 Večini ljudi je strah zelo dobro poznano čustvo. V vsakdanjem življenju se z njim odzovemo v okoliščinah, ko je ogroženo naše zdravje, življenje ali kakšna druga temeljna življenjska vrednota. Brez strahu bi imeli ljudje le neznatno možnost preživetja. V človeški evoluciji ima strah pomembno funkcijo, da zaščiti posameznika pred nevarnostjo. Koristno vlogo strahu si z lahkoto predstavljamo pri pračloveku, ki v savani zagleda leva. V istem trenutku se v njegovem organizmu sproži niz fizioloških procesov, ki organizem oskrbijo z energijo, povišana raven energije pa je v nevarnem položaju nujno potrebna za beg ali boj.
Zgodovina proučevanja fobičnih strahov sega v antično obdobje, ko so starogrški filozofi in zdravniki opisovali »skrivnostne fenomene« močnega strahu pred višino in odprtimi prostori. Raziskovanje in pojasnjevanje fobij v medicinskem kontekstu se je pojavilo v drugi polovici 19. stoletja, ko je Westphal (1892) v svoji klinični praksi uvedel pojem agorafobija (grško phobos – strah; agora – trg). Od takrat naprej so psihiatri v obravnavi pacientov z različnimi vrstami fobij sestavljali dolge sezname strahov in jim dajali grška ali latinska imena. Zgodnje klasifikacije fobij v današnjih diagnostičnih opredelitvah in zdravljenju fobij nimajo pomembne klinične vrednosti. V pojasnjevanju fobij so bile v začetku 20. stoletja v ospredju psihoanalitične teorije, ki so jih sčasoma izpodrinili kognitivni in vedenjski modeli razumevanja in terapije duševnih motenj. Tudi v zadnjih desetletjih v psihoterapevtski obravnavi fobij še vedno prevladujejo koncepti in metode kognitivno vedenjske terapije, saj so se izkazali kot učinkovit način obvladovanja anksioznosti in specifičnih strahov.
Starodavni čustveni odziv v modernem svetu V življenju današnjega človeka je v primerjavi z življenjem naših prednikov večina ogrožajočih situacij abstraktne in ne fizične narave. V vsakdanjih življenjskih okoliščinah, kot so na primer intervju za službo, čakanje na izvide medicinskih raziskav ali opravljanje pomembnega izpita, imamo ljudje težnjo, da se odzovemo enako, kot če bi šlo za nevarno fizično situacijo.
Za razumevanje razvoja fobij je treba poznati način delovanja živčnega sistema v položaju, ko ljudje doživljamo strah. Ob doživljanju čustev, kot sta na primer strah ali jeza, se v našem telesu aktivira avtonomni živčni sistem. To je del živčevja, ki uravnava nehotno, navidezno avtomatično delovanje organov, žil, žlez in drugih tkiv v telesu. Avtonomno živčevje se deli na dva dela: simpatično in parasimpatično. Simpatično živčevje na splošno pospešuje fiziološke procese v organizmu in je še posebej aktivno, ko smo telesno dejavni, v stanju stresa oziroma ko doživljamo čustva. Parasimpatično živčevje pa ima nasprotne učinke in umirja fiziološko delovanje telesa ter prevladuje na primer pri počitku ali v spanju. Oba sistema delujeta vzajemno in sta običajno v ravnotežju. Med najpomembnejšimi učinki, ki jih povzročajo nevrotransmiterji simpatičnega živčevja, so pospešitev in okrepitev srčnega utripa, razširitev dihalnih poti, razširitev žil v mišicah ter zožitev žil v koži in trebušnih organih. Ti učinki se pri večini ljudi kažejo kot hitro in plitko dihanje, razbijanje srca, suha usta, napetost mišic, znojenje, prebavne motnje in podobno. Poznavanje opisanih telesnih znakov čustvenega vzburjenja je v razvoju fobij zelo pomembno, saj jih ljudje pogosto zamenjujejo z znaki kakšne resne bolezni ali pa jih interpretirajo kot znak izgube nadzora. V primeru, ko si posameznik telesne znake strahu napačno razlaga kot srčni infarkt ali izgubo nadzora, se njegov strah okrepi. S tem pa se poveča delovanje simpatikusa, kar si oseba razlaga kot dokaz življenjske ogroženosti. Nepoznavanje telesnega izražanja strahu je eden od pomembnih dejavnikov razvoja panične motnje; njena posledica pa je, kot bomo videli pozneje, agorafobija.
| | Aleksandra P. Meško je specialistka klinične psihologije, zaposlena v Centru za psihološko svetovanje Persona. Po končanem študiju psihologije je več kot desetletje delala v Psihiatrični bolnišnici Begunje na oddelku za kognitivno vedenjsko terapijo. Končala je nekaj podiplomskih izobraževanj iz različnih psihoterapevtskih pristopov in ima evropsko diplomo na področju kognitivno vedenjske terapije in transakcijske analize. Ob svetovanju in psihoterapiji ljudi z različnimi vrstami anksioznih motenj in depresij vodi tudi izobraževanje iz transakcijske analize, ki se ga udeležujejo strokovnjaki s področja duševnega zdravja ter vzgoje in izobraževanja. |
Vrste fobij V psihiatričnih klasifikacijah duševnih motenj so fobije uvrščene v kategorijo anksioznih motenj. Gre za motnje, pri katerih je prevladujoči simptom doživljanje tesnobe, ki se lahko izraža v različnih stopnjah intenzivnosti in je lahko povezana z značilnimi situacijami. Epidemiološke študije kažejo, da za raznimi oblikami fobij trpi približno 10 odstotkov populacije. Fobije delimo na tri velike skupine.SPECIFIČNE FOBIJE Za to vrsto fobij je značilno, da se posameznik boji določenih predmetov (npr. nožev, vrečk, ostrih predmetov …), živali (npr. insektov, psov, mačk, kač …) naravnih pojavov (grmenja, bliskanja, krvi, toče …) ali medicinskih posegov (npr. odvzema krvi, obiska pri zobozdravniku …). V to skupino spadajo tudi situacijsko pogojeni strahovi, kot so strah višino, letenjem z letalom, pred vožnjo z dvigalom, pred požiranjem trde hrane in podobno. Značilno je, da se ljudje fobičnih objektov ali situacij izogibajo. Tako se bo na primer človek, ki se boji višine, dosledno izogibal pogledu skozi okno v višjih nadstropjih stolpnice. Nekdo, ki se boji vožnje z dvigalom, bo vedno uporabljal stopnišče. Nekatere specifične fobije nimajo pomembnega vpliva na človekovo življenje. Posameznik, ki se boji pajkov, bo pač vedno, ko zagleda to žival, poklical na pomoč koga od bližnjih in zahteval, da ga odstrani iz njegove bližine. Veliko ljudi se s svojo fobijo sprijazni in ne išče pomoči. Človek, ki se boji kač, sicer ne gre na izlet v tropske kraje, drugače pa njegovo življenje poteka po ustaljenih tirih. Vendar nekateri strahovi lahko človeku precej zagrenijo kakovost življenja; tako je na primer s strahom pred letenjem. Ta fobija lahko človeka onesposobi v izpolnjevanju poklicnih obveznosti, ki vključujejo službena potovanja. Ljudje se običajno odločijo za zdravljenje fobije, kadar strah pomembno ovira njihovo družinsko, socialno ali poklicno življenje.
 AGORAFOBIJA
Agorafobija izvorno pomeni strah pred odprtimi prostori. Današnje razumevanje agorafobije pa ne vključuje le strahu pred odprtimi prostori, ampak ta vrsta fobije označuje predvsem strah pred kakršnokoli situacijo, v kateri bi človek lahko doživel tesnobo ali intenziven strah. Agorafobija je običajno posledica doživljanja paničnih napadov. Panični napad je izredno intenzivno doživetje strahu, ki se nepričakovano izrazi kot pospešeno bitje srca, potenje, tresenje, občutek dušenja, bolečina v prsnem košu, vrtoglavica ali občutek nerealnosti. Gre torej za aktivacijo simpatičnega živčnega sistema. Panične napade, ki lahko trajajo od nekaj minut do pol ure, mnogi ljudje doživljajo v obremenilnih življenjskih okoliščinah, v stanju izgorelosti ali sklopu nekaterih drugih, predvsem anksiozno depresivnih motenj. Oseba, ki je enkrat ali nekajkrat doživela močno tesnobo ali panični napad, se začne bati razmer in krajev, od koder se je težko umakniti ali kjer morebitna zdravniška pomoč ni na voljo. To pomeni, da je razvila strah pred strahom. Posameznik se boji, da bo ponovno doživel panični napad, na primer med vožnjo z avtomobilom, v čakalnici pri zdravniku, pri nakupovanju, v vrsti pred bančnim okencem, na sprehodu po gozdu, med javnim nastopom v službi ali na fakulteti. Začne se izogibati številnih povsem običajnih življenjskih položajev, kar v skrajnih primerih pomeni, da oseba nikamor več ne gre sama, ampak le v spremstvu sorodnika ali prijatelja. Tako pa seveda bistveno osiromaši svoje življenje. SOCIALNA FOBIJA
Pri socialni fobiji je v ospredju doživljanje strahu ali treme v socialnih situacijah, kot sta na primer govorjenje ali nastopanje v skupini ljudi. Razni družabni dogodki so za človeka s socialno fobijo zelo obremenjujoči, saj se boji, da bi ga drugi ljudje negativno ocenili. Socialna fobija je povezana s slabo samopodobo, v okviru katere ima človek zelo visoko postavljena merila lastne vrednosti. Običajno se posameznik ne zaveda svojih osebnih kvalitet, jih podcenjuje ali dojema kot same po sebi umevne. V interakcijah z drugimi ljudmi se človek s socialno fobijo običajno počuti manjvrednega in doživlja sram. V medosebnih kontaktih je prijazen, vendar zadržan in umaknjen. Boji se izraziti svoje mnenje, saj bi se lahko izpostavil morebitni kritiki, ta pa je zanj zanikanje njegove lastne vrednosti. Za ljudi s socialno fobijo je nesprejemljivo, da bi bili v očeh drugih videti neustrezni, dolgočasni ali neumni. Vsako izražanje svoje osebnosti pomeni tveganje, da nekaterim ljudem ne bomo všeč, kar je za ljudi s socialno fobijo nesprejemljivo. V medosebnih interakcijah se ti ljudje kar naprej trudijo, da bi delovali pravilno in prilagojeno. Možnost, da bi jih kdo dojel kot nerodne, neumne ali dolgočasne, jim zbuja močno notranjo napetost in tesnobo, ki se na telesni ravni izraža z že omenjenimi znaki delovanja simpatičnega živčnega sistema. Človek s socialno fobijo ne želi, da bi drugi opazili, da se poti ali da se mu tresejo roke in glas, saj bi to pomenilo, da je pokazal svojo šibkost in neustreznost. Da bi prikril znake anksioznosti, razvije različne strategije obvladovanja treme in tesnobe, na primer v pogovoru ostaja zadržan, obraz si pokriva z lasmi ali dlanmi, izogiba se pitju iz kozarcev ali prijema skodelice z obema rokama. Takšni poskusi nadzorovanja tesnobe in stalna borba proti strahu pa prvotno bojazen le še podkrepijo; bolj kot se človek trudi prikriti svojo vznemirjenost, bolj je napet. V skrajnem primeru se v družabnih stikih ukvarja le še sam s seboj in s svojo sliko o tem, kako ga dojemajo drugi. Kratkoročno pa mu največ olajšanja prinese izogibanje skupinam ljudi ali družabnim dogodkom.
| | Nekateri strahovi lahko človeku precej poslabšajo kakovost življenja; tako je na primer s strahom pred letenjem. |
| | Psihoterapija fobij ne terja dolgotrajne obravnave in ima le malo skupnega s Freudovim kavčem, kot je predstavljen v hollywoodskih filmih. |
Kako se razvijejo fobije? TRAVMATSKO POGOJENE FOBIJE
Psihološke teorije učenja pojasnjujejo fobije kot naučene reakcije strahu. Vedenjski psihologi so dokazali, da se intenzivna čustvena stanja asociativno povežejo z zunanjimi okoliščinami, v katerih trenutno smo. To lahko ponazorimo z zelo preprostimi primeri iz vsakdanjega življenja. Človek, ki ga je ugriznil pes, začne doživljati močan strah vsakič, ko sreča psa. Ravno tako se začnejo bati vožnje z avtomobilom ljudje, ki so doživeli hudo prometno nesrečo. Deklica, ki se je skoraj zadušila z bonbonom, se začne bati in izogibati trde hrane. Zunanji dražljaj, ki spominja na travmatično izkušnjo, v prihodnosti sproži enako čustveno reakcijo, kot jo je človek doživljal v izvorni situaciji. Pri tem pa ima pomembno vlogo mehanizem generalizacije. Čustvenega odziva namreč ne spodbudi le isti dražljaj, ki je obstajal v travmatičnih okoliščinah, ampak lahko močno čustveno reakcijo sprožijo tudi dražljaji, ki so podobni izvornemu. Tako se lahko strah pri človeku, ki je doživel avtomobilsko nesrečo, iz bojazni pred vožnjo z avtomobilom razširi tudi na strah pred vožnjo z drugimi prevoznimi sredstvi. Strah se torej lahko razširi na mnoge situacije in ljudje s preteklimi travmatičnimi izkušnjami začnejo delovati v skladu z izrekom: »Kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi.«
UČENJE PO MODELU
Mnoge fobije se razvijejo po načelu mehanizmov ponotranjenja in poistovetenja v kontekstu medosebnih odnosov. Predvsem v obdobju otroštva prevzamemo ali se naučimo določenega vedenja od svojih staršev, vrstnikov ali drugih pomembnih ljudi. Deklica, ki opazuje panično reakcijo svoje mame ob stiku s pajkom ali mačko, se lahko nehote poistoveti z maminim odzivom in začne tudi sama v istem položaju doživljati intenziven strah. RAZVOJNO POGOJENE FOBIJE
V različnih razvojnih obdobjih našega življenja so v ospredju nekateri tipični strahovi, ki jih običajno obravnavamo kot normalne in prehodne. Večina od nas se iz svojega otroštva spominja strahu pred temo, pred določenimi živalmi, bojazni pred zapuščenostjo ali smrtjo, strahu pred vodo, grmenjem in bliskanjem ali strahu pred injekcijami, ranami in zdravniki. Mnogi strahovi so povezani z značilnostmi otroškega mišljenja, ki je v zgodnjih letih precej magično obarvano in poteka na ravni konkretnih miselnih operacij. Ob ugodnih razvojnih okoliščinah otrok sčasoma preraste bojazni pred zapuščenostjo ali strahove pred volkodlaki, nekateri strahovi pa se lahko ohranijo in se kažejo tudi v odraslem obdobju. To se običajno dogaja pri otrocih, ki ob doživljanju svojih bojazni in strahov niso imeli podpore odraslih. V pogovoru z otrokom namreč odrasli vplivamo na oblikovanje njegovih razlag in sklepov o pomembnih življenjskih dogodkih in jih poskušamo uskladiti z realnostjo. Tako lahko pomirjujoče besede in mamina razlaga, zakaj ni mogoče, da bi se pod posteljo skrival tiger, pomagajo otroku prebroditi strahove, ki se porajajo v njegovi glavi. Mnogi strahovi iz obdobja otroštva se ohranjajo tudi, če je otrok v času odraščanja pretirano zaščiten. To pomeni, da ga starši varujejo pred raznimi možnimi neprijetnimi situacijami, s tem pa omejujejo njegovo lastno preverjanje strahov v realnosti. Če otroku, ki se na morju boji vode, vedno znova omogočimo umik, ga s tem prikrajšamo za izkušnjo, da se ob čofotanju na obali njegovi strahovi niso uresničili. Spretni starši običajno z naklonjenostjo in spodbudami opogumljajo otroka, da se postopno izpostavlja okoliščinam, ki se jih boji.
Zdravljenje fobij
Pretirane strahove lahko uspešno zdravimo s psihološko in biološko terapijo. V psihiatrični obravnavi fobij, ki se pojavljajo v sklopu anksioznih motenj in depresij, je temeljno predvsem zdravljenje z zdravili. Simptome strahu lahko ublažijo antidepresivi in anksiolitiki. Pacienti so ob obisku zdravnika poučeni o morebitnih stranskih učinkih predpisanih zdravil ter možnostih razvoja odvisnosti ob pretirani uporabi anksiolitikov. Med psihoterapevtskimi načini zdravljenja pa so zelo učinkovite metode kognitivno vedenjske terapije. Osnovni princip obravnave fobij temelji na prekinjanju izogibanja ogrožajočim situacijam. Izogibanje je namreč pomemben vzdrževalni dejavnik fobije. Človek, ki se vedno znova izogne govorjenju v skupini, ne more dobiti pozitivnih izkušenj, na podlagi katerih bi njegova tesnoba lahko izzvenela. Oseba, ki se boji vožnje z dvigalom, v svoji domišljiji redno utrjuje strah pred možno zadušitvijo, nikoli pa si ne da priložnosti, da bi svoja katastrofična pričakovanja preverila v realnosti. Ena od pomembnih tehnik zdravljenja fobij je postopno izpostavljanje okoliščinam, ki posamezniku zbujajo strah. Terapevt in pacient skupaj oblikujeta hierarhijo ogrožajočih situacij in opredelita načrt postopnega soočanja z okoliščinami, ki se jih je posameznik doslej izogibal. Pacient se v psihoterapiji nauči tehnik pomirjanja strahu, kot so različne dihalne vaje, preusmerjanje pozornosti, pomirjanje z notranjim dialogom in podobno. Temeljno načelo izpostavljanja je vztrajanje v situaciji, se dokler se strah ne zmanjša na raven, ki je za človeka sprejemljiva. V ogrožajoči situaciji lahko posameznik uporablja sprostitvene vaje, saj tako združujemo občutke sproščenosti in razmere, v katerih se pojavlja strah. Kognitivno vedenjska terapija v zdravljenju fobij na sistematičen način uporablja postopke blažitve strahu, ki jih ljudje v vsakdanjem življenju spontano uporabljamo. Skoraj vsak človek ima v preteklosti vsaj eno izkušnjo uspešnega spopadanja s stresnimi situacijami. Tako se lahko dijak ob predlogu, da vsak dan v enem od razredov predstavi seminarsko nalogo, po nekaj dneh zave, da se je njegova trema občutno zmanjšala in da je predstavitev naloge pred skupino postalo rutinsko in povsem običajno opravilo. Pogosto in kontinuirano izpostavljanje ogrožajočim situacijam je bistveni, vendar ne edini del zdravljenja strahov. V psihoterapiji se vedno prilagajamo individualnim posebnostim posameznika in po potrebi v obravnavo vključujemo načela različnih terapevtskih pristopov. Predvsem v zdravljenju specifičnih in travmatsko pogojenih fobij so zelo učinkovite tehnike nevrolingvistične psihoterapije, ki spreminjajo posameznikove domišljijske predstave ogrožajočih situacij. Če nam pretirani strahovi otežujejo življenje in ovirajo izpolnjevanje pomembnih ciljev, je vsekakor smiselno, da poiščemo profesionalno pomoč. Psihoterapija fobij ne terja dolgotrajne obravnave in ima le malo skupnega s Freudovim kavčem, kot je predstavljen v hollywoodskih filmih. Zdravljenje strahov in tesnobe lahko ponazorimo s starim kitajskim pregovorom: »Ni mogoče spremeniti, da ptiči strahu in skrbi ne bi občasno preletavali naše glave, vendar lahko preprečimo, da bi si v naših laseh spletali gnezda. BESEDILO : Aleksandra P. Meško Izvirna novica: revija GEA januar 2012 Članek je last medija revija GEA in avtorice
|
