Krik. Munchov, le kateri drug. To je namreč slika, ki spremlja vsaj dobro polovico člankov na temo samomorilnosti, duševnih stisk, depresije in tabletomanije. Zato ni bilo nobeno presenečenje, da se je pojavila ob še enem članku, ki se sicer trudi objektivno predstaviti skokovit porast jemanja antidepresivov pri nas, vendar je predvsem z izpostavljenimi izjavami dr. Aleksandra Zadela in pristransko predstavitvijo dveh staršev, ki jemljeta antidepresive, ker za terapijo, citiramo, "časa za kaj takšnega ta trenutek preprosto nimata", uspel znova stigmatizirati ljudi, ki posegajo po psihotropnih zdravilih za lajšanje duševnih stisk.

V Društvu DAM, društvu za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami, smo že vrsto let priča podcenjevalnemu odnosu do ljudi, ki jemljejo antidepresive. V družbi so to namreč zdravila, ki so smatrana za "hitro rešitev, ki pa ne reši problema". Izjave, kot so, citiramo dr. Aleksandra Zadela: "Če se ljudem pokvari avto, so pripravljeni odšteti 400 evrov za popravilo, ker brez vozila pač ne morejo živeti. Da bi enako vsoto namenili za terapijo, to pa ne. Lažje je vzeti tablete...", ki je bila v poudarjenem tisku izpostavljena na prvi strani članka, na žalost ne pripomorejo k boljšemu poznavanju in razumevanju antidepresivov. Zgolj prispevajo k občutku krivde tistih ljudi, ki so jih primorani jemati, saj jih nihče kot za šalo in z velikim veseljem ne poganja po grlu, da bi doživel nevemkakšno srečo. In obenem za mnoge, premnoge ljudi tak pogled na antidepresive pomeni tudi sram pred jemanjem, občutek osebnega neuspeha in poraza, ker svojih težav niso bili sposobni rešiti drugače.

Pa vzemimo psihoterapijo, ki je v primerjavi z jemanjem antidepresivov vselej razumljena kot "bolj prava pot", kot pravi poskus, da bi nekaj spremenili in "delali na sebi". Možnosti za psihoterapijo pri psihoterapevtu s koncesijo so pri nas izredno okrnjene. In ne govorimo o vsaki obliki psihoterapije. Govorimo o dokazano učinkovitih pristopih za najpogostejše duševne motnje - depresijo in anksiozne motnje, kot je denimo kognitivno-vedenjska terapija. Čakalne dobe so v večini primerov izredno dolge (v tem času mora človek v stiski poiskati drugačno pomoč), v večini primerov pa se, tudi ko enkrat le prideš na vrsto, ne izvajajo dovolj pogosto (vsak teden ali vsaj dvakrat na mesec). Človeku torej ostane samoplačniška psihoterapija. Dr. Zadel je članku pripomnil, da so ustaljene cene samoplačniške psihoterapije nekje okrog 60 EUR na uro. Veliko? Ja, ljudje. To je veliko. Dr. Zadel je to primerjal z enkratnim zneskom, ki ga poravnamo za popravilo avtomobila in ga prostodušno odštejemo. Pa je res tako? Poglejmo. Pri nas so cene za psihoterapijo navadno višje, med 70 in 120 EUR na uro predvsem pri tistih terapevtih, ki so tudi psihiatri ali psihologi, a je mogoče kakovostno psihoterapevtsko storitev dobiti tudi že za 40 EUR na uro (navadno med 20 in 30 EUR za študente in upokojence). Vendar mora psihoterapija trajati dlje časa. Kognitivno-vedenjska psihoterapija navadno traja med šest mesecev do enega leta, navadno več kakor le enkrat na mesec, torej vsaj vsaka dva tedna ali še pogosteje. Izračunajte sami. Nekdo, ki trdi, da je to znesek, ki si ga lahko vsakdo privošči, če si le želi dobrega zdravja − in to v državi, ki se naj bi hvalila, da ima dobro urejeno javno zdravstvo (??) − se zaradi debele denarnice v žepu najbrž že težko usede ali pa živi v precejšnji zablodi. V naši državi namreč okrog 400.000 ljudi živi na pragu ali celo pod pragom revščine.

Pa to še zdaleč ni edina in največja ovira pri odločanju za psihoterapijo. Da ni enako dostopna vsakomur in da vsekakor ni tako enostavno dosegljiva, kaže tudi dejstvo, da je usposobljenih psihoterapevtov, ki recimo obvladajo eno od metod, ki so dokazano učinkovite pri najpogostejših duševnih motnjah pri nas (depresiji in anksioznih motnjah), malo. Premalo. Tudi ti, ki delujejo, so po državi zelo neenakomerno razporejeni, v glavnem se nahajajo v večjih središčih, do katerih se je (spet!) treba pripeljati. Pa je že problem za tiste skupine ljudi, ki bodisi nimajo lastnega vozila ali pa denarja ali zmožnosti za uporabo javnega prometa. Poleg tega obstaja kritično pomanjkanje ustreznih psihoterapevtov za najbolj ranljive skupine: otroci, mladostniki, invalidni in starejši ljudje. Ti imajo ponavadi tudi največ težav z dostopanjem do njihovih storitev, saj so pri tem povsem odvisni od drugih.

Zakaj je pomanjkanje izbire še problematično? Ni vsak terapevt primeren za vsakega človeka. Lahko plačaš še toliko denarja na uro, če se s terapevtom ne ujameta, boš od psihoterapije odnesel bore malo ali pa nič − še predsodek pred psihoterapijo se lahko pojavi ali odpor do nje, pa smo zopet na začetku. Včasih je potrebno pravega, zase ustreznega terapevta nekaj časa iskati. To pomeni še več denarja, a to ni največji problem: največji problem je, da v tvoji bližini morda ni drugega terapevta. Na srečo se na tem področju v prihodnosti obetajo spremembe na bolje. Za terapevte se pri nas in v tujini šola vse več ljudi, od letošnjega leta pa imamo tudi visoko šolo za psihoterapijo. Morda bo nekoč bolje. Morda bo več možnosti. A le, če bo to področje tudi sistemsko ustrezno urejeno (berite dva odstavka niže).

Če ste mislili, da se tukaj konča, ste se zmotili. Veliko večja ovira, kot si marsikdo predstavlja, je pri odločanju za psihoterapijo velika stigmatiziranost obiskovanja psihoterapevta (kakršnega koli že) ali psihiatra. Groza pred tem, da bi v čakalnici naletel na nekoga, ki te pozna, številne ljudi že na začetku odvrne od tega, da bi si poiskali pomoč psihoterapevta, pa naj so njihove storitve še tako diskretne. Strah pred tem, da bi za tvoje težave (oziroma že za to, da imaš težave) izvedel sosed, je pri nas še kako prisoten. Zato je veliko laže oditi k splošnemu zdravniku, jamrati o telesnih simptomih in dobiti recept za antidepresive. Kajti tako ne bo nihče izvedel. Tako nič ne tvegaš. Tako ni treba ničesar spremeniti. Po naših izkušnjah namreč splošni zdravniki ne izpostavljajo psihoterapije kot ene izmed možnosti za rešitev težav obolelega − poučeni so o predpisovanju antidepresivov, vsekakor pa niso dovolj osveščeni o pomenu informiranja o dodatnih oblikah terapij. Pogosto sploh ne vedo, kje v njihovi bližini deluje kakšen psihoterapevt in kakšno obliko terapije izvaja. Le kako naj bi ga torej priporočili pacientu? Kdor zanemari ta vidik prisotnosti stigmatiziranosti psihoterapije, ki marsikomu preprečuje poseganje po tej obliki pomoči, preprosto ni sposoben dojeti velike slike in z izjavami, češ, raje piješ tabletke, kot da "delaš na sebi", le še dodaja k stigmatiziranosti in nerazumevanju, ki že tako vladata na tem področju.

