|
Stran 1 od 2  Napadi panike
Vsakdo od nas je že kdaj doživel občutek močne tesnobe, vznemirjenosti in živčnosti, ki je sledila določenemu dogodku ali ga celo predhajala. Če pa je takšno notranje doživljanje nenavadno intenzivno in se ponavlja, govorimo o panični motnji, ki lahko, če se ne obrnemo po strokovno pomoč, preraste v resno psihično bolezen. K občutkom tesnobe in strahu, skupaj z napadi panike, v marsičem prispeva tudi kronični stres.
Panične motnje prizadenejo na milijone ljudi, ki zaradi njih zelo trpijo. Zaradi široke razširjenosti napadov panike jim strokovnjaki v zadnjem času posvečajo veliko pozornost. Nekateri med njimi menijo, da so napadi panike izraz splošne tesnobnosti, drugi pa menijo, da gre za motnjo, ki je bolj povezana z depresijo.
Veliko ljudi hodi od zdravnika do zdravnika, da bi našli zdravilo za fizične simptome, ki so povezani s strahom in paniko, vendar pogosto celo zdravniki ne prepoznajo dejstva, da so lahko bolečine v želodcu, visok krvni tlak, hitro utripanje srca in drugi znaki povezani z intenzivnim strahom in paniko. Veliko ljudi meni, da so njihova občutja neracionalna, neumna, nenavadna, zato jih prikrivajo in o njih ne spregovorijo z nikomer. Toda s prikrivanjem težav se le še bolj osamijo. Zato je treba o tovrstnih težavah spregovoriti. Zavedati se je treba, da je večino tovrstnih motenj mogoče odpraviti. Nove oblike zdravljenja napadov panike so učinkovite, saj izhajajo iz preverjenih terapevtskih metod in spoznanj moderne psihologije.
 Napadi se stopnjujejo
Večina med nami občasno občuti tesnobo in strah, ki sta tedaj, ko gre za odgovor na neposredno nevarnost, del našega obrambnega mehanizma. Toda obstajajo tudi obdobja, ko sta tesnoba in strah neracionalna, pretirana in nezdrava. Takšni napadi panike lahko zelo onesposobijo človeka in pripeljejo do razvoja živčne bolezni. Panična motnja je splošno stanje, v katerem ima človek ponavljajoče se napade panike, torej pogoste neprijetne epizode strahu ali tesnobe, ki se pojavijo nenadoma in največkrat brez opozorila. Napadi panike lahko trajajo od nekaj minut do nekaj ur. V nasprotju s fobijami, pri katerih je predmet ali dogodek, ki sproži odziv strahu, jasno razviden in znan, v primeru panične motnje ni tako. Zdi se, kot da strah udari tako rekoč z jasnega, povsem nepričakovano in nenapovedano. Ljudje, ki trpijo za panično motnjo, ne morejo nikoli vedeti, kdaj bodo spet doživeli napad panike. Nekatere situacije se resda zdijo "nevarne", zlasti take, iz katerih je težko ubežati, vendar se napad tudi v takšnih situacijah ne bo nujno zgodil, saj je, kot smo že poudarili, ena od ključnih značilnosti napadov panike prav njihova nepredvidljivost.
Znaki
Napad panike bi lahko opisali kot vrsto znakov, ki se pojavijo nenadno in spravijo naše telo v stanje visoke stopnje pripravljenosti. Simptomi dosežejo vrh hitro, navadno v desetih minutah ali manj, čeprav se nam lahko dozdeva, kot da trajajo dlje. Napad panike prepoznamo po vrsti značilnih telesnih znakov, kot so drhtenje ali tresenje, pospešeno bitje srca, znojenje, rdečica ali občutje vročine, bolečine v prsih, mravljinci v rokah, ovirano dihanje, ki ga spremlja občutek, kot da ne moremo zajeti zraka, občutek dušenja, vrtoglavica, slabost, nelagodje v trebuhu, prebavne motnje, driska, glavobol … Veliko simptomov, ki se pojavijo med napadom panike, je enakih kot pri boleznih srca, pljuč, prebavil ali živčnega sistema. Podobnost panične motnje z drugimi boleznimi lahko dodatno vpliva na posameznikov strah in tesnobo med/po napadu panike. Človek lahko med napadom panike občuti tudi izredno močan strah, da se mu bo zgodilo nekaj groznega, da bo umrl, izgubil nadzor, znorel ali da bo naredil kaj drugega, s čemer se bo spravil v zadrego. Čuti se nepovezan s svojim okoljem in povsem brez nadzora nad situacijo. Zelo redko imajo ljudje vse te simptome, čeprav prisotnost vsaj štirih od omenjenih simptomov že pomeni veliko verjetnost, da gre za panično motnjo.
Preobremenitev sistema?
Napadi panike se zdijo kot nekakšna "preobremenitev sistema". Ko se človek ne more več spopadati s podzavestnimi čustvi in strahovi, doseže raven tesnobe vrh, pri čemer se zdi, da je tesnoba iracionalna. Simptomi napada panike vzbujajo strah, zlasti zato, ker oseba ne razume, zakaj se telo obnaša tako nenavadno. Napadi panike so primer, ko telo dela nekaj, kar naj bi sicer počelo, vendar to počne ob napačnem času. Napadi so del alarmnega ali varnostnega sistema telesa. Telo nam govori: "Poglej, tukaj je nevarnost, ukreni nekaj glede tega!" Toda pri tem ne razlikuje med resnično fizično nevarnostjo in stresnim okoljem, ki ga ustvarja življenje v 21. stoletju. Dednost in drugi biološki dejavniki, stresne življenjske okoliščine in miselni vzorci, ki ustvarjajo dodaten nepotreben stres, skupaj tvorijo primerno kombinacijo, ki lahko pri posamezniku sproži napad panike.
Človek, ki se boji letanja, lahko doživi napad panike, ko vstopi v letalo, ali celo že ob misli, da bi potoval z letalom. Tak človek se začne bati že same misli, da bi znova doživel napad panike. Pogosto je torej že zgolj strah, da bo prišlo do napada panike, dovolj, da se napad v resnici zgodi. Napad panike sam po sebi postane dogodek, ki se ga človek boji. Oseba se začne izogibati situacijam, ki so bile v preteklosti povezane z napadi. Tako se razvije vzorec, ki ga je zelo težko prebiti.
Panična motnja kot uvod v agorafobijo
Veliko ljudi, ki trpijo zaradi napadov panike, razvije agorafobijo, resno motnjo, ki žrtvi pogosto preprečuje, da bi zapustila dom, razen če je ne spremlja prijatelj ali sorodnik, torej oseba, ki jo dojema kot "varno". Prvi napad panike lahko sledi stresnemu dogodku, kot je huda bolezen ali smrt ljubljene osebe, čeprav ljudje z agorafobijo te zveze ne prepoznajo. V strahu, da se bodo napadi ponovili, oseba razvije bolj ali manj trajno tesnobno stanje pričakovanja naslednjega napada, zaradi česar se izogiba situacij, v katerih bi bila nemočna, če bi do napada panike res prišlo. Prav to izmikajoče obnašanje ločuje agorafobijo od klasične panične motnje.
Agorafobija se navadno razvije takole: nekega dne, ko se človek odpravlja po vsakodnevnih opravkih, nenadoma občuti val močnega strahu. Srce mu začne biti onkraj vsake mere, človek se začne tresti, naglo dihati oziroma ima težave, ko želi vdihniti. V tistem trenutku je prepričan, da se z njim dogaja nekaj groznega, da ima srčni napad, da je pred tem, da se mu bo zmešalo … Obupano išče varnost, podporo družine, zdravljenje v bolnišnici. Toda zdravnik pri njem ne odkrije nobene bolezni, zato oseba nadaljuje s svojim delom in življenjem, dokler se napad panike ne ponovi. Ko postanejo napadi pogostejši, človek čedalje več razmišlja o njih, pravzaprav čaka samo še na to, kdaj se bodo ponovili.
Nočna mora
Zato se izogiba situacijam, kjer bi se napad lahko zgodil, ali pa takih, kjer bi ga težko obvladal, torej pobegnil ali našel pomoč. Človek začne spreminjati svoje navade, se izogibati določenim krajem, postopoma pa pride do točke, ko se ne znajde niti v svoji neposredni soseski in brez spremstva ne more niti zapustiti doma. To, kar se je začelo kot neprijetna izkušnja, se spremeni v nočno moro. Človek z agorafobijo se ne boji kakega zunanjega vzroka, predmeta ali kraja, ampak občutenja grozljive tesnobe napada panike, boji se tega, da bo v množici izgubil nadzor nad sabo. Tudi nepomembna fizična občutja lahko interpretira kot uvod v katastrofično življenjsko grožnjo.
|
