Dr. Helena Jeriček Klanšček je doktorica socialne pedagogike in vodja oddelka za krepitev zdravja na Inštitutu za varovanje zdravja, kjer se ukvarja z raziskovanjem zdravja mladih in duševnim zdravjem, zlasti s stresom. Je soavtorica različnih priročnikov in člankov, med drugim priročnika Ko te strese stres in Ko učenca strese stres. (Foto: dokumentacija Dnevnika)

Kaj pa osebnostne lastnosti posameznika, obstajajo značaji, ki so bolj nagnjeni k izgorelosti?

K izgorelosti so bolj nagnjeni perfekcionisti, zelo vestni ljudje, ljudje z nizko samopodobo, introvertirani ljudje, ki težje izražajo svoja občutja, počutje in težko prosijo za pomoč. Poleg tega pomembno vlogo igrajo tudi občutljivost, pretekle izkušnje, prepričanja, starost, predvsem pa to, kako nekdo gleda na določene situacije: ali gleda nanje kot na nekaj, kar se mu dogaja in na kar nima pravega vpliva oziroma možnosti kontrole, ali pa kot na izziv, kar lahko obvladuje in spreminja. Isti dogodek je lahko za nekoga stresor, za drugega pa dobrodošla spodbuda v življenju.

Je izgorelost "bolezen", ki se razvija počasi, ali je mogoče izgoreti tudi v nekaj tednih?

Izgorelost ali "burn out" se lahko razvija počasi in se stresni dogodki nalagajo, lahko pa se sproži tudi ob hujšem stresnem dogodku, mogoče je torej oboje. Izgorelost je uradna diagnoza, navedena v mednarodni klasifikaciji bolezni, ki velja in se uporablja tudi pri nas, vendar pa ni uvrščena pod duševne motnje, kot bi morda kdo pričakoval, ampak pod težave, povezane z upravljanjem življenja.

Lahko se zgodi, da izgorelost zamenjamo z depresijo, saj se pri nekaterih izgorelost lahko kaže v depresivni ali anksiozni simptomatiki, pri drugih pa se bolj kaže v fizični in čustveni izčrpanosti.

Kakšni so kazalci, simptomi izgorelosti, na kaj moramo biti pozorni?

Sindrom izgorevanja, kot sodobno rečemo temu fenomenu, se kaže kot: čustvena izčrpanost, občutek osebne razvrednotenosti ter upad delovne sposobnosti in učinkovitosti. V končni obliki je sindrom izgorevanja lahko enak klinični sliki depresije. A takšno stanje ne nastane nenadoma. Nastaja tako počasi, da se posameznik skoraj ne zaveda, kako drsi v težave.

Za ocenjevanje globine in vsebine sindroma izgorevanja se v raziskovalne in praktične namene najpogosteje uporablja Maslach Burnout Inventory (MBI), ki meri sindrom v treh dimenzijah: emocionalni izčrpanosti, stopnji depersonalizacije in cinizma ter izgubi osebne učinkovitosti. Če ima posameznik težave le na eni dimenziji, gre za blago izražen sindrom. Če ima težave na dveh dimenzijah, gre za srednje izražen sindrom, težave na treh dimenzijah pa kažejo na hudo izražen sindrom izgorevanja.

Kakšne so posledice izgorevanja?

Posledice izgorevanja so odvisne od globine in vsebine sindroma, na splošno pa se na delovnem mestu lahko kažejo v obliki izostajanja z dela, slabši učinkovitosti, nezbranosti, kar lahko vodi tudi do poškodb, razdražljivosti, zlorabi psihoaktivnih snovi itd. Doma se to lahko kaže v slabši skrbi zase in za druge, nezainteresiranosti, umikanju v samoto, izogibanju ljudem, poležavanju, opuščanju aktivnosti, slabem razpoloženju, nespečnosti, negativni naravnanosti, bolečinah itd. Pri ženskah pogosteje vidimo, da se umikajo, si očitajo in imajo zmanjšano samozavest. Poiščejo pomoč in so pripravljene govoriti o težavah. Pri moških pa so bolj pogosti razdražljivost, občutek izgorelosti, praznine, zloraba psihoaktivnