V zadnjih desetih letih se je poraba antidepresivov v Sloveniji povečala za sto odstotkov »Brez Zolofta ne bi zmogel,« prizna Peter. Zjutraj je vzel tableto, zdaj je spet poln življenja. Tablete je začel jemati pred letom dni, potem ko sta z ženo Andrejo obiskala zakonsko posvetovalnico. Imata se rada, a bremena so se zadnja leta nakopičila. Začelo se je pri njej. Da bi svoje kovinskopredelovalno podjetje obdržala nad vodo, je morala vzeti hipotekarno posojilo. To se je seštelo s posojilom, ki sta ga za hišo najela pred petimi leti, v času debelih krav.
Seveda v švicarskih frankih, kot so jima tedaj svetovali v NKBM. Zato je sedaj skupni znesek še višji. Peter je vmes izgubil službo, a ustanovil svoje podjetje. Zdaj več potuje, breme skrbi za tri majhne otroke pa je morala prevzeti žena Andreja. In v nekem trenutku nobeden od njiju ni več videl izhoda. Stare težave, glavoboli, dvojni vid in težave s kožo, so se začele stopnjevati. Da bi spremenila način življenja, več spala in podobno, si nista mogla privoščiti. Tako sta spoznala in vzljubila antidepresive. In nista edina. Že več kot desetletje predpisovanje in izdaja antidepresivov v Sloveniji vztrajno naraščata. Leta 2001 je bilo izdanih 600 tisoč škatel, leta 2012 pa je številka narasla že na 1,3 milijona. To je danes vse pogostejši način boja proti tako imenovanim razpoloženjskim ali anksioznim motnjam.
Zakaj je jemanje antidepresivov najboljša rešitev? Skupina psihiatrinj z ljubljanske Psihiatrične klinike je med letoma 2009 in 2011 opravila raziskavo o razsežnosti negativnih vplivov gospodarske krize na duševno zdravje ljudi. V raziskavo so vključile 25 podjetij, od tega 11 zasebnih. Izkazalo se je, seveda očitno, da zaposleni v zasebnem sektorju pri sebi pogosteje zaznavajo depresivnost in anksioznost. A prav dosti bolje ni niti v javnem sektorju, kjer kot razlog za slabše duševno zdravje marsikdo navaja večjo delovno obremenjenost ali mobing. Depresija je seveda kompleksna bolezen. Kot pravi ena izmed raziskovalk, psihiatrinja dr. Brigite Novak Šarotar, kriza pomeni porušenje čustvenega ravnotežja, ki ga povzroči neka izguba. Ali pa le grožnja izgube. »Izguba ali grožnja izgube je lahko dejanska, lahko pa je takšna, da zadeva le posameznikovo notranje življenje, njegove cilje, ambicije ali pa le predstave o vsem tem. Včasih je za človeka dogodek ali situacija tako neznosna, da presega njegove zmožnosti obvladovanja.« Precej razlogov je »objektivnih«. Najslabše jo odnesejo dolgotrajno brezposelni in revni. V povprečju brezposelni jemljejo dvakrat več zdravil kot zaposleni, še dodaja dr. Novak Šarotarjeva.
Toda tukaj so še drugi, »subjektivni« dejavniki. Čeprav v času gospodarske krize Slovenija znotraj EU nikakor ni v slabem položaju, je celo država z eno najnižjih stopenj revščine in dohodkovne neenakosti, je denimo letošnja raziskava Eurobarometer pokazala, da so prebivalci Slovenije med najbolj pesimističnimi. Med 28 državami članicami je Slovenija po »pesimizmu« na šestem mestu. Podobno kažejo tudi statistični podatki o izdajanju antidepresivov v Sloveniji. Obdobje med letoma 2004 in 2008 je bilo denimo veliko bolj težavno kot čas med letoma 2008 in 2012. Leta 2012 je bilo izdanih 180 tisoč škatel antidepresivov več kot leta 2008, leta 2008 pa v primerjavi z letom 2004 kar 380 tisoč škatel več. Zaradi tega so mnogi, med njimi tudi psiholog dr. Aleksander Zadel, prepričani, da kriza ni glavna težava. »Ljudje, ko jim gre res hudo, dvignejo riti. Takrat se število samomorov zmanjša. Ljudje se aktivirajo in niso več pasivni. Takrat se občutno zmanjša število depresij,« pravi.
