Spomnim se, da smo v osnovni šoli in pozneje z zavistjo govorili o sošolkah in sošolcih, ki naj bi imeli posebno dober spomin in jim je seveda šlo učenje kot poglavitna storilnostna dejavnost tistega obdobja posebno dobro od rok. Zoprno je tudi bilo, da si snov prebral in prepoznal, ko si jo videl napisano, a to ni pomenilo, da jo znaš priklicati, ko te sprašujejo za oceno. tako so se brezštevilni učenci na lastnih hrbtih izkustveno poučili, da ima spomin različne časovne in vsebinske kvalitete. Še na fakulteti je za nekatere veljalo, da imajo fotografski spomin – snov preberejo in jo že znajo oziroma si jo z lahkoto prikličejo v spomin.
Nedvomno gre tudi za mite, ki nas tolažijo, če smo pri učenju premalo delavni, je pa res, da imajo ljudje različne danosti za tvorjenje spomina. Res je tudi, da gre možganom bolje, če jih veliko uporabljamo; če jih uporabljamo premalo, jim gre vedno slabše. Če se kot otroci več učimo, kot starejši pa npr. rešujemo križanke in se učimo tujega jezika,to možganski spominski funkciji dene dobro. enako velja za zdrav
življenjski slog – več kot se gibljemo in manj kot uporabljamo psihotropnih snovi, kot so droge, bolje se godi funkciji spomina.Doc. dr. Maja Rus Makovec je psihiatrinja in sistemska psihoterapevtka, ki se tako kot veliko sodobnih psihiatrov trudi povezati klinično prakso z izsledki nevroznanosti. Funkciji spomina se največ posveča na ravni bolezni odvisnosti in travmatskih doživetij v otroštvu in odrasli dobi, kot sodna izvedenka pa psihiatričnim aspektom spominskih motenj po poškodbah glave in pri psihogenih motnjah spomina. Dela na Psihiatrični kliniki Ljubljana in uči na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Pogosto imamo kritične pripombe, da se morajo otroci in mladostniki preveč učiti na pamet, namesto da bi jih učili razmišljati. Kritika je hkrati upravičena in ne. Dokler naši možgani nimajo spravljenega dovolj spomina z nekega področja, o tem področju ne moremo resno razmišljati, lahko le psevdofilozofiramo. Če pa si je treba v čim krajšem času zapomniti veliko podatkov, ne da bi imeli na razpolago dovolj časa za tvorbo višje ravni spominskih funkcij, te podatke prej pozabimo in se proces višje ravni razmišljanja ne more niti začeti razvijati. Kasneje bo iz besedila lažje razumeti, da se preveč podatkov, ki se jih naučimo na pamet, naloži v hipokampusu (enem od bistvenih predelov možganov za skladiščenje spomina) – kot bi v eno sobo spravljali vso kramo stanovanja. Prej ali slej bi bilo treba predmete porazdeliti po drugih sobah (kot se iz hipokampusa tvorijo povezave z možgansko skorjo) ali pa del nakopičenega zavreči. Če ni časa, da bi se posvetili nakopičenim spominskim podatkom, jih je smiselno (tako pravi evolucija) čim prej pozabiti – zavreči, da se bo dalo nabirati druge predmete (spomine). Ponavljanje je mati modrosti, to so izkustveno razumeli že stari Rimljani. Za kakovostno učenje je tako treba biti delaven – si zapomniti določeno količino podatkov, potem pa jih ponavljati oziroma nekaj časa premlevati. Neobičajno dober spomin ni nujno koristen za življenje Žal si nekateri ljudje odlično zapomnijo tisto, kar bi bilo dobro pozabiti, recimo izkušnjo strahu (zato jih ta spomin preplavi, ko je najmanj treba). Nekateri se večinoma spominjajo samo slabih izkušenj, drugi pa lahko neprijetne spomine izrinejo iz zavesti, čeprav lahko zunajzavestni spomini vplivajo na vedenje in ga usmerjajo. Ko govorimo o zunajzavestnem spominu, ne govorimo nujno o travmatičnih izkušnjah:lahko gre za vsakdanji, a nujen in dobrodošel mehanizem »avtomatskega pilota« naše duševnosti, ki nam prihrani veliko energije. Svojo vsakodnevno pot v službo si lahko zapomnimo tako dobro, da pripotujemo do nje, ne da bi razmišljali. Ko si naši možgani zapomnijo, kako uporabljati motoriko pri vožnji kolesa, si to zapomnijo tako rekoč za vedno. Dober spomin velja za posebno dobrino, saj lahko pomaga pri naši družbeni uspešnosti. Tako si nekateri skušajo izboljšati spomin z ojačevalci spomina, ki so lahko nedolžne ali manj nedolžne kemične snovi. Spomin se spreminja tudi s staranjem, a je včasih težko razločiti, kdaj spominski izpad nima nobene klinične teže (ko pacient npr. reče: »Ko sem zjutraj mazal marmelado na kruh in se nisem mogel spomniti priimka učiteljice iz osnovne šole, sem si rekel 'evo, pa se je začela demenca'.«) in kdaj se začenja bolezensko slabljenje spomina.
| Zgradba možganov
Možgane na anatomski ravni razdelimo na režnje. Eden od njih je temporalni, ki obsega predel nad ušesom in okoli njega ter sega proti sredini možganov). Spominski sistem medialnega (»proti sredini« možganov) temporalnega režnja sestavljajo naslednje možganske strukture: hipokamus, rinalni in parahipokampalni korteks (skorja). Lokacija amigdale je na sprednjem delu tega sistema in ni njegov del, čeprav ima zelo pomembno vlogo pri procesiranju deklarativnega spomina. Hipokampus(ki je ime dobil po svoji obliki, podobni morskemu konjičku) ima centralno in vrhovno vlogo tega sistema: vanj prihajajo informacije iz vseh možganskih predelov. Zunajserijski spomin S superiorno zmožnostjo pomnjenja razen na kvizu ali pri izpitu ne moremo kaj prida pametnega početi. Ti ljudje so preobremenjeni z intenzivnostjo svojih spominov, zelo naporno mora biti tudi živeti z nekom, ki ničesar ne pozabi. Ljudem z zunajserijskim spominom pravimo mnemonisti. Vodilni ruski pionir raziskovanja spomina Aleksander R. Luria je opisal primer fotografskega spomina osebe, ki ji je sledil 30 let. Ta menda ni pozabil nobenega dogodka, pomnil je celo dolge in dolgočasne govore do besede podrobno. Nagnjen je bil k sinesteziji (mešanju čutov – človek sliši barve, vidi zvoke …) in poenotenju informacij, ki jih je dobival po poti različnih čutov. Ko je hotel priklicati informacijo, je reproduciral podobo in »prebral« simbole. Možno je, da je imel nenavadno varianto gena za sintezo beljakovin, ki dopušča boljše in takojšnje oblikovanje spomina. Prenos informacij po možganih Možgani so sestavljeni iz podaljšane hrbtenjače, v kateri so osnovne funkcije preživetja (uravnavanje dihanja, srčne frekvence ipd.), iz limbičnega ali srednjega dela možganov, v katerih so locirana čustva (zunajzavestno dogajanje), in iz možganske skorje, v kateri domujejo naše zavestne funkcije (ti trije deli med seboj ne delujejo vedno usklajeno, s čimer med drugim služimo kruh psihiatri in psihoterapevti). Vse tri ravni možganske organizacije so med seboj kompleksno povezane, nikoli ne deluje izolirano le ena raven možganov. Možgani so sestavljeni iz živčnih celic, nevronov, ki jih obdajajo krajši izrastki dendriti, po katerihpotekajo sporočila k telesu celice, ter daljši izrastek akson, po katerem potekajo sporočila k naslednji živčni celici, ki se zaključi z manjšimi končiči. Ti tvorijo sinapso, špranjo med končiči dveh različnih živčnih celic. Informacije po živčnih vlaknih potekajo v obliki električnega dražljaja (akcijskega potenciala), v sinapsi pa poteka pretežno kemični prenos informacije z živčnimi prenašalci (nevrotransmiterji). Živčni prenašalci delujejo preko specifičnih mest v sinaptični membrani (receptorji). |
Imeti izvrsten spomin ne pomeni nujno, da smo tudi zelo inteligentni. Film Rainman (Dustin Hoffman igra moža z avtizmom, ki ima zelo razvito spominsko funkcijo za številke in podobe) je pomagal tudi laikom razumeti, da človeka izvrsten specifičen spomin še ne napravi modrega, uspešnega ali srečnega. Redki ljudje, ki imajo nadpovprečno razvito funkcijo spomina, si zapomnijo preveč nepotrebnih podatkov, težko abstrahirajo bistveno od nebistvenega in zanje je vsakdanjik izjemno zapleten. Obstaja tudi možnost, da izvrstni spomin spremlja nizka inteligenca (»idiot savant«). V začetku moje specializacije iz psihiatrije nam je predavatelj predstavil pacienta z motnjo v razvoju, ki je bil sposoben za leta nazaj in naprej povezati datume in dni v tednu ter godove svetnic. Zanj so zaradi nezmožnosti obvladovanja vsakdanjika skrbeli v domu za ostarele blizu Ljubljane. Spomin je tako zelo povezan s tem, kako se doživljamo kot osebe in kako delujemo, da ga po pravici doživljamo kot eno od bistvenih sestavin duševnosti. V prispevku bomo videli, da ima spomin različne oblike tako glede trajanja kot glede kakovosti in da ni vpet samo v našo »pamet« (kognitivne procese), ampak tudi v čustvene procese in vedenje. Naravo spomina so nam pomagala razumeti različna živa bitja; od ljudi pa predvsem tisti, ki so doživeli operacijo ali poškodbo možganov in je njihova osebna škoda ali celo tragedija nehote pomagala znanosti. V nadaljevanju bo razloženo, kaj počnejo možganske celice in živčne poti, da lahko tvorimo spomine. To bo pomagalo razvozlati zgoraj naštete primere o spominu, iz katerih ne moremo izločiti skupne kvalitete, ker poznamo različne oblike spomina. Za nekatere niti ne vemo, da jih imamo, in se nam zdijo samoumevne, dokler niso prizadete. Zato bomo omenili vrste spomina in tudi odkritja, ki pomenijo preskok v razumevanju spomina. Članek pa lahko služi tudi urjenju spomina: lahko si npr. poskušamo zapomniti imena raziskovalcev. Kaj se dogaja v celicah Spomin ima tri naloge: da kodira, shranjujein prikliče informacije. V času, ko prejemamo informacijo (nekaj smo videli, slišali, začutili …), jo možgani kodirajo, da bi jo lahko spravili v spomin. V funkcijo kodiranja sodi kratkoročno shranjevanje informacij in konsolidacija oziroma spreminjanje pravkar shranjene labilne informacije v obliko za stabilno shranjevanje. Če je ta proces nekaj zmotilo, stabilnega hranjenja ne bo. Osnovni spominski proces namreč poteka takole: prvi se »vključi« senzorni spomin. Če smo pozorni na informacijo, jo spravimo v kratkoročni spomin, če jo ponavljamo, pa se uskladišči v dolgoročni spomin. Če nismo pozorni, informacija ne pride niti do kratkoročnega spomina. Kaj se torej dogaja na temeljnem gradbenem elementu, celici? Spomin ohlapno definirajo kot mehanizem, ko pretekle izkušnje spremenijo sedanje vedenje. Povezava med preteklostjo in sedanjostjo naj bi bile nekatere telesne in biokemične spremembe v možganih. Leta 1900 je nemški raziskovalec spomina Richard Semon te spremembe poimenoval engrami. Engram je torej spominska sled v možganih in raziskovalce je zato zanimalo, kje v možganih so engrami spravljeni in kako se oblikujejo. Raziskovalci so skušali ugotoviti mesto engramov tako, da so prekinjali različne povezave v možganih podgan. S tem je začel ameriški nevroznanstvenik Karl Lashley. Zarezal je v različna mesta, a podgane so še naprej dokaj učinkovito našle hrano v labirintu (so se spomnile, kje je). Sklepal je, da v možganih ni enega tipičnega mesta, kamor bi se spravljali spomini, in da ena poškodba možganov še ne izbriše spomina, je pa spomina toliko manj, kolikor obsežnejša je poškodba možganov. Šele ko je poškodba možganov zelo obširna, se pokaže bistveno slabljenje spominske funkcije. Sodoben pogled na lokacijo spomina je, da se ti spravljajo primarno v predelu možganov, ki je vpleten v procesiranje določenega tipa spomina. Spominske sledi za vidno informacijo so spravljene v tako menovanem striatumu in zunajstriatni vidni možganski skorji (korteks), za slušne informacije v slušnem delu možganske skorje itd. Posebej vznemirljivo odkritje je bilo, da se engram ustvari tako, da se med seboj poveže mreža nevronov, ki so prej delovali neodvisno, ob spominski sledi pa so začeli delovati povezano. Kako bi lahko med seboj sodelovali prej neodvisni nevroni, je leta 1949 razmišljal kanadski psiholog Donald Hebb. Menil je, da se moč povezave med nevroni poveča, če so ti sočasno aktivni. Temu, da se nevroni, ki se hkrati vzburijo, med seboj tudi povežejo, pravimo Hebbov zakon, ki še vedno velja za temelj razumevanja spomina na celični ravni. Metaforično si lahko povezovanje v spomin predstavljamo, če na primer zelo radi hkrati pijemo kavo in beremo časopis. Če dve različni dejavnosti povežemo, nas branje časopisa spomni, da bi bilo dobro piti kavo, in obratno, čeprav so spominske asociacije lahko tudi koristnejše. | Habituacija in senzitizacija
To sta preprosti obliki spomina, sodita med tako imenovano proceduralno učenje, pri katerem gre za učenje motoričnega odgovora kot reakcijo na senzorično percepcijo. To učenje je lahko neasociativno (odgovor, ki se oblikuje na en tip dražljaja), sem sodita habituacija in senzitizacija. Habituacija nam pomaga, da ignoriramo dražljaje, ki nimajo pomena (če vsakič, ko zvoni telefon, poskočite, da bi odgovorili, in je vsakič klic za nekoga drugega, se nehate odzivati na zvonjenje). V vsakdanjem življenju smo prilagojeni na ignoriranje velikega števila dražljajev: medtem ko berete, se npr. oglaša sosedov pes, zunaj je polno prometa, a vas dražljaji ne motijo. Pri senzitizaciji pa odreagiramo na vse dražljaje zelo intenzivno: pri nočnem sprehodu npr. zmanjka luči, in ko slišimo korake za sabo, se odzovemo pretirano. Drugi tip proceduralnega učenja je asociativni tip učenja (o tem kasneje). Stimulirane podgane in otroci
Donald Hebb je imel dobre živce in odprt odnos do podgan, zato je lahko opravil naslednji poskus: v domačo kuhinjo je odnesel nekaj laboratorijskih podgan in jim dovolil, da so jo raziskovale. Potem jih je vrnil v laboratorij in jih treniral v labirintih skupaj s podganami, ki so ostale brez te »obogatene izkušnje«. Podganam z izkušnjo raziskovanja kuhinje je šlo pri treningu občutno bolje, imele so – kot so pozneje ugotovili – večje število nevronov v možganih. To odkritje je imelo pomembne posledice. Otrokom iz nestimulativnega okolja so npr. začeli pomagati pri izobraževanju, je pa to tudi eden izmed razlogov, zakaj morajo otroci v šolo že pri šestih letih: večja je namreč verjetnost, da bodo dobili ustrezno intelektualno stimulacijo tudi otroci, ki doma nimajo spodbudnega okolja. |
| Za čustvene spomine pogosto niti ne vemo, da jih imamo. Velikokrat si jih lahko prikličemo in razložimo v odrasli dobi, če hočemo ozavestiti večji del svojega duševnega funkcioniranja. To lahko počnemo sami ali pod kontroliranimi pogoji psihoterapije: zunajzavestnemu spominu, ki ga poskušamo priklicati v zavest, podamo nov kognitivni okvir – razumevanje odraslega. Ni nujno, da so del nezavednega spomina tudi travme. Lahko sicer so, a večinoma gre za ropotarnico vsega mogočega – od spominov brez posebne čustvene teže do spominov, ki močno usmerjajo naše odraslo vedenje, npr. spomin odnosa odraslih moških do žensk v našem okolju. V otroštvu si npr. zapomnimo vrednote svojega okolja in še sami ne vemo, da nas ti spomini usmerjajo v vedenju in vrednotenju. Čustveni spomin lahko lepo ponazorimo z Dalijevim ustvarjanjem (Vztrajnost spomina). | Za spomin na celični ravni se je zelo zanimal
Eric Kandel (in pozneje za to dobil Nobelovo nagrado), pred raziskavami
»le« psihiater in psihoanalitik, ki je na posebno inovativen način
povezal temeljne raziskave in njihovo navezavo na razumevanje človeškega
spomina. V poznih 60. letih je na vrsti morskega polža izvedel
raziskavo. Ganglij, največji skupek nevronov v tem polžu, ki nima
možganov, ima le nekaj tisoč velikih in dobro razločujočih se nevronov.
Ko se je polž naučil nove reakcije, se je število nevronov v gangliju
povečalo. Ta polž zelo močno skrči škrge, kadar okoli njega vzvalovi
voda, ker to zanj pomeni nevarnost. V raziskavi so polževe škrge nežno
oblivali z vodo in polž si je po ponavljanju zapomnil, da ne gre za
nevarnost; škrg namreč ob valovanju vode ni več dramatično skrčil. Temu
pojavu pravimo habituacija – odgovor je zmanjšan, ko se dražljaj vedno znova ponavlja. A če so se pri oblivanju škrg hkrati dotaknili polževega repa z električnim dražljajem, ki ga ni bil vajen, je polž močno odreagiral s krčenjem škrg. Temu pojavu pravimo senzitizacija – gre za povečan odgovor na habituiran dražljaj. Kako na celični ravni spravljamo spomine, so v zgodnjih 70. letih raziskovali na zajčjih hipokampusih v laboratoriju v Oslu. Terje Lǿmo in Timothy Bliss sta odkrila, da visokofrekvenčni vlakec električnih dražljajev olajša postsinaptični potencial, ki nastane po dražljaju, ki sledi predhodnemu vlakcu dražljajev (električnemu potencialu, ki potuje po prvem/predhodnem nevronu, pravimo presinaptični, tistemu, ki potuje po drugem nevronu, pa postsinaptični dražljaj). Ta olajšana stimulacija se je pokazala samo pri natančno tej vzdraženi nevronski poti in pri nobeni drugi. Ta fenomen so našli nato še v drugih možganskih predelih in je dolgotrajen (traja minute, ure in lahko tudi vse življenje). Pravimo mu dolgoročna potenciacija (angl. Long-term potentiation, LTP); ima dve značilnosti: specifičnost in asociativnost. Specifičnost pomeni, da so okrepljene le sinapse, ki so bile izpostavljene opisanemu draženju, druge sinapse (tudi istega nevrona) pa niso. To pomaga razumeti npr. dejstvo, da imamo na tisoče spominov obedovanja z drugimi ljudmi, a se posebej spominjamo prav posebnega kosila. Očitno so se takrat tvorili dolgoročni engrami (»močne sinapse«) zaradi kratkih hkratnih živčnih aktivnosti (dobra hrana, posebej dobro razpoloženje …). Posebnost se povezuje z izjemno kapaciteto spomina – pianisti na primer zaradi te lastnosti lahko neprestano povečujejo svoj repertoar. Asociativnost pa opisuje naslednji pojav: če je ena živčna pot šibko aktivirana, obenem pa je druga živčna pot aktivirana močno, potem se pri obeh živčnih poteh pokaže dolgoročna potenciacija. Če nastaja veliko število relativno šibkih aktivacij, asociativnost poveča verjetnost učenja po Hebbovem modelu. Evolucija je poskrbela za protiutež kopičenju spominov. Gre za živčno aktivnost, ki sinaptično moč oslabi in ji pravimo dolgoročno upadanje (angl. Long-term depression, LTD), kar je nakazovalo že odkritje v zvezi s habituacijo. Če bi se sinapse neprestano ustvarjale in krepile, bi predvidoma nekoč dosegle maksimum. Po domače: pri LTD je vse ravno obratno kot pri LTP. LTP se oblikuje po visokofrekvenčnem draženju v kratkem času, LTD pa izzovemo z nizko frekvenco draženja skozi daljši čas. Sistem je oblikovan celo tako prebrisano, da se, medtem ko se v nekaj sosednjih sinapsah dogaja krepitev z LTP, najverjetneje celo v najbližjih nevpletenih sinapsah lahko dogaja LTD. Tako si očitno neki intenziven, čeprav kratek dražljaj lahko za dolgo zapomnimo, če pa ga želimo pozabiti, je treba sicer manj intenzivno draženje, a vpliv mora biti dolg. Seveda si znanstveniki zelo prizadevajo, da bi ta odkritja dokazali tudi v zelo življenjskem okolju, pri vedenju. Pri podganah so že dokazali, da se pri tistih, ki živijo v zelo stimulativnem okolju, oblikujejo dolgoročni potenciali, ki jih niso našli pri podganah, ki so bivale v okolju, revnem s spodbudami.
| H.M., najbolj študiran primer v nevroznanosti
Ko so mu v eksperimentu ponujali hrano, jo je pojedel, enako obrok, ki so mu ga prinesli čez kratek čas. Ko je dobil tretjo porcijo, je hrano odklonil in razložil, da ni lačen. Pogosto je zelo vljudno spraševal sestre, ali mu lahko razložijo, zakaj je v bolnišnici. Ko je umrl njegov oče, je dolgo obdobje vedno znova spraševal, kje je njegov oče, in vsakič znova izkusil žalost ob novici, da je umrl. Po dolgem času je nehal spraševati po očetu; videti je bilo, da je vendarle prišlo do nekega tipa učenja. |
| V funkciji spomina imajo seveda pomembno vlogo tudi drugi nevrotransmiterji; že dolgo je znano, da imajo ljudje z Alzheimerjevo demenco v možganih manj nevrotransmiterja acetilholina. Zdravila, ki poskušajo ohraniti visok nivo acetilholina v možganih (na primer tako, da upočasnijo njegovo razgradnjo), prinašajo zmerna izboljšanja spomina pri delu pacientov z Alzheimerjevo demenco. Na fotografiji primerjava zdravih možganov (levo) z možgani pacienta z Alzheimerjevo demenco. |
Kaj se dogaja v celicah Vsa opazovanja zadnjih petdesetih let vodijo do splošno sprejete zamisli o različnih oblikah spomina in z njimi povezanimi različnimi spominskimi sistemi v možganih. Medialni temporalni reženj je najpomembnejši v kodiranju in utrjevanju dela spomina, ki je dostopen zavesti in o njem lahko poročamo. Vendar ta del možganov ne spravlja teh spominov za stalno in ni potreben za kodiranje in konsolidacijo drugih oblik spomina. Pacient HM nam je s svojo zgodbo bistveno pomagal razumeti subtilno organizacijo spominskega sistema. HM, takrat star 27 let, je leta 1953 imel nevrokirurški poseg zaradi neobvladljive epilepsije. Pri operaciji so odstranili velik del pacientovega temporalnega režnja obojestransko, vključno z amigdalo, entorinalnim korteksom in okoli dvema tretjinama hipokamusa. HM ni imel več težav z epilepsijo, ni pa mogel tvoriti nekaterih oblik novih spominov. Imel je resne okvare spomina, npr. njegov IQ pa se je celo povečal, verjetno zaradi odsotnosti napadov. Prav tako ni imel težav pri izvršilnih funkcijah ali delovnem spominu, ki naj bi kazale na funkcijo čelnega režnja. HM se je spominjal dogodkov nekaj let pred operacijo, ni pa se mogel spomniti dogodkov po operaciji (temu pravimo anterogradna amnezija, retrogradna amnezija pa je okvarjen spomin pred dogodkom, ki je prizadel možgane). Kadarkoli je srečal nove ljudi, tudi raziskovalca, s katerim sta pogosto sodelovala, jih je pozabil skoraj takoj po tem, ko so zapustili sobo; ni se mogel spomniti novih dejstev in dogodkov. Njegov spomin je bil moten ne glede na naravo informacije (besedna, nebesedna) in ne glede na senzorični vnos (vidna, slušna itd.), lahko pa je zadrževal nove informacije za kratek čas (delovni spomin); njegov implicitni spomin pa je bil tako rekoč nedotaknjen. Najpomembnejšo vlogo v kratkoročnem spominu ima sprednji (frontalni) možganski reženj, za dolgotrajnejši spomin je najpomembnejši temporalni (senčni) reženj. Bistveno je, da ni mogoče identificirati enega samega mesta v možganih, za katerega bi lahko rekli, da je center za spomin in učenje. Skoraj ves živčni sistem se lahko spreminja zaradi nove izkušnje, različni tipi izkušenj pa spremenijo različne možganske predele. Kako kategoriziramo spomin?
| S testiranjem na magnetoencefalografu (MEG) lahko ugotovimo psihiatrične in nevrološke motnje, kot so epilepsija, Alzheimerjeva bolezenin demenca. | Spomin najprej kategoriziramo po trajanju: ločimo med kratkoročnim (delovnim) in dolgoročnim spominom. Spomin lahko ločimo tudi glede na kakovost: ločimo deklarativni in nedeklarativni spomin. Prvi se nanaša na spominjanje dogodkov in dejstev, o katerih lahko besedno poročamo (pri živalih se kaže s specifičnim vedenjem), medtem ko se nedeklarativni spomin nanaša na spomine, ki smo si jih pridobili v obliki spretnosti, veščine. Deklarativni spomin je povezan z zavestnim doživljanjem (eksplicitni spomin), nedeklarativni spomin pa deluje na zunajzavestni ravni (implicitni spomin), pri katerem gre za obvladovanje pravil in postopkov. Deklarativni spomin razdelimo na epizodičnega (spomin na osebne izkušnje, spominjamo se kontekstualno, glede na prostor in čas) in semantičnega (splošno znanje o svetu, kar smo se naučili v šolanju: npr. kdaj se je rodil Prešeren). Nedeklarativni spomin obsega učenje, ko ponavljajoče izvajanje motoričnega dejanja izboljša to spretnost (vožnja avtomobila, igranje inštrumenta, veslanje v kajaku), sprožilni spomin (zaradi izpostavljanja nekaterim dražljajem se hitreje naučimo odziva na sorodne ali enake dražljaje) in asociativni spomin oziroma pogojevanje (povezave med dvema dražljajema ter med dražljajem in odgovorom). Oseba z amnezijo tako na primer ne more priklicati nekaterih dogodkov in oseb, se pa spomni, kako igrati kitaro. Spominski proces poteka v zaporedju: kodiranje, konsolidacija, shranjevanje in priklic. Začne se z zares kratkoročnim spominom, ki traja do tri sekunde, in mu pravimo senzorični spomin, zaznava. Informacija, ki jo dobijo možgani, mora biti v takem zapisu, da se lahko začne tvorba engrama (kodiranje), predvsem se morajo engrami stabilizirati, preden jih spravimo. V tem procesu se lahko pojavijo različne težave: če sta motena kodiranje in konsolidacija, gre za anterogradno amnezijo, če sta motena shranjevanje in priklic, pa za retrogradno. Deklarativni in nedeklarativni spomin se spravljata »na višji ravni«, v možganski skorji, ki ji pravimo neokorteks ali asociacijski korteks, medtem ko se kodiranje in priklic deklarativnega spomina dogajata v hipokamusu in drugih delih medialnega temporalnega režnja, nedeklarativni del spomina pa v drugih možganskih predelih. Prav tako implicitna informacija poteka od »spodaj navzgor « (od čutil do možganske skorje), medtem ko ima eksplicitni spomin nasprotno pot: lahko reorganizira podatke. Če iščemo ključe v sobi, ignoriramo druge predmete. Nevronske poti v temporalnem režnju (»zgoraj«) oblikujejo podobo (naših ključev, ki jih iščemo), ki vpliva na to, kako obdelujemo vstopne vidne informacije (»spodaj«). Ljudje imamo pri implicitnem (nedeklarativnem) spominu relativno pasivno vlogo v kodiranju, zato je npr. pomembno, da se pred otroki vedemo, kot bi si želeli, da se vedejo tudi sami. Implicitni spomin si tako rekoč nehote zapomni, kar izkuša.
| Raziskave na živalih
Ker nam pri raziskavah spomina pomagajo živali, je treba vedeti, kako živali pokažejo, da so se česa naučile. Pri podganah največkrat uporabijo labirint ali plavalni bazen, ker živijo v tunelih in poleg vode. Opice so zelo radovedne – za hrano pogledajo pod predmeti ali na TV-zaslon. Različne metode raziskovanja spomina in učenja sta zasnovala Edward Thorndike (instrumentalno pogojevanje) in Ivan Pavlov (klasično pogojevanje). Pavlov je v začetku 20. stoletja odkril, da se psi odzovejo na dražljaj, ki spremlja hranjenje. Gre za pogojevalno učenje (klasično pogojevanje). Psi so se slinili ob pripravi hrane, Pavlov pa je hkrati zvonil z zvoncem in psi so si zapomnili ta sočasni dražljaj. Ko je v nadaljevanju Pavlov zvonil z zvoncem, so se psi slinili, čeprav ni bilo hrane. Instrumentalno pogojevanje je tip učenja, ko si žival zapomni, da je neko vedenje pripeljalo do nagrade (hrana). Žival na primer izvaja naključne gibe, da bi prišla iz kletke in pojedla hrano poleg kletke. Ko ji po naključju uspe, poveže ta gib z dostopom do hrane. Naslednjič se takoj loti kljuke, brez prejšnjih nepotrebnih gibov. Tudi ljudje med seboj povežemo, asociiramo vedenje, ki nam pomeni nagrado. Odvisniki, ki so začetni abstinenti in bodo hodili na kavico v bife, kjer so prej pili z družbo, bodo doživljali pogojne dražljaje k pitju že samo ob vonjanju piva, gledanju pivske družbe itd.. |
Konsolidacija spomina Kratkoročni ali delovni spomin ima možnost, da se oblikuje v dolgoročnega, če aktivnost ponavljamo – se npr. poskušamo nekaj naučiti na pamet in nekajkrat ponovimo snov. Tako se bodo podatki kodirali v dolgoročen spomin. Če ponavljamo na glas ali nas kdo sprašuje, treniramo priklic. Če spominska sled ni prav trdno vtisnjena, je priklic odložen. Takrat lahko na primer dobrodušni profesorji poskušajo na izpitu pomagati z raznimi iztočnicami. Če je dolgoročni spomin trdno oblikovan in če še kaj drugega ne moti priklica (recimo zelo huda tesnobnost), je priklic takojšen in izpit gladko teče. O konsolidaciji pogosto govorimo pri deklarativnem spominu. Tako neki amnestični dejavnik (droga, poškodba) okvari spomin veliko bolj, če se pojavi v zgodnjem časovnem oknu pred konsolidacijo, kot če se pojavi po končani konsolidaciji. Konsolidacija spomina se zgodi v dveh stopnjah. Sinaptična je končana v nekaj minutah do urah po kodiranju. Spomin se na celični ravni utrdi tako, da se morajo sintetizirati nekatere nove beljakovine. Sistemska konsolidacija oziroma organizacija spomina na ravni možganskih struktur pa traja dneve, mesece ali leta in vključuje reorganizacijo možganskih predelov, ki podpirajo spomin. Ta proces je prvi opisal francoski psiholog Théodule Ribot leta 1982: opazil je, da možganska poškodba bolj prizadene nedavne spomine. Dve teoriji razlagata, kako se na sistemski ravni spomini utrjujejo. Prva pravi, da hipokampus hitro kodira informacijo nekega dogodka, ki se potem počasi prenaša v možgansko skorjo. Po določenem času so spomini spravljeni v skorji in postanejo neodvisni od hipokamusa. Ko je spomin dobro spravljen, hipokamus ni več zelo pomemben, v začetnem obdobju tvorbe stabilne spominske sledi pa je bistven, saj so spominske sledi istega dogodka razpršene po različnih področjih možganov in jih je treba povezati. Engrami s praznovanja rojstnega dne vključujejo informacijo o barvi torte (vidna možganska skorja), o glasbi (slušni del možganske skorje), razporeditvi gostov v prostoru (parietalna skorja) itd. Hipokampus torej poveže reprezentacijodogodka in tako je mogoče o njem poročati. Zato je tako usodno, če nastane poškodba medialnega temporalnega režnja: okvarjena sta zmožnost spravljanja novih spominov in dostop do nedavnih spominov. Nedeklarativni spomin ne potrebuje take integracije spominskih sledi, saj lahko dostopa le do delčkov spomina nekega dogodka, ki so spravljeni zunaj medialnega dela temporalnega režnja. Konsolidacija se torej razvije med zavestnim spominjanjem, lahko pa tudi med spanjem. Druga, nedavna teorija pa pravi, da hipokampus nikoli ni povsem izključen iz dolgoročnega spravljenega spomina. Vsakič, ko se reaktivirajo v skorji spravljene spominske sledi, naj bi se v hipokampusu spravila nova spominska sled (o že dolgo v skorji spravljenem spominu). Obe teoriji pa potrjujeta, da se v hipokampusu spravljanje dogaja hitro – hipokampus je hitri učenec, skorja pa počasni, saj se skladiščenje dogaja z večkratno reaktivacijo tega spomina. Izmenjavanje hitrega in počasnega učenja je zelo pomembno pri semantičnem znanju, saj tako skorja izlušči odnose med koncepti in oblikuje kategorizacije; to je tip znanja, za katerega pravimo, da človek zares »zna«. Če hočemo v to semantično mrežo vnesti nove informacije prehitro, se struktura te mreže destabilizira. Različnih podatkov se torej lahko hitro naučimo, toda zares koristne informacije oblikujemo šele po daljšem času, ko se informacije »prekvasijo«. Opisani odnos med hipokampusom in možgansko skorjo pojasnjuje amnezijo za nedavne dogodke pri bolnikih z Alzheimerjevo demenco, pri katerih so okvarjene strukture medialnega/mezialnega temporalnega režnja. Okvarjeno je kodiranje novih informacij, moten pa je tudi priklic informacij oziroma podatkov, ki še niso zadosti utrjeni v možganski skorji. Imajo pa ti bolniki lahko dober priklic dogodkov iz otroštva (za njihov priklic hipokampus ni potreben), dokler bolezen drastično ne napreduje.
| Manipulacija spomina
Če ljudje pogosteje manipuliramo z nekim spominom, ga bomo lažje priklicali v zavest, druge spomine pa težje. Če smo nagnjeni k pesimizmu, bomo na primer vedno znova priklicevali neki negativni čustveni spomin (npr. nesprejemanje družbe na nekem pikniku v srednji šoli). Če v nekaj letih nismo priklicevali prijetnejših spominov s piknikov, postane ena izkušnja dominantna in otežuje uživanje na piknikih. Navodila lahko vplivajo na spomin
Ali ste kdaj bili pripravljeni priseči, da ste soseda videli pred trgovino, on pa je bil v tem času dokazano drugje? Raziskave spomina kažejo aktivno naravo priklica eksplicitnega spomina in njegov potencial za zmoto. V poskusu so prostovoljcem pokazali posnetek, iz katerega naj bi ocenili, kako hitro je vozil avto. Ocena se je razlikovala od navodila; pri navodilu, ki je uporabilo izraz »treščiti«, so prostovoljci ocenili večjo hitrost kot tisti, ki so ocenjevali hitrost avtomobila, ki se je »zaletel«. Navodila torej povzročijo, da se informacije različno obdelujejo. Ti in podobni poskusi kažejo, kako tvegana so lahko pričanja na sodišču in kako zmotno se lahko oblikuje priklic epizodičnega spomina. Tehnologija analize DNK je omogočila, da je bilo v ZDA iz zapora izpuščenih na stotine ljudi, ki so bili obsojeni na podlagi pričanja.
|
| Delovni spomin pogosto merijo tako, da preiskovanec poskuša ponoviti številke takoj, ko jih sliši (enako preizkušajo s podobami). Večinoma si ljudje lahko zapomnimo od sedem do devet številk (povprečna telefonska številka), kar pa lahko postane težko, če ste nekoliko nezbrani, v stresu ali morda srednjih let. Delovni spomin je podtip pozornosti. |
Še malo o deklarativnem spominu
Ljudje se študiju spomina posvečamo tako zagnano tudi zato, ker je tolikšen delež našega učenja beseden. Do zdaj smo ugotovili, je ta tip spomina najtesneje povezan z medialnim teporalnim režnjem. Primati nam ne poročajo o svojih duševnih vsebinah besedno, temveč z gibi, s pogledom ipd. Glodavci ga pokažejo tako, da se glede na vedenje v labirintu spomnijo svojih vedenjskih izbir. Deklarativni spomin med seboj delno združi epizodični in semantični del v kategorijo avtobiografskega spomina (kar vemo o Parizu, povežemo z osebno izkušnjo obiska mesta). Zadnji del hipokampusa je povezan tudi s prostorskim spominom. Raziskava je pokazala, da imajo londonski taksisti npr. ta del pomembno večji kot kontrolna skupina; povečuje se s številom let vožnje taksija. Na tem mestu bi se lahko vprašali o »kuri in jajcu« – ali pri njih že obstaja odlična zmožnost navigacije in so zato postali taksisti ali je treniranje te veščine povečalo število sinaps v zadnjem delu hipokampusa.Ker gre pri skladiščenju in utrjevanju spomina za ustvarjanje in krepitev sinaps, ima najpomembnejšo vlogo zadnja varianta. Bistvena lastnost semantičnega spomina (»izobrazba«) je, da so dejstva organizirana v kategorije (npr. vse nogavice, ne glede na to, kakšne so, damo v en predal). To nam pomaga pri učinkovitem priklicu, ki ne bi bil tako učinkovit, če bi imeli pojme nametane kot običajno na podstrešju. Dobri učitelji so sposobni pomagati učencem, da si na pregleden način kategorizirajo take strukture, slabi pa lahko nehote vzdržujejo zmedo.
Posebnosti osebnega/avtobiografskega spomina
Pri avtobiografskem spominu gre za epizodični tip, ki vključuje zapis dogodka in zapis o naši navzočnosti v njem. Naše osebne izkušnje oblikujejo nas in naš življenjski slog; poznamo koncept časa in svojo vlogo v spreminjajočem se svetu. Če nastane poškodba frontalnega možganskega režnja, še vedno lahko prikličemo dogodek, ne pa svoje vloge v njem. Endel Tulving je epizodični avtobiografski spomin opisal kot čudež narave. Naše možgane preobrazi v časovni stroj, ki omogoča, da občasno (mentalno) bivamo v preteklosti in načrtujemo prihodnost. Tulving meni, da gre za edinstveno človeško lastnost. Niso pa vsi ljudje, ki doživljajo amnezijo epizodičnega spomina, doživeli poškodbe, ampak gre za neke oblike psihogene amnezije, ki jih v filmih radi prikazujejo bolj ali manj pravilno (med bolj pravilnimi s psihiatrične oziroma psihoterapevtske perspektive sta Princ plime in Kraljevi ribič). Toda – zanimivo – pri nekaterih psihogenih avtobiografskih amnezijah so ugotovili, da je ta amnezija neverjetno podobna tisti pri pacientih s poškodbo možganov. Pri psihogenih amnezijah namreč nastane velika redukcija možganske aktivnosti v istih frontalnih predelih kot pri tovrstnih poškodbah glave. Očitno se lahko naši možgani tako zaščitijo pred preveliko čustveno bolečino nekaterih spominov. Toda kako to, da se v nekaterih primerih možgani »odločijo«, da bodo na neki travmatski dogodek pozabili, v nekaterih pa si ga preveč zapomnijo in nato trpimo zaradi neželenih vsiljivih spominov na travmo (kot pri posttravmatski stresni motnji)? Očitno so ob travmatskih dogodkih v spominski proces v različnih okvirih vključeni različni spominski tokokrogi.
Delovni spomin
Kratkoročni oziroma delovni spomin je sposobnost zadržati omejene količine informacij v zavesti kratek čas (približno 40 sekund), v katerem aktivno delamo oziroma operiramo z njimi. Delovni spomin je v bistvu kratkoročni spomin, ki je nujen za vsakodnevno aktivnost; potrebujemo ga za vzdrževanje, uporabo in upravljanje informacij. Če npr. pišemo daljši dopis, je treba vsaj nekaj časa imeti v spominu, kaj smo že napisali. Delovni spomin razdelimo na tri podsisteme: centralni eksekutivni sistem (upravlja informacije), fonološka zanka (v zavesti vzdržuje slušne informacije) in vidno-prostorska skicirka (v zavesti vzdržuje vidne informacije). Zadnja dva podsistema imenujejo tudi »suženjska«, ker imata nalogo, da sta na razpolago centralnemu izvršilnemu sistemu. Delovni spomin nam pride prav na primer pri iskanju ključev, ki smo jih založili. Če jih hočemo najti, moramo vzdrževati cilj (najti ključe) ves čas aktivno v spominu, hkrati pa sproti posodabljamo mentalni seznam prostorov, kamor smo že pogledali. Delovni spomin tesno sodeluje s percepcijo in dolgoročnim spominom, prav tako z motoričnim sistemom, ker vzdržuje informacije o takojšnjih ciljih in potrebnih akcijah za njihovo doseganje. Delovni spomin je tesno povezan s pozornostjo in ga razumemo kot poseben tip pozornosti, ki deluje bolj na naših notranjih reprezentacijah pojmov, predmetov ipd. kot pa na vnosu od zunaj. Bistven je tudi pri razumevanju in tvorbi jezika. Skratka, povezan je z vsemi kognitivnimi funkcijami. Delovni spomin usodno določa naše vsakdanje delovanje in povezuje v nas vse tri čase; okvara kratkoročnega spomina je prikazana v filmu Memento. Mož po poškodbi glave išče ženinega morilca s podatki na tetovaži in na fotografijah, saj možganska skicirka pri njem ne deluje. | Demenca
Težave z demenco poznamo že približno 2000 let. Leta 1906 je nemški zdravnik Alois Alzheimer objavil primer 51-letne ženske z demenco. Ta pomeni različne bolezni, od katerih jih nekaj uspešno zdravimo, pri drugih oblikah pa lahko ublažimo posledice. Pri obravnavi bolnika z demenco ali motnjo spoznavnih sposobnosti moramo najprej izključiti bolezni, za katere poznamo uspešna zdravila (zmanjšano delovanje ščitnice, pomanjkanje vitamina B12 …). Tudi zelo depresivni ljudje lahko kažejo klinično slike demence, z zdravljenjem pa se popravijo tudi spominske funkcije. Stimulativno okolje je bistvenega pomena tudi za bolnika z demenco. Bolnik, ki ne prepozna svojega doma, si bo ob stalnem spodbujanju in učenju morda lahko ponovno zapomnil, kje so sanitarije, sam sebi prepuščen bolnik pa se bo težje naučil enakih stvari. Vendar tudi v stanju demence ostane še dolgo živ čustveni spomin. Bolnikom, ki niso več prepoznavali svojcev na obiskih, so kazali fotografije različnih ljudi, med njimi so bile tudi fotografije svojcev, in jih prosili, da pokažejo ljudi, s katerimi bi se najraje družili. Navadno so pokazali na svojce, ki jih niso zavestno prepoznavali, jim je pa ostal implicitni spomin glede navezanosti. |
Čustveni spomin
Ni nam povsem jasno, ali je čustveni spomin za čustveno naravo dražljaja ali dogodka impliciten ali ekspliciten. Lahko je oboje. Nekateri ljudje se odzovejo s strahom na dražljaje, ki jih prepoznajo, nekateri pa se bojijo situacij, za katere se zdi, da nimajo posebnih spominov. Panična motnja je pogosta motnja čustvenega spomina. Ljudje čutijo izrazito tesnobnost, ne poznajo pa vzroka. Čustveni spomin ima vpleteno še eno možgansko strukturo, ki ni neposreden del spominskih tokokrogov v medialnem temporalnem režnju in se imenuje amigdala. Njena poškodba okvari čustveni spomin, eksplicitni in implicitni spomin pa ostaneta nedotaknjena. Amigdala ima vlogo pretorijanske straže možganske skorje: preverja, ali se je nekega dražljaja treba bati ali nam bo prinesel nagrado. Povezuje se tudi s temporalnim spominskim sistemom in drugimi predeli možganov, s podaljšano hrbtenjačo, kjer je nadzor dihanja, srčne frekvence itd., s hipotalamusom, ki kontrolira hormone, in s področjem, kjer je percepcija bolečine. Čustveni spomin torej vznemiri skoraj celo telo. Prijetne in neprijetne čustveno vznemirljive spomine si zapomnimo bolj živo kot spomine brez čustvene spremljave. Očitno se ob čustvenem vznemirjenju aktivira hormonalni sistem, ki pripomore k živosti spomina. Ne zdi se spodobno pričakovati, da bi na predavanjih ob potencialno suhoparnih temah dobri strokovnjaki igrali zabavljače, res pa je, da si študentje več zapomnijo, če predavanje poleg korektnih podatkov še čustveno angažirajo. To, da si amigdala tako dobro zapomni, je včasih dobro, včasih pa zelo slabo. Če zagledamo pred seboj kačo, jo amigdala takoj poveže z vedenjskim odgovorom strahu, da odskočimo, še preden smo razmislili, ali gre zares za kačo ali le za kači podobno palico. Hitri odgovori strahu so lahko zaščita. Lahko pa so čisto odveč, kot pri anksiozni motnji. Takrat je amigdala ves čas pretirano vzdražena, čeprav objektivno ni nobene nevarnosti. Prav tako je amigdala pomembna pri odvisnosti, ko si predobro zapomni nagrado, ki jo prinaša droga.
| DÉJA VU Déja vu (že videno, franc.) uvrščamo med tako imenovane kvalitativne motnje spomina. Ko se znajdemo v novi situaciji ali kraju, se nam lahko zazdi, da smo to že doživeli oziroma videli. Ta doživljaj je mešanica domačnosti, nenavadnosti in strahu. Nekateri si lahko fenomen razložijo s posebnimi paranormalnimi sposobnostmi, nevroznanost pa pravi, da gre za hipno prekrivanje kratkoročnega in dolgoročnega spominskega sistema. Dogodki naj bi se shranili v dolgoročni spomin, še preden je zavestni del možganov sprejel informacijo in jo predelal. |
Ne pozabi me (zakaj ne?)
Pozabljanje je pomembno. Kot varčen organ se nagibajo k skladiščenju samo širših obrisov informacij. Številni poskusi so potrdili stalno upadanje jasnosti oddaljenih spominov v času, čeprav si mehanizma ne znamo dobro razložiti. Lahko da gre za pasiven upad; če ne uporabljamo povezav, ki oblikujejo spomin, postajajo šibkejše. Spomin lahko prekrije tudi drug spomin, lahko se spomin popači ali izgubi. Morda možgani uporabljajo tudi metodo aktivnega pozabljanja – kot pri pregledovanju demenca alKoholiKov Sindrom Korsakov je stanje, ki ga je v osemdesetih letih možganov alkoholika. Naši možgani preprosto niso dovolj veliki, da bi obdržali vse podrobnosti našega življenja. omare izločimo obleke, ki jih nismo nosili v zadnjih dveh letih. Med uporabo elektrokonvulzivne terapije (EKT) so se nekateri pacienti pritoževali, da so zaradi terapije doživeli okvaro oziroma izgubo dolgoročnih spominov. Eksperiment je pokazal, da so po EKT lahko oslabeli bolj nedavni spomini, starejši spomini pa so bili nedotaknjeni. Pacienti so kazali najizrazitejše težave s spominom teden dni po EKT, potem pa se je spominska funkcija postopno regenerirala ter se na izhodišče povrnila po sedmih mesecih. Konsolidacija spomina očitno poteka leta: spomini, stari manj kot dve leti, so stalno dojemljivi za okvaro. Vsaka družina npr. pozna družinske zgodbe, ki skušajo s preteklimi doživetji vplivati na aktualno vedenje drugih članov. Že z nevrobiološkega pogleda je zato jasno, da bo zgodba, bolj kot jo ponavljamo, postajala bolj konsolidirana. Zgodbe, ki bi mordapokazale kakšno drugo plat, pa s časom izzvenevajo iz spomina. Evolucijsko je najboljše, da si lahkonekatere zadeve čim bolj zapomnimo, druge pa čim prej pozabimo. Bilo bi zelo koristno, če bi lahko zavrli nevrodegenerativne procese in hkrati umirjali boleč čustveni spomin. Toda »bojte se tistega, kar si želite, ker se lahko izpolni«! Brez nekaterih bolečih spominov ne bi napredovali v osebnostnem razvoju, ne bi razvijali sočutja in empatije in ne bi se mogli zanesti nase, da zmoremo prenesti življenjske težave, torej bi se odrekli svoji humanosti in razvoju psihološke odpornosti. Na drugi strani pa je seveda res, da so boleči spomini lahko destruktivni, kot se to dogaja pri posttravmatski stresni motnji.
| Demenca alkoholikov
Sindrom Korsakov je stanje, ki ga je v osemdesetih letih možganov alkoholika.devetnajstega stoletja opisal ruski zdravnik Sergej Korsakov in pomeni motnjo eksplicitnega (občasno tudi implicitnega) spomina, ta nastane pri nekaterih ljudeh, ki dolga leta uživajo čezmerne količine alkohola. Bistven vzrok je v pomanjkanju vitamina B1, zaradi česar odmrejo celice, vpletene v spomin. Bolniki ne povedo, da se dogodka ne spomnijo, ampak izoblikujejo neko drugo zgodbo. Ko so v bolnišnici pacienta vprašali, kaj je delal preteklo noč (bil je v bolnišnici), je npr. povedal, da je s fanti pil pivo v gostilni (kar je redno počel zadnja leta). Le petina bolnikov po enem letu doživi izboljšanje. |
Še nekaj o spominu v psihoterapiji
V svojem klasičnem članku Erinnern, Wiederholen und Durcharbeiten (Spominjanje, ponavljanje in predelovanje) je Freud leta 1914 poudaril, da bo pacient tisto, česar se ne spominja, ponavljal v odnosu z analitikom. Ta ideja je še vedno aktualna, a jo lahko prevedemo z uporabo jezika nevroznanosti: česar si ne prikličemo v zavestni del spomina, ne moremo nadzorovati, preoblikovati ali se temu odreči. Spomini o odnosu s pomembnimi osebami so skladiščeni leta in jih priklicujemo v smislu stereotipnega, avtomatičnega vedenja, so torej zunajzavestni. Zato si je pomembno ozavestiti tisti del proceduralnega spomina, ki moti odnose z ljudmi v sedanjosti, kar dela psihoterapija: priklicuje spomine, ki motijo sedanjost, da bi se ji lažje posvetili. Skozi nevroznanstvene leče tudi lažje razumemo, zakaj je v analitski terapiji pomembno, da pacient oziroma klient pripoveduje o sebi, kar mu tisti trenutek pade na pamet: gre za asociativni, sprožilni tip spominjanja. Lahko si predstavljamo, da lovimo ribe v vodah, ki jih ne poznamo: nekaj časa bo treba loviti ribe (ideje) vse naokoli, da pridemo do bogatega lovišča. Če hočemo rekonstruirati raven odnosnega spomina, se je treba na novo družiti s pomembnimi ljudmi dolgo časa, zato je včasih treba graditi nov proceduralni spomin tudi več let. Seveda pa ne potrebujemo vedno analitskega zdravljenja. Lahko imamo aktualne probleme, ki izvirajo iz trenutnih okoliščin, in ni potrebe po globlji analizi. Za nekatere tipe težav zadostujejo le kratke intervence, ki naslovijo zavestni del spomina (prepričanja, način razmišljanja ipd.). Seveda pa se v terapiji veliko ukvarjamo tudi z deklarativnim spominom, ker se vsakdo lahko istega dogodka drugače spominja: člani družine si npr. zelo različno zapomnijo konflikte. Pomembno je, da si dovolijo, da ima vsak pravico do svojega spomina. Če hočejo ostati povezani, je bistveno, da sooblikujejo tudi »skupni« deklarativni spomin, ki bo sprejemljiv in povezovalen za vse. Zato na primer pri psihoterapiji ločenih zakoncev, ki si otežujeta starševstvo, ne obujamo družinskih deklarativnih spominov, ampak se osredotočamo na urejanje starševskega odnosa v sedanjosti.
| Geni, okolje ali kaj drugega?
Naše osebne zmožnosti poleg osebnega prizadevanja oblikuje interakcija med gensko oziroma osebnostno danostjo in vplivi okolja (epigenetika), naš centralni živčni sistem pa je nevroplastičen; možgani lahko ob ustrezni stimulaciji vzpostavijo nove, drugačne funkcionalne sinaptične povezave. Potencial nevroplastičnosti ostane na razpolago do pozne starosti, seveda pa je treba tedaj opraviti več ponovitev, če se hočemo česa naučiti. Ljudje torej nismo dokončno oblikovani v mladosti, saj se z nevroplastičnostjo živčnega sistema prilagajamo na spremembe v okolju in nadomeščamo funkcije okvarjenih delov: če je zaradi poškodbe prizadeta neka nevronska pot, se lahko razvije nadomestna. Je pa res, da človekovi možgani najhitreje tvorijo nove sinapse do petega leta, zato je bistveno, da so otroci v teh letih v stimulativnem okolju. Ni nujno, da jih silimo k učenju pesmic in obiskovalce morimo z nastopi; gre za kognitivne spodbude, kot so pogovarjanje, učenje raznih spretnosti ipd. Bodoči glasbeniki imajo npr. pomembno prednost, če so začeli igrati pred petim letom, ker se takrat del proceduralnega spomina najhitreje uskladišči. Vendar pa se od najzgodnejše starosti skladiščijo tudi čustveni spomini – kako smo bili povezani s skrbniki, kakšne izkušnje smo imeli z okolico ... Če otrokom ne ponujamo brezpogojne varne naklonjenosti, si bodo implicitno zapomnili, da si zaslužijo naklonjenost le, če so uspešni. Če jih ne spodbujamo k vadbi deklarativnega spomina, jim bo vsako učenje prevelik napor. Že Freud je povedal, da smo duševno zdravi, če lahko ljubimo in delamo. Zato kombinirajmo treniranje obeh vrst spomina. |
Za slovo od teme spomina
Spomin in nasploh svoj kognitivni aparat najbolj gotovo in varno izboljšujemo ter ohranjamo z učenjem, s telesnim gibanjem in (pri odvisnosti) z abstinenco od izbrane droge, pri nekaterih duševnih motnjah pa še z nevroprotektivnimi zdravili (npr. antidepresivi, ki bodo v spodbudo spominski funkciji, pomirjevala in uspavala jo namreč oslabita). Na prvi pogled dobri navezovalni odnosi nimajo kaj dosti opraviti z ostrino spomina, a ko so otroci npr. zelo prestrašeni, se ne morejo učiti poštevanke, dijakov delovni spomin, ki ga potrebuje za rešitev matematičnega problema, je okrnjen, če je pretirano tesnoben, človek srednjih let z veliko preveč obveznosti in premalo pomoči pa je bolj raztresen in pozabljiv, kot bi bil sicer. Ne vemo še, kaj nas čaka ob spremenjenih navadah mladih ljudi; gre za uživanje kognitivnih spodbujevalcev (»smart pills«), da bi bili učinkovitejši pri učenju, in rabo računalnika, ko nam za iste naloge spomina ni treba trenirati tako kot nekoč. Če otrokom in mladostnikom ne pomagamo uriti spomina in z njim povezane zbranosti, jih močno prikrajšamo v razvoju. Zato spoštujmo dobre učitelje, ki pomagajo, da otroci z lahkoto kategorizirajo nove pojme, obiskujmo svoje starejše bližnje z demenco, četudi nas ne spoznajo, saj bomo stimulirali njihove možgane. In kot svetujejo v Smislu življenja (po Monthy Pythonu): ne jejmo mastne hrane, da si prihranimo ožilje za spominske funkcije v starosti, pa bomo lahko sledili, kako se razpletajo življenjske zgodbe. | Okvara implicitnega spomina
Pacient JK je kot inženir delal 45 let. V svojih sedemdesetih letih je zbolel za Parkinsonovo boleznijo, za katero je značilno propadanje projekcij nevrotransmiterja dopamina v bazalne ganglije, ki imajo osrednjo vlogo v učenju motoričnih spretnosti. Začeli so se spominski problemi. JK ni znal več izvrševati nekaterih nalog, ki jih je opravljal vse življenje. Nekoč je stal v spalnici in obupaval, ker se ni mogel spomniti, kako ugasniti luč. Naslednjič je poskušal ugasniti radio s TV-daljinskim upravljavcem, čeprav se je npr. spomnil dnevnih in preteklih dogodkov. Nasprotno je AS z Alzheimerjevo demenco pozabljal dogodke, golf pa še vedno dobro igral. |
Avtorica: dr. Maja Rus Makovec
Izvirna novica: revija GEA september 2012 Članek je last medija revija GEA in avtorice
|