Kako močan je pečat naših staršev? Natisni E-pošta
Vpisal: DAMa   
23. 08. 2005

Image Človek se že od nekdaj sprašuje, kaj odloča o njegovem življenju. Je sam svoje sreče kovač, kot pravi slovenski pregovor, ali je vse prepuščeno usodi, naključjem, zvezdam? Danes na vsakem koraku beremo o tem, da so naši odnosi in ravnanja odvisni od vzorcev, ki smo jih dobili v otroštvu. Da torej starši odločilno vplivajo na naše življenje in našo srečo. Tako niso redke zgodbe žensk, ki so imele očete alkoholike, se poročile z alkoholikom, se ločile in se znova poročile z alkoholikom. Enake napake ponavljajo iz odnosa v odnos. Ali pa je velika verjetnost, da hči ločenih staršev tudi sama ne bo znala ali zmogla obdržati svojega partnerstva.

Ljudje se ne vedemo naključno in tudi naše življenje se ne odvija naključno, trdi priznani psihiater in psihoterapevt dr. Zoran Milivojevič: Ljudje se obnašajo na načine, ki so zanje karakteristični, zato tudi govorimo o karakterju. Možgani majhnega otroka so "polizdelek", da bi se razvijali, jih je treba spodbujati, najpomembnejše spodbude pa seveda prihajajo od staršev.


 Danes vemo: tako kot starši ravnajo z otrokom, tako bo otrok pozneje v življenju ravnal sam s seboj. Če so na primer starši svojo ljubezen do otroka pogojevali, če si jo je moral zaslužiti, bo pozneje kot odrasel skušal ljubezen in spoštovanje zaslužiti. Če so starši otroka odklanjali, bo kot odrasel odklanjal sebe, če so ga sovražili, se bo sovražil, če so ga imeli radi in spoštovali, se bo sam spoštoval in se imel rad. Starši pa tudi drugi odrasli ali vrstniki, ki so v našem otroštvu pomembni, nas namreč na neki način programirajo. S svojimi sporočili o nas, o drugih in svetu oblikujejo naš odnos do sebe, do drugih in do sveta, čemur pravimo v transakcijski analizi življenjski scenarij.

ImageTransakcijska analiza je, pravi Milivojevič, veja psihologije, ki se ukvarja zlasti s spreminjanjem življenjskega scenarija, to je nezavednega načrta, ki ga človek oblikuje v zgodnjem otroštvu in po katerem živi vse življenje. Ker deluje nezavedno, nanj poznejše izkušnje zelo malo vplivajo, še več: scenarij odločilno vpliva na naše izkušnje. Tako bo človek dobesedno iskal okoliščine, ki se ujemajo z njegovim življenjskim scenarijem ali, kar je še huje realnost, ki njegov scenarij ogroža, bo izkrivljal in doživljal tako, da bo ustrezala njegovi predstavi, čeprav ne bo resnična.

Zato se nam v življenju stvari na neki način ponavljajo in prav to, da se ponavljajo, je dokaz, da ne gre za naključnost, pač pa za model obnašanja, za obrazec, ki deluje po zelo jasni logiki. Navadno so ljudje podobni svojim staršem ali so njihovo nasprotje.

Hči, katere starši so se razvezali mama je prevzela vlogo zapuščene žrtve, oče pa je bil nedosegljiv svoj odnos do moških in žensk oblikuje po domačem vzorcu. Prevzame lahko mamin scenarij, po katerem je ženska žrtev, moški pa so preganjalci, sadisti, hudobneži, ki jo hočejo prizadeti. Lahko pa se, seveda podzavestno, odloči za vlogo maščevalke, ki moškim dokazuje, da je ne morejo prizadeti, saj je ona tista, ki moške zapušča. Tretja, najpogostejša možnost pa je, da je hči prepričana, da je oče odšel zato, ker je ni imel dovolj rad. Otroci pogosto razmišljajo egocentrično: Če bi me imel očka rad, bi ostal, čeprav ni imel več rad mamice. Posledica takšnega, seveda napačnega razmišljanja je prepričanje: Ne zaslužim ljubezni. Ženska s takim življenjskim scenarijem bo izbirala nedosegljivega, oddaljenega moškega, prepričana je namreč, da če bo tako nedosegljivega moškega pripravila do tega, da jo bo imel rad, se bo imela rada tudi sama. A v realnem življenju taka logika vodi v poraze: ali moški na koncu vendarle zapusti žensko ali pa jo vzljubi in ga nazadnje zapusti ona iz nepojasnjenih razlogov, razlaga Zoran Milivojevič, ki soglaša s tem, da napake, ki jih delamo v odnosih z drugimi, nikakor niso naključne. Za njimi se po njegovem prepričanju skriva sistem, ki ga je treba razvozlati, če želimo sebe, svoje ravnanje in svoj odnos do sveta in drugih spremeniti.

Posebno pomembno je, da razumemo ljubezenski scenarij, saj so ljubezenski odnosi v našem življenju zelo pomembni. Običajno v ljubezenskem scenariju določimo svojo vlogo in vlogo partnerja, nato pa se lotimo iskanja partnerja, ki bi se skladal s podobo, ki smo si jo o njem ustvarili. Največ težav imamo, če partner vloge, ki smo mu jo določili, ne igra tako, kot smo si zamislili. Problem ni v njem, pač pa v nas, ki smo mu določili vlogo, ki je ne more odigrati. Napaka je torej v našem scenariju, ki pa ga je mogoče spremeniti. Ljudje smo sposobni samorefleksije, samokorekcije, je prepričan Zoran Milivojevič. Izkušnje, doživetja iz otroštva in sporočila avtoritet, staršev, so seveda zelo pomembni, a vendar le temelj, na katerem oblikujemo svoje lastne zaključke o sebi, drugih in svetu. Zaradi teh zaključkov imamo lahko pozneje v življenju hude težave, če so bili napačni, in res je tudi, da svoje preteklosti ne moremo spremeniti. Spremenimo pa lahko svoje dojemanje preteklosti in svoj odnos do nje, pri tem pa nam lahko terapevt veliko pomaga. Njegova naloga je, da pripelje človeka do spoznanja, kako nerazumni so njegovi zaključki o sebi, drugih in svetu. Tako na primer deklica, ki je bila prepričana, da je očka zapustil njo in mamico zato, ker ona ni vredna ljubezni, pozneje v življenju nima problemov zato, ker jo je zapustil očka, pač pa zato, ker je zaradi tega prepričana, da ni vredna ljubezni. Če nekdo verjame, da so ljudje pokvarjeni, bo živel tako, da bo to vsak dan pokazal in dokazal. Če je nekdo prepričan, da o sebi in svojem življenju ne odloča sam, pač pa vzorci, zvezde ali usoda, da je torej nemočen, potem bo živel prazno in nesrečno življenje, samo da bi bilo na koncu "dokazano", da so za njegovo nesrečo krivi svet in drugi ljudje. Če pa verjame, da s svojim ravnanjem, akcijami in reakcijami vpliva na svoje življenje, da je sam odgovoren za to, kar se mu dogaja, da je gospodar svojega življenja, da lahko svoje postopke, ravnanja, odnose spremeni in popravi, potem ima moč in možnost, da to tudi stori. Prevzame odgovornost za svoje življenje, ki je polno in zadovoljujoče, pravi Zoran Milivojevič.

Na koncu še dodaja: Prav to je glavno sporočilo: to, da smo odgovorni za to, kar počnemo, in da smo mi tisti, ki moramo nekaj spremeniti, če je rezultat našega ravnanja slab ali z njim nismo zadovoljni. Če smo ugotovili, da so naši partnerji na tak ali drugačen način napačni, je najbolj pomembno, da ugotovimo, zakaj izbiramo prav take partnerje. Poskusi, da bi jih spreminjali, so obsojeni na neuspeh. Spreminjati moramo in moremo le sami sebe. To pa je mogoče le s trdim delom na sebi, s spraševanjem in iskanjem odgovorov na vprašanje: zakaj sem, kakršen sem.

Jasna Tepina


Objavljeno v prilogi časopisa Dnevnika Nika , v sredo, 20.07.2005
Prispevek je last Dnevnika in avtorice.

 

 

 

 
< Nazaj   Naprej >
© 2005 - 2024 Nebojse.SI - e-glasilol Društva DAM
Društvo za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami