 Pred dnevi je fant tridesetih let zmrznil pod zvezdami. Ljudje, ki so mu poskušali pomagati, se sprašujejo, ali bi lahko zanj storili več. Njihova zgodba opozarja, kako težko je včasih najti ravnotežje med pomočjo in spoštovanjem svobode.
To je zgodba o fantu pri tridesetih, ki je decembrskega dne po uradnem zaznamku policije zmrznil v spalni vreči na rečnem otočku na Primorskem. Brez strehe nad glavo. Je zgodba o duševnem bolniku, ki je neizmerno ljubil naravo in ki se ni prilagajal. Je zgodba, ki ima več vprašanj kot odgovorov, in zgodba, ki se lahko kljub aktivnejšemu posredovanju tistih, ki bi to morali storiti, ne bi končala nič drugače. In zgodba, ki v teh časih bržkone ni ne prva ne zadnja. A jo velja zapisati. Zaradi sporočila, da oblike pomoči, ki so na voljo danes, niso po meri vseh bolnikov. Je obenem tudi zgodba, kjer se vpleteni bojijo, da so naredili korak premalo.Fantovi ožji svojci so stopili celo korak nazaj. Prijatelji in znanci, ki so dobrohotno poskušali pomagati, so bili v prepričanju, da bo zanj poskrbljeno, v korakih premalo drzni. Teta, ki se je zanj zavzela in iskala rešitve, je stopala po tanki meji med njegovo varnostjo in tako želeno svobodo. Vse njegove prisilne hospitalizacije so se namreč končale podobno: z velikimi odmerki zdravil, potem postelja v enem od skupinskih domov za duševne bolnike, kjer so mu pod nadzorom dajali zdravila, zaradi česar se je na koncu sprl in odšel. Svoj mir je našel med dvema potokoma na Primorskem. Policija je vedela, da fant živi na prostem, brez strehe nad glavo in zavetja. Vedela je tudi, da prihaja zima. Vedeli so tudi v drugih socialnih službah, pri katerih je teta iskala pomoč, in v nevladnih organizacijah, ki se ukvarjajo z duševnimi stiskami. Teta mu je iz oddaljenega tujega kraja našla že tretje začasno bivališče, kamor bi ga lahko nastanila in kjer bi počakal na uresničitev skupnostne psihiatrije čisto posebej zanj. Prijatelji so se želeli sami vključiti in so ponudili terapevtsko pomoč ter predlagali še eno hospitalizacijo, a bili prepozni. Teta se zanjo ni odločila, ker je fantu želela pustiti svobodo. Zdaj ji je hudo za vse, česar ni naredila. Skrb za najtežje primere ostaja družini. Če ta deluje, še gre, sicer je katastrofa, priznava teta. V svojem iskanju je pogrešala več pomoči pristojnih služb. Ujeti v svoja pravila dobro skrbijo za tiste, ki se podredijo zdravljenju in so zadovoljni v socialnovarstvenih zavodih, če pa kdo zdravljenje zavrača, se zaplete.
Sedanja pomoč ni po meri vsakogar Tako na koncu to ni tragedija zgolj nesrečnega fanta, temveč bolečina vseh, ki so pomagali in poskušali pomagati. Zgodba, ki je vsem nekaj vzela. »Družbeni vzrok za to tragedijo je, da v Sloveniji nimamo urejene oskrbe po meri človeka in ne organiziranih terenskih služb za duševno zdravje. Služb, ki bi težave urejale tam, kjer so. Pri nas mora človek najprej v eno od ustanov, se vključiti v njihov program in šele tam ga obravnavajo. To pa ni nujno narejeno po meri vseh. Nekateri potrebujejo zelo oseben pristop, oskrbo po meri človeka. Denimo vsaj nekoga, ki bi v tem primeru fantu zakuril ogenj, da ne bi zmrznil,« meni dr. Vito Flaker, profesor na fakulteti za socialno delo.