Dejstvo namreč je, da si ne more vsakdo privoščiti dobrega terapevta v vsakem primeru. Nikar se ne sprenevedajmo. V društvu DAM se s tem srečujemo vsak dan. In v primeru, da je nekdo, podobno kot mi, začutil ob branju članka občutek krivde, ker jemlje antidepresive, naj poudarimo. Ne gre za "iskanje hitre rešitve". Gre za iskanje NAJBOLJŠE rešitve. Zase. Ta ni za vsakega enaka. V Društvu se nenehno srečujemo z debatami "za" in "proti" antidepresivom. A zagovarjamo možnost informirane izbire. Kajti tudi ljudje nismo vsi enaki. Enim bolj pomaga eno, drugim pa drugo, vendar mora vsak biti sposoben odločati in izbirati zase najboljšo rešitev. Brez občutka krivde, ker "nismo sposobni (kot naši predniki? kot ostali?) tolerirati več niti najmanjše količine frustracij". Ker smo iz kdovekakega razloga med tistimi ljudmi, ki ne prenesejo več toliko stiske kot drugi (smo šibki?). Dvomimo, da je bilo vzbujanje slabe vesti ali občutka krivde namen piscev članka ali sodelujočih v njem. A če je do tega vseeno prišlo, je potrebno na to opozoriti, saj stvari niso črno-bele in preproste. Ne da se posploševati na podlagi enega primera. Naše stiske so namreč resnične in ne umišljene, na koncu pa si samo ti tisti, ki mora s svojo stisko živeti, navzlic vsem statistikam in mnenjem stroke.

Pa se ustavimo še pri sistemski ureditvi področja nudenja psihoterapevtskih storitev v tej naši deželi. Se komu sanja, kdo je lahko terapevt, kdo lahko nudi psihoterapevtske storitve? Zakaj so cene tako različne med terapevti, zakaj to ni poenoteno? Kdo je pri nas pristojen za urejanje tega področja in zakaj še vedno ni urejeno? Zakaj tako uporabniki kot tudi mnogo psihoterapevtov menijo, da je v tem oziru pri nas prava džungla? Zakaj, za vraga, ne sodi psihoterapija v sklop obveznega zdravstvenega zavarovanja − in to na tak način, da je omogočena vsem enako? Sprašujemo se, zakaj država krije vse stroške npr. zdravljenja raka na pljučih, vse od bolnišničnega zdravljenja do zdravil, tudi pri dolgoletnih kadilcih, ki pogosto obolevajo zaradi raka kljub široki informiranosti v javnosti, kako škodljivo je kajenje. Ne more pa kriti (precej nižjih) stroškov psihoterapije za svoje ljudi, katerih duševno zdravje se postavlja celo med nacionalne prioritete! Kakšna dvoličnost. Pa se nihče ne obregne ob to.

V Društvu DAM že več let neuspešno opozarjamo na to, da še vedno ni bil sprejet Nacionalni program duševnega zdravja, ki bi moral nujno slediti Zakonu o duševnem zdravju, sprejetem že leta 2008. Ta naj bi vseboval tudi promocijo duševnega zdravja in kot prednostno nalogo boj proti stigmatiziranosti in socialni izključenosti na tem področju, poleg zavzemanja za varovanje duševnega zdravja pri različnih družbenih skupinah. Predvideval pa naj bi tudi vključevanje oseb s težavami v duševnem zdravju, ki bi lahko aktivno sodelovali pri oblikovanju programov in politik na tem področju, saj je vendar jasno, da bi morali slednji delovati v njihovo korist, namesto da bi bili sami sebi namen. Morda bo takrat postalo bolj jasno, kakšne težave so pri urejenosti področja psihoterapije pri nas in kako zelo bi tu potrebovali izboljšave, da psihoterapija ne bi bila "alternativa", temveč dostopna možnost za vsakogar!

