  Prevetrimo svojo notranjo pokrajino
Veverice od pomladi do jeseni polnijo shrambe z dobrotami, s katerimi se gostijo pozimi. Podobno je z nami, kadar zavlada kriza. V upanju, da bomo našli kaj, kar nam bo prišlo prav, pobrskamo po omarah, shrambi in podstrešju. In res, tam se najde marsikaj: fotografija, ki nam obudi spomin na lep dogodek iz preteklosti, skoraj nov pulover, ki ga že nekaj let nismo nosili, "izgubljen" dokument, konzerva tropskega sadja, ki nikoli ni prišla na jedilnik, in še marsikaj dobrega in uporabnega. Med raziskovanjem teh redkeje obiskanih prostorov pa najdemo tudi kup krame, ki nam, zdaj nam je jasno, nikoli več ne bo prišla prav.
Ko se lotimo pospravljanja, polnimo vreče z umazanijo in neuporabnimi stvarmi, in ko je delo opravljeno, je prostor čist, prehoden, v omarah in na policah vlada red in za vsako stvar vemo, kje je. Povrhu nam ostane nekaj prostora za "nove stare" stvari. Dober občutek, kajne? Podobno je, če tako delo opravimo … v sebi.
Saj veste, tako kot na zaslonu računalnika se tudi v naši zavesti kaže le drobec, nekaj odstotkov, tistega, kar se dogaja v računalniku – našem nezavednem. Tako kot računalniški virusi uidejo zaščitnim programom, se tudi v našem nezavednem znajde veliko vsebin, ki jih tam ne želimo.
Mar res hočemo hraniti bolečino, prizadetost, zamere, nemoč, strahove, jezo in kar je še podobne šare?
Zavestno seveda ne, vendar počnemo natanko to. Kadar ne znamo ali ne zmoremo predelati neprijetne situacije, jo potlačimo, s čimer nekoliko zmanjšamo trenutno bolečino. To se tudi zgodi, toda cena je visoka. Vsakič, ko nekdo pritisne na gumb tega spomina, se bolečina povrne – skoraj enako močna, kot je bila ob nastanku.
Povrhu so potlačene vsebine ves čas dejavne, le da se jih ne zavedamo. Vplivajo na naše odločitve, delovanje in izbire ter v temelju krnijo naše življenje. Njihova energetska komponenta sproža tudi fiziološke spremembe. Tesnobni smo, pa ne vemo, zakaj – naše nezavedno pozna odgovor na to vprašanje, samo zastavimo mu ga ne.
Pogosto so te vsebine posledica naše nemoči v otroštvu, v odrasli dobi nam ne bi povzročale strahu. Podobno kot premajhna oblačila, ki v omari zasedajo toliko prostora, da ga nimamo za tiste, ki so nam prav, tudi te vsebine jemljejo prostor življenju, ki bi ga radi živeli v tem trenutku. Navlaka v duši onemogoča tok življenja podobno, kot nam preglavice povzroča navlaka v prostorih.
Čez sedem let vse pride prav? Stara gospa je ostala sama v velikem stanovanju, napolnjenim z vsem, kar se je nakopičilo v letih njenega življenja. Hodi po stanovanju in se spominja, kako so za tisto veliko mizo sedeli člani njene družine, ko jih je bilo še veliko. V omarah ležijo zavoji s posteljnino, ki jo je kupila po ugodni ceni, češ, kdaj bo že prišla prav. Njeno pohištvo je starega kova, iz časov, ko so bila stanovanja še velika. Živi v zgornjem nadstropju stare meščanske hiše in vsaka pot v trgovino je zelo naporna. Mladi so tako zaposleni, zato jih noče obremenjevati. Našli so ji manjše stanovanje v pritličju, vendar se noče preseliti, saj bi se morala posloviti od predmetov, ki so ji ljubi. Eden od vnukov si je vzel čas in ji prisluhnil. Sprehajala sta se po stanovanju, ona pa mu je pripovedovala zgodbe, povezane s predmeti. Rekel ji je: "Ampak babi, saj so vse te zgodbe v tebi, v tvojem srcu in spominu. S teboj bodo šle tudi v novo stanovanje. Predmete bodo uporabljali drugi ljudje, v tvojem življenju pa bodo naredili prostor za …. življenje!"  | (Foto: Grega Žunič) |
Kako narediti prostor za novo energijo Podobno kot babica iz te resnične zgodbe se oklepamo vsebin svojega nezavednega, čeprav nas v življenju ovirajo. Novo lahko pride v nas le, če mu naredimo prostor. Za sedanje izzive potrebujemo svežo, ne pa izrabljeno, zastalo energijo.
Kako to naredimo? Natančno tako: vprašamo se, kako bomo to naredili? Pogosto menimo, da se teh vsebin ne moremo znebiti, saj izhajajo iz otroškega ali nemočnega dela sebe, ki tega ni zmogel. Če si rečemo, ne zmorem, naš um temu verjame in se zadovolji s tem, da ničesar ne naredi. Če pa si rečemo, kako bom to naredil, je um prisiljen iskati rešitve. Tudi te so lepo spravljene v našem nezavednem in čakajo, da jih povabimo. V tem primeru bo naš um raziskal dejansko stanje, ne le naše domneve o zahtevnosti trenutnega življenjskega položaja. Celoto bo razdelil na manjše, obvladljive dele, ki se jih zmoremo lotiti, za to imamo dovolj moči. Spoprimimo se z najglobljimi vsebinami In kako dosežemo te vsebine, če so globoko potlačene? Kadar jih prikličejo življenjske zagate, se odločimo, da se bomo z njimi spoprijeli. Prisluhnemo notranjemu govoru, temu nenehnemu klepetanju svojega uma, ki se ga le delno zavedamo. Odločimo se, da ga bomo pozorno poslušali in ga ustavljali, saj ga ponavljanje le še utrjuje, ob vsaki trditvi pa se bomo vprašali, ali je resnična.
V večini primerov bomo ugotovili, da ni (več). Kadar si tako zastavljamo vprašanja, svoj um in sebe odpiramo za drugačne odgovore. Ni nujno, da je nekaj, kar je bilo nekoč samoumevno, samoumevno tudi zdaj. Otroci kar naprej sprašujejo, saj se tako učijo novih veščin. Potem pa se nekaj zgodi, mi pa izgubimo voljo za spraševanje in zapremo stik z viri informacij.Po svoji resnici
Zadnji korak je preprost. To zastarelo, neuporabno in celo škodljivo trditev zamenjamo z novo, ki je resnična in ustreza nam, kakršni smo zdaj.
Pri tem bodimo pozorni: pogosto se namreč nezavedno nalezemo tujkov, tujih idej, ki so za neustrezne, čustev drugih ljudi … Podedujemo pravila, po katerih naj bi živeli, še več, v naših celicah se hrani spomin na travme prednikov. Ker je vse to v nas, predvidevamo, da je naše – in da tako pač je.
Poskusite še z enim vprašanjem: ali je to res moje? Kmalu vas bo um začel jemati resno, pobrskal bo po arhivih in vam nemalokrat sporočil, da ni. S tem vprašanjem boste temeljito počistili shrambo spominov in zatem lažje zadihali.
Ponovno odkrite ljubezni in strasti
Po opravljenem čiščenju pregledamo zaloge, ki jih bomo obdržali in uporabljali. Pod kupom navlake smo našli pozabljene ljubezni in strasti. Ta čustva našemu življenju dajejo nov zagon pri premagovanju vsakodnevnih ovir. Stara kitara nas, ko jo spet primemo v roke, nemudoma poveže z brezskrbno mladostjo, užitkom ustvarjanja glasbe, druženjem s prijatelji. Kam so izginile vaše strasti in kako jih boste obudili? Stik s seboj
Ljudje smo kot mogočne orgle, na katere igramo v enem samem registru. Naši potenciali so veliko večji od tistih, ki jih uporabljamo. Kako drugače zvenijo orgle in naše življenje, če uporabljamo vse registre!
Ko smo že pri neuporabljenih, neizživetih zadevah: kam so se porazgubili vsi prijatelji? Zaradi pomanjkanja časa in številnih težav se odpovedujemo prav tistemu, kar našemu življenju daje dodano vrednost.
Prijatelji ne potrebujejo bogato obloženih miz in eksotičnih krajev za druženje. Potrebujejo samo nas. In zdaj smo pri bistvu: kje in kako smo na življenjski poti izgubili sami sebe? Ali bolje rečeno: izgubili smo stik s seboj. Mi smo ostali isti, naš notranji jaz je poln energije in vsi registri dobro delujejo. To se lepo vidi, ko odstranimo šaro, ki smo si jo nabrali v življenju. Potegnimo ga torej na dan, izpostavimo ga soncu in vetru kot pulover iz omare. Obilje je v nas in okrog nas, le dovoliti mu moramo, da se nas dotakne.
Avtor: Sabina Šilc, uni. dipl. psih., družinska terapevtka
Izvirna novica: Viva.si , 12.06.2012 Članek je last medija Viva.si in avtorice
Foto: Grega Žunič |
