga nemudoma zamenjamo. Ali uporabljate katero zdravilo, ki je namenjeno samo zdravljenju bipolarne motnje? To je litijev karbonat. Terapevtski odmerek je zelo blizu toksičnemu. Ker je litij hitro škodljiv, ga je treba odmerjati silno previdno. Drugi stabilizatorji razpoloženja so namenjeni tudi za zdravljenje drugih bolezni. Uporabljamo tri zdravila, ki so sicer namenjena zdravljenju epilepsije. Nekatera varujejo bolj pred maničnimi, druga bolj pred depresivnimi fazami motnje, lahko pa tudi približno enako pred obema. Uporabljamo še tako imenovana antipsihotična zdravila, s katerimi sicer zdravimo psihotične motnje. Stabilizator razpoloženja je namenjen preprečevanju ponovnih izbruhov motnje in zahteva večletno ali dosmrtno zdravljenje. Za zdravljenje posamezne epizode uporabljamo stabilizator razpoloženja (redko samega) v kombinaciji z antipsihotičnim zdravilom v manični fazi ali antidepresivom v depresivni fazi bipolarne motnje. Načelno naj bi imel bolnik samo eno zdravilo, vendar je to v praksi večinoma neizvedljivo. Antipsihotik kvetiapin (poznamo ga kot seroquel, op. p.) uporabljamo pri akutnih maničnih fazah kot dodatek stabilizatorju razpoloženja, torej pri zdravljenju za kratko obdobje. Pričakovati pa je, da bo uspešen tudi kot vzdrževalna terapija, tako kot sicer stabilizatorji razpoloženja. Sprašuje: Milka Krapež Objavljeno v Delu , v Torek, 10.05.2005 Prispevek je last Dela in avtorjev. |