Na splošno je po njegovem prepričanju vse večja nesreča ljudi posledica družbenih sprememb. V kapitalistični družbi, polni storitev in izdelkov, ki naj bi nas osrečevali in prinašali popolnost, so nezadovoljni posamezniki potrebni. Le če so dovolj nezadovoljni, se začnejo zanimati za nove izdelke in storitve. Obsedeni smo s »harmonijo«, »notranjim ravnovesjem«, srečo in z nenehno uspešnostjo. K temu svoje dodajajo družabna omrežja, pravi Zadel. To potrjujejo tudi mednarodne raziskave. Izsledke ene zadnjih, o Facebooku, je v začetku letošnjega leta objavil francoski Inštitut Huberta Curiena. Raziskovalci so ugotovili, da je vse več indicev, da Facebook spodkopava dobro počutje. Uporabniki si večinoma prizadevajo kazati zgolj pozitivno podobo, dosežke in trenutke uživanja, počitnice ... Zato se zdi, da vsi živijo bolje in srečneje od nas. »Vsi morajo biti ves čas nasmejani, srečni, v ravnovesju, ampak to ni življenje. V življenju doživljamo tudi frustracije. A zadnja leta se je odpornost ljudi proti frustracijam izjemno zmanjšala,« dodaja psihiatrinja dr. Arijana Turčin. »Vsi imamo sposobnost prilagajanja. V nekem obdobju pa se ta sposobnost lahko tudi izčrpa. Takrat, ko se stresi samo nalagajo, lahko pri tistih, ki se ne morejo več prilagoditi, izbruhne motnja. Potem se le stopnjuje: odpovedujejo pri funkcioniranju.«
| »Če se ljudem pokvari avto, so pripravljeni odšteti 400 evrov za popravilo, ker brez vozila pač ne morejo živeti. Da bi enako vsoto namenili za terapijo, to pa ne. Lažje je vzeti tablete …« – psiholog dr. Aleksander Zadel.
|
Oče psihoanalize Sigmund Freud je že pred približno sto leti ugotovil, da ni osebne, psihične težave, ki ne bi bila hkrati posledica družbenih razmerij. Različne travmatične nevroze so bile za Freuda v tesni povezavi s tedaj porajajočim se kapitalizmom. V Freudovem času je bila velik izziv histerija, danes vse pogosteje to postajajo nezadovoljstva, povezana z zunanjim videzom in položajem v družbi, kot so različne motnje prehranjevanja, pa tudi depresije. Nevroze so ostale, spremenilo se je nekaj drugega. V Freudovem času je bilo »zdravilo« pogovor, recimo s psihoterapevtom, danes je rešitev očitno vse bolj neosebna, »farmacevtska«. Kot ugotavlja tudi družinska zdravnica dr. Nena Kopčavar Guček, se možnosti pomoči ožijo, ljudje pa se zaradi socialnih stisk vse pogosteje zatekajo k osebnim izbranim zdravnikom, tem tudi najbolj zaupajo. Ampak kako nujno je težave reševati prav s farmacevtskimi pripomočki?
Rešitev pač mora obstajati. Če ne gre drugače, pa v obliki tabletke. »Medicina in psihiatrija naj bi v reševanje stiske vstopali res šele takrat, ko so izčrpane posameznikove sposobnosti obvladovanja. Zmanjšanje duševne bolečine je potrebno, da se lahko človek sam spoprime s krizo in jo tudi reši,« razlaga dr. Novak Šarotarjeva. Za zdaj pri nas psihiatri še ne opažajo, da bi ljudje antidepresive jemali brez razlogov. Jemanje jim, če presodijo, da ni potrebno, tudi odsvetujejo, meni dr. Turčinova. »Nekateri pacienti so zelo motivirani za spremembe pri sebi. To ni lahko, saj morajo navadno spremeniti svoja temeljna prepričanja. Nekaterim pa je ljubše, če se ne ukvarjajo s sabo, vzamejo zdravilo in vsaj malo lažje prenašajo svoje težave,« še pravi. Sicer se, kot dodaja zdravnica dr. Kopčavar Gučkova, neprepoznana in nezdravljena depresija lahko konča tragično. Eden izmed razlogov, da se predpisuje vse več antidepresivov, je tudi povsem »tehničen«. To je zmanjšano predpisovanje pomirjeval. V primerjavi z antidepresivi, ki »primejo« po več tednih, pomirjevala delujejo takoj. Razlika pa je, da antidepresivi popravljajo kemično ravnovesje v možganih in ga, po več tednih jemanja, spremenijo v stanje, kakršno je bilo pred motnjo, pomirjevala pa delujejo zgolj kratek čas in pri rednem jemanju zelo hitro povzročajo hudo odvisnost. Zato, dodaja psihiatrinja dr. Ariana Turčin, morajo zdravniki vložiti veliko truda v spodbujanje pacientov, naj antidepresive jemljejo potrpežljivo. V premiku od pomirjeval k antidepresivom sama vidi neke vrste korak naprej. »Pacienti želijo takojšen in ne odloženi učinek zdravila. Ne želijo čakati. Bijemo bitko proti odvisnosti od pomirjeval in ne bitke proti zlorabi antidepresivov,« trdi.
