  Na področju duševnega zdravja so nevladne organizacije tiste, ki so v Slovenijo vpeljale skupnostno obravnavo za osebe s težavami v duševnem zdravju.O procesu deinstitucionalizacije na tem področju in njegovem razvoju smo se pogovarjali z vodjo svetovalnice Altra dr. Suzano Oreški iz nevladne organizacije, ki je nastala iz nekdanjega Odbora za družbeno zaščito norosti, ki ima med drugim tudi zasluge za nastanek prve stanovanjske skupine leta 1992.
Kot poudari Oreškova, so se stanovanjske skupine razvile kot alternativa "totalnim" ustanovam. Oblikovanje prve stanovanjske skupine in vsi nadaljnji procesi oblikovanja različnih oblik psihosocialne pomoči za osebe s težavami v duševnem zdravju v skupnosti, skupaj s porodnimi in poporodnimi krči, pa so temeljili na prepričanju, da lahko ljudje z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju ob primerni podpori in pomoči živijo med nami. Pomembno je tudi to, da vodilo pri tem ni bila diagnoza, temveč psihosocialne potrebe teh ljudi, torej kako jih vključiti nazaj v življenje, kako jih priučiti, da imajo znova vpliv nad svojim življenjem.Preselitev oseb z duševno motnjo iz neke zaprte socialno varstvene institucije, kot je Hrastovec v začetku devetdesetih še bil, v skupnost, torej neko stanovanjsko enoto, najbrž ni bila ravno majhen zalogaj? Prebivalci prve stanovanjske skupnosti so dolga leta živeli v "totalni instituciji" in se naenkrat znašli zunaj nje. Morali so se naučiti spet samostojno odločati, in sicer od tega, kaj bodo jedli za obroke, do tega, kaj bodo počeli v prostem času ali s kom se bodo na primer družili. Ljudje z duševnimi težavami, ki so dolgotrajno živeli v zavodih ali bolnišnicah, so bili namreč za normalno delovanje v družbi hendikepirani ravno zaradi institucije same.
Sicer pa deinstitucionalizacija oziroma zapiranje socialno varstvenih zavodov še vedno poteka. Namesto njih se že vrsto let ustanavljajo stanovanjske skupine in oblikujejo drugi programi pomoči in podpore v skupnosti. Tudi psihiatrične bolnišnice si vse bolj prizadevajo za čim krajše hospitalizacije in preusmerjanje kadra v skupnostno psihiatrijo.  | (Foto: Bor Slana)
|
Tudi po zaslugi prve stanovanjske skupine, programov javnega ozaveščanja, zagovorništva, socialnih klubov in mrež, skupin za samopomoč in tako dalje, so v Sloveniji oblikovali in vpeljali nove oblike strokovnih pristopov, znanj oziroma metod dela, kot so na primer danes delujoče svetovalnice, dnevni centri, specializirane skupine za samopomoč za tiste s psihozami, bipolarnimi stiskami … Čas v devetdesetih je bil res zlati čas za razvoj novih pristopov in programov, ki so jih sicer v tujini začeli uveljavljati že v sedemdesetih in osemdesetih letih. Prva stanovanjska skupina je bila vsekakor dober teren, da so se, takrat še znotraj Odbora za družbeno zaščito norosti in pozneje društva Altra, začeli razvijati še drugi programi, kot na primer socialni klub, ki je predhodnik dnevnih centrov. Takrat je imela Altra, ki je bila zelo močna na področju javnega ozaveščanja oziroma širšega zagovorništva svoje ciljne skupine v javnosti, tudi močan protipsihiatrični prizvok. In na to smo lahko ponosni, ker ne gre za nekaj negativnega, saj so bile namreč vse države, ki so uspele s skupnostno psihiatrijo, v začetku zelo radikalne in protipsihiatrične. Včasih je namreč treba iti v drugo skrajnost, da lahko nekaj premakneš.
Skozi omenjeno javno zagovorništvo se je začelo tudi pripravljati različne programe s področja varovanja človekovih pravic.  | (Foto: Bor Slana ) |
Leto po ustanovitvi prve stanovanjske skupnosti se je razvil socialni klub, ki je bil, kot ste že povedali, predhodnica današnjih dnevnih centrov. Kaj je bil njegov osnovni namen? Povezovanje oseb s težavami v duševnem zdravju, ki so prek različnih aktivnosti lahko tudi pokazali, kaj znajo in zmorejo. Da so bili slišani in uslišani. Med njimi so namreč izvrstni umetniki, pisatelji, pesniki ali na primer znanstveniki, kar pomeni, da niso le osebe z duševnimi motnjami, temveč mnogo več. Promocija talentov in veščin, ki jih imajo ljudje s težavami v duševnem zdravju, je ena izmed dobrih načinov kampanje proti stigmi, ki se jih sicer drži v družbi.