Zgled je po njegovem tik za mejo. V Trstu. V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja so tam zaprli psihiatrično bolnišnico in namesto nje organizirali terenske službe. Imajo dnevne centre z ambulanto, a socialni delavci in zdravniki večji del svojega dela opravijo na terenu. Ljudem pomagajo pri birokraciji, pri iskanju dela, pri vključevanju v družbo. Z njimi gredo v službo, če je potreba – da opogumijo človeka in pomirijo njegove sodelavce. In z njimi so pripravljeni preživeti tudi kakšno mrzlo noč. Ljudje, ki bi bili pri nas v Hrastovcu, pri njih tekmujejo na Barcolani, pravi Flaker. Meni, da bi bila ideja s prilagoditvami prenosljiva tudi v Slovenijo. »Glede na to, da imamo izkušnje in da se je takšna pomoč povsod, kjer so jo vpeljali, izkazala za uspešno, bi lahko primeru tega fanta rekli zločin,« pravi. Pa ne zaradi malomarnosti tega ali onega strokovnjaka, temveč zato, ker je sistem tako organiziran, da se je to zgodilo.
Korak naprej sicer že delajo v psihiatričnih bolnišnicah v Mariboru, Idriji in Ormožu, a za najhujše in dolgotrajne duševne stiske ter za tedaj, ko se stvari zapletejo, ostajajo zaprte ustanove. Hrastovec, Dutovlje, Lukavci... Vito Flaker ob tem spomni na zastarelo zakonodajo, ki onemogoča drugačne načine financiranja pomoči, psihiatrija pa po njegovih besedah podobno kot druge stroke ohranja svojo moč skozi institucije. »Najdlje so s spreminjanjem sistema prišli v Hrastovcu, a zataknilo se je, ko bi morali na koncu povezati vse službe – javne in nevladne, ki bi skrbele za ljudi na terenu,« dodaja..
Prihodnost je v skupnostni psihiatriji  | (Foto: Jaka Gasar/dokumentacija Dnevnika) |
»Duševne bolezni so lahko zelo hude. Psihiatrija je zelo napredovala in lahko uspešno pomaga mnogim pacientom, na žalost pa ne vsem. Zdravstvo in svojci se morajo včasih odločati med skrajnostmi – začasno namestitvijo v neko institucijo, s katero se posameznik ne strinja, ali doslednim spoštovanjem njegove volje in svobode. Če se svojci odločijo za slednje, se to lahko za bolnika slabo konča. Očitanje samemu sebi nima smisla, saj so skušali človeku pomagati po najboljših močeh,« pravi varuhinja človekovih pravic, psihiatrinja dr. Zdenka Čebašek - Travnik. Prav tako pa po njenem ni smiselno, da bi takšne tragične izide neposredno pripisovali sistemskim napakam. Italijanskemu modelu zapiranja institucij po njenem ni pametno slediti, saj so mnogi ljudje zaradi njega končali med brezdomci, mnogim pa se je stanje hudo poslabšalo. Nekateri so na željo svojcev odšli v zasebne domove, ki so ob zaprtih javnih institucijah poiskali svojo tržno nišo, nadzora nad temi domovi pa je bilo zelo malo. »Predstava, da bomo lahko z zapiranjem institucij in zgolj s terenskim delom ustrezno pomagali vsem duševno bolnim, je v današnjem času utopija,« pravi Čebašek-Travnikova.