Pa za konec še o vtisu, ki ga dobi bralec, da je poseganje po antidepresivih − teh tabletkah za srečo, kot popestritev tega frustrirajočega vsakdanjika, ki ga nekateri nismo sposobni prenašati enako korajžno in čvrsto kot drugi. Niti ene osebe ne boste našli, ki je navdušena nad tem, da mora jemati antidepresive. Navadno je odločitev o tem zelo težka, marsikdo, ki jih mora jemati, pa se k njim zateče šele potem, ko so odpovedale vse preostale opcije, ki jih je preizkusil. Ne bi verjeli, koliko ljudem nevedni in zaskrbljeni svojci odsvetujejo jemanje antidepresivov, češ da bodo po njih apatični, da ne bodo normalno čutili ali da bodo postali zasvojeni. Mnogi ljudje, ki bi antidepresive potrebovali, njihovo jemanje zavrnejo zastran nepoznavanja njihovega delovanja in učinkov.

V Društvu DAM so številni uporabniki, ki so prebrali članek Tabletke za srečo, izrazili iskreno ogorčenje nad tem, da so zaradi jemanja antidepresivov kar na lepem prišteti v kategorijo tistih, ki "se jim ne da dovolj potruditi" ali pa "nočejo zapraviti denarja za psihoterapijo". Številni med njimi so poskusili že vse, da bi se rešili težav z anksioznostjo in depresijo, za katerimi trpijo že leta. Govorimo o tradicionalnih in splošno sprejetih psihoterapevtskih pristopih ter o alternativni medicini in drugih, malo bolj obskurnih pristopih, s katerimi preprosto niso dosegli želenih rezultatov. In govorimo o težavah, zaradi katerih človek ni več zmožen normalno funkcionirati. Zaradi katerih preneha jesti ali spati. Zaradi katerih ni zmožen opravljati svojega dela. Zaradi katerih ga je strah stopiti iz hiše. Zaradi katerih propada njegovo telesno zdravje. Zaradi katerih ni sposoben skrbeti za lastne otroke. To ni težava, češ, slabo se počutim. Tega se ne da zamenjati z dobrim nasvetom ali malo sprostitve. Nekateri so tako onemogočeni, da ne morejo niti na psihoterapijo, saj ne morejo prebrati niti knjige za samopomoč, izgubijo ves smisel in voljo do življenja. Niso sami krivi. Tako nanese. Zato pa se to imenuje bolezen. V takem primeru ti lahko antidepresivi rešijo življenje. Z njimi lahko kolikor toliko normalno zaživiš. A v članku ne dobiš takega vtisa. Vtis je namreč, da si bil prej malce nesrečen, po njihovem jemanju pa srečen. A ni tako. Z njihovo pomočjo kvečjemu pričneš znova normalneje delovati. Številni šele takrat lahko sploh posežejo po psihoterapiji.

Ljudje zbolimo iz najrazličnejših razlogov in zbolimo lahko različno hudo. Ta "hudo" se lahko stopnjuje do skrajne mere, do samomora. Te pa, saj se vsi strinjamo, želimo na vsak način preprečiti, kajti Slovenija sodi po številu samomorov na število prebivalcev v svetovni vrh. Dejstvo, da so lahko stiske ljudi tako hude, da vodijo celo v samomor, je v članku omenila samo ena psihiatrinja. In ko smo že pri tem, v Sloveniji nimamo niti Nacionalnega programa za preprečevanje samomora.

Letos so Inštitut za varovanje zdravja in druge organizacije ponovno obeležili svetovni dan preprečevanja samomora pod geslom STIGMA: pomembna ovira pri preprečevanju samomora. Dovolj zgovorno. In prav nič naključno.

Društvo DAM