Po predvidevanju Svetovne zdravstvene organizacije bo depresija do leta 2020 na drugem mestu med vzroki obolevnosti, do leta 2030 pa najpomembnejši dejavnik, ki bo prispeval k bremenu bolezni. Se moramo s tem preprosto sprijazniti? Je to »normalno«? Dr. Zadel meni, da ne. »Z ničimer se nam ni treba sprijazniti. Še posebej ne s stvarmi, na katere imamo vpliv kot posameznik ali družba. Sprijaznitev je že znak nagnjenosti k depresiji. Osebno upam, da bo naslednja sprememba šolskega sistema storila korak v tej smeri. Otroke je treba naučiti iskanja informacij in reševanja težav. Sicer bomo še naprej vse bolj odtujeni od realnega življenja, izkušnje pa bomo doživljali toliko bolj travmatično.« Pri depresiji sicer še vedno ostaja »stara« rešitev. Pogovor ali negovanje »realnih« družbenih vezi, ki so v času vse večje odtujenosti med ljudmi – sploh v večjih mestih – verjetno resnično edino pravo zdravilo. Ena izmed možnosti reševanja težav brez zdravil so včasih lahko psihoterapevti. Do njih je mogoče danes priti prek obveznega zdravstvenega zavarovanja, vendar so čakalne dobe dolge. Ostanejo še samoplačniške storitve, katerih cena se je, kot pravi psiholog dr. Aleksander Zadel, ustalila in znaša okoli 60 evrov na uro. Preveč? Dr. Zadel je glede tega oster: »Če se ljudem pokvari avto, so brez težav pripravljeni odšteti 400 evrov za popravilo, ker brez vozila pač ne morejo živeti. Na to, da bi enako vsoto namenili za terapijo, ki lahko pripomore k ureditvi življenja, pa ti ljudje niso pripravljeni. Lažje je vzeti tablete, ki jih krije obvezno zdravstveno zavarovanje, in vse skupaj pozabiti.«
Andreja in Peter imata sicer drugačno razlago. »Vem, da jemanje antidepresivov dolgoročno najinih težav ne bo rešilo. Zdravnik naju je glede tega tudi opozoril. Ampak to je zdaj še najmanjši problem,« razlagata zakonca, ki svojih resničnih imen nista hotela razkriti. Poleg vseh drugih, predvsem finančnih težav, ki so ju zadele v zadnjih letih, je sledila še dedkova smrti, babica pa je potem pristala v domu za ostarele. Sedaj, ko so ji znižali pokojnino in zvišali oskrbnino, niti ona ne more več finančno skrbeti zase. Ob vsem tem, k čemur je treba prišteti še odraščajoče otroke in šolski sistem, ki po njunem zahteva velik angažma staršev, je jemanje antidepresivov njuna še najmanjša skrb, razlagata. Zavedata se, da bi jima bolj koristil kakšen »pogovor«. Tako kot nekoč, dodaja Peter, a časa za kaj takšnega ta trenutek preprosto nimata.
Depresivna Evropa Vir: Svetovna znanstvena organizacija
– V Evropi zaradi depresije ali tesnobe trpi četrtina prebivalcev. – Do 50 odstotkov bolniških odsotnosti z dela zaradi kroničnih težav je posledica depresije ali tesnobe. – Cena razpoloženjskih motenj in anksioznosti v EU vsako leto znaša okoli 170 milijard evrov. – Za depresijo ženske trpijo pogosteje kot moški. Kaj je depresija? Ko zmanjka teka in samospoštovanja
Po mednarodni klasifikaciji bolezni je depresija opisana takole: »Pri tipičnih blagih, zmernih ali hudih depresivnih epizodah trpi pacient zaradi poslabšanega razpoloženja, zmanjšane energije in manjše aktivnosti. Zmanjšani so sposobnost za uživanje, zanimanje in koncentracija, splošen znak je tudi izrazita utrujenost že po najmanjšem naporu. Moteno je spanje, tek je oslabljen. Skoraj vedno upadeta samospoštovanje in samozaupanje in celo pri blagi obliki so pogosto prisotne tudi krivdne ideje in razmišljanje o svoji ničvrednosti. Slabo razpoloženje se le malo spreminja iz dneva v dan, ne odziva se na okoliščine, lahko pa ga spremljajo t. i. »somatski« simptomi, kot so izguba zanimanja in prijetnih občutij, jutranje prebujanje nekaj ur pred običajnim časom, depresija, ki je najhujša zjutraj, izrazita je psihomotorna upočasnjenost, nemirnost, izguba teka in telesne teže, pa tudi libida.«
Avtorja: Tjaša Zajc, Borut Mekina Foto: Edvard Munch: Krik Izvirna novica: Mladina , 06.09.2013 Članek je last medija Mladina in avtorjev
|