Strinja pa se s tem, da so velike institucije z neosebnim pristopom vse bolj preživete in da je med drugim prihodnost tudi v skupnostni psihiatriji. To pomeni dostopnost psihiatrov, psihiatričnih medicinskih sester in socialnih delavcev v bolnikovi bližini in ne le v bolnišnicah. »Danes skupnostna psihiatrija deluje po otočkih. Poleg tega je stroka razdeljena. Medicina ima eno vizijo, socialna stroka drugo, oboji pa tekmujejo za ista omejena sredstva. Zato je skrb za skupnostno psihiatrijo razdrobljena. Zdravstvena blagajna je sicer pristala, da se del sredstev nameni za financiranje te oblike pomoči, a to še ne pomeni sistemskega financiranja,« opozarja varuhinja. Lukač: Hrastovec bi bil lahko model za vso Slovenijo
V socialnovarstvenem zavodu Hrastovec so z uvajanjem sodobnih konceptov na področju varstva odraslih s posebnimi potrebami prišli najdlje. V dvanajstih letih jim je uspelo izza zaprtih zidov v lokalno skupnost preseliti 279 stanovalcev. »Za stroko je to velik dosežek. Najpomembneje pa je, da se je vzpostavil sistem dela, v katerem se lahko vsak trenutek, 24 ur na dan, odzovemo na vsako težavo, bodisi v strokovnem ali tehničnem smislu,« pripoveduje direktor zavoda Josip Lukač. V svoji viziji so pred desetletjem predvideli, da bi zavod dobesedno preselili med ljudi in grad zaprli. A ga še niso in ga po besedah direktorja v kratkem tudi ne bodo. »Prvi vzrok je ta, da je sistem zunanjih enot dosegel stopnjo, ki jo z obstoječim kadrom in finančnim resursom še zmoremo obvladovati. Če bi nadaljevali trend preseljevanja, kakršen je bil v začetku, bi porušili kadrovsko ravnovesje in ogrozili sistem dela v matični ustanovi,« pravi. Drugi vzrok je zakonodaja. »Glede na zahteve zakona o duševnem zdravju smo morali zagotoviti določeno število postelj za potrebe varovanega oddelka, kar smo lahko uresničili le z adaptacijo dela grajskih prostorov,« doda. Na vprašanje, kje so ovire, da v Sloveniji nimamo več terenskega dela, odgovarja, da je problematika večplastna in bi bila pavšalna ocena o tem za koga lahko krivična. Raziskavo vzrokov in iskanje rešitev zato prepušča državnim institucijam. A dodaja, da rešitev ne bi bilo treba iskati kje drugje, niti ne v Trstu. »V Hrastovcu lahko najdemo odgovore na veliko vprašanj. Njegov model delovanja je lahko model za vso Slovenijo,« je prepričan Lukač.
| Več denarja za pomoč v domačem okolju, manj za bolnišnično
Bolnikom bodo po novem pomagali štirje dodatni timi skupnostne psihiatrije, za kar bo namenjenih 672 tisoč evrov. Tako je nedavno odločila vlada, medtem pa se bodo za kar 7,5 odstotka zmanjšala cene v psihiatriji, s čimer naj bi prihranili 2,8 milijona evrov. Kot so pojasnili na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, bodo lahko več denarja za skupnostno psihiatrijo namenili prav na račun znižanja cen za psihiatrično obravnavo v bolnišnici. S tem želijo spodbuditi zmanjševanje števila hospitalizacij prek dostopnejše pomoči v bolnikovem okolju, so poudarili. Psihiatrične bolnišnice so sicer med redkimi bolnišnicami, ki v zadnjem času poslujejo brez izgub.
Tudi na ministrstvu za zdravje so zatrdili, da podpirajo razvoj celostne obravnave ljudi s težavami v duševnem zdravju v lokalnem okolju. Sistemsko financiranje skupnostne obravnave, ki jo izvajajo psihiatrične bolnišnice, pa so že uredili z lanskim splošnim dogovorom (z njim se določata obseg in način delitve denarja v zdravstvu, op.p.), so spomnili.
»Predstava, da bomo lahko z zapiranjem institucij in zgolj s terenskim delom ustrezno pomagali vsem duševno bolnim, je v današnjem času utopija.«
Dr. Zdenka Čebašek - Travnik, psihiatrinja in varuhinja človekovih pravic.
|
Nataša Ozebek, Nina Knavs, Izvirna novica: Dnevnik , ponedeljek 15.2.2013 Članek je last medija Dnevnik.si in avtoric |