Postopoma se je pokazala tudi potreba po nudenju podpore ljudem, ki niso vključeni v stanovanjske skupnosti ali socialne klube, zato so se oblikovale še informativne svetovalne pisarne ter druge oblike podpore, kot so na primer terensko delo, individualno načrtovanje in koordinacija storitev v skupnosti.
Kaj je torej dediščina Odbora za družbeno zaščito norosti, ki se je pozneje preoblikoval v Altro? To, da imamo danes v nevladnih organizacijah na področju duševnega zdravja tri osnovne programe, ki jih ministrstvo za delo, družino in socialno varstvo financira na osnovi petletnih pogodb, in sicer stanovanjske skupnosti, dnevne centre in svetovalno informativne pisarne. Finančno pa jih podpirajo tudi Mestna občina Ljubljana, Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS (FIHO) in druge občine. Te programe izvajamo nepretrgano že 12 let, vanje pa se vsakodnevno vključujejo ljudje s težavami v duševnem zdravju in njihovi svojci. Z rednim financiranjem smo uspeli tudi zaposliti strokovni kader, kar je zelo pomembno, saj dela na tem področju ne morejo opravljati ljubitelji in simpatizerji. Naša društva niso ljubiteljska združenja, temveč organizacije, ki nudijo strokovne storitve ljudem, za katere so bile ustanovljene. Razvoj skupnostnih služb, ki je v devetdesetih doživel razcvet na področju socialnega varstva, pa je bil takrat izključno domena nevladnega sektorja.
Res je in Altra je s tem začela. Temu nihče ne more oporekati.
Kaj je prinesel leta 2008 sprejeti zakon o duševnem zdravju?
Po skoraj petnajstletnem oblikovanju in sprejemanju tega zakona je ta le zakoličil nekaj temeljev. Najprej je postavil koordinatorja obravnave v skupnosti, ki z multidisciplinarnim timom dela z osebami s težavami v duševnem zdravju, ki niso hospitalizirane in živijo doma. V skladu z individualnim načrtom jim nudijo potrebno podporo in pomoč.
Nato je zakon vzpostavil institut zastopnika, ki varuje pravice ljudi, kar je zelo pomembno. Prej se je namreč tovrstno zastopstvo odvijalo v obliki programov zagovorništva, vendar nas ni nihče jemal tako resno kot današnjega zastopnika. Zakon namreč zdaj jasno določa kriterije in postopke, kako se storitev zastopništva izvaja in katere pravice ljudem pripadajo.
In ne nazadnje je zakon vzpostavil tudi nadzorovano obravnavo oseb s težavami v duševnem zdravju. Omenjene obravnave izvaja psihiatrična bolnišnica. V takšno obravnavo pa je oseba lahko napotena le s sklepom sodišča. Nadzorovana obravnava je bila mišljena kot alternativa hospitalizaciji, kot obravnava na domu, vendar so jo zelo malo uporabljali oziroma še ni zaživela. Ne vem pa točno, zakaj. Vse omenjeno bi morala najbrž operacionalizirati in povezati že oblikovana, vendar še vedno ne sprejeta resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja, ki je sicer prvi strateški dokument za področje duševnega zdravja na nacionalni ravni …
Nacionalni program bi določil kader, ocenil deficitarna področja po Sloveniji ter kaj se tam potrebuje, konkretno opredelil načine sodelovanja med različnimi službami in organizacijami, ki delujejo na tem področju in tako dalje. Torej če je na primer na področju od Štajerske proti Koroški zaznano več samomorov, je treba tam vzpostaviti temu primerne oblike skupnostne obravnave. Na osnovi analiz je treba oblikovati in izpeljati zgodbe tako, da bodo prilagojene potrebam posameznih regij. Storitve pa prilagoditi posameznikom, saj bodo na primer eni potrebovali le dnevne centre v neki nevladni organizaciji, drugi pa še socialno delavko, medicinsko sestro in psihiatra, ki bodo delali na terenu. Kdaj bo po vašem mnenju vendarle sprejeta tudi resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja?
Upam, da kmalu.
Avtor: Andreja Rebernik Izvirna novica: SIOL.net , 16.09.2012 Članek je last medija SIOL.net in avtorice
|
