Bolnišnična obravnava je daleč od individualnega zdravljenja oz. pristopa, kot ga v resnici potrebujemo. Žalostno je, da moramo mi in naši svojci skozi dolgotrajno trpljenje ob zdravljenju in rehabilitaciji, ki sta uspešnejša, čim hitreje smo ju deležni. Ob hitri in ustrezni obravnavi bi lahko z mnogo manjšimi posledicami izšli iz krize. Ne bi se, tako kot sedaj, po vrnitvi iz psihiatrične bolnišnice spraševali, kdo je odločal o našem življenju, zakaj nam pomoč ni bila pravočasno na voljo, zakaj so dopustili, da smo morebiti naredili škodo sebi in drugim, da o hujših posledicah raje sploh ne razmišljamo.

Glede na trenutno stanje pri uvajanju skupnostne psihiatrije pri nas se sprašujemo kdo bo "spet" o nas odločal namesto nas?

Tako imenovana »skupnostna psihiatrija«, katero trenutno izvajajo v nekaterih bolnišnicah, je daleč od tega, kar bi skupnostna psihiatrija morala biti. V tem primeru gre bolj za nadzorovano obravnavo, ne pa za skupnostno psihiatrijo v pravem pomenu besede. Hkrati je treba poudariti, da zajame le zelo majhen del tistih, ki pomoč resnično potrebujemo.

Opozarjamo tudi, da z neizvajanjem skupnostne psihiatrijev RS kršimo kar nekaj členov Splošne deklaracije o človekovih pravicah in Konvencije ZN o pravicah invalidov. Ena izmed kršitev je kršitev 25. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki omenja zagotovitev pogojev, ki omogočajo zdravje.

Spoštovani gospod minister za zdravje, prosimo Vas za trezen razmislek, kam nas vse to vodi. Prosimo Vas, da ukrepate in končno že premaknete uvedbo skupnostne psihiatrije z mrtve točke, preden bo za številne izmed nas prepozno. 

PODPIŠI PETICIJO TUKAJ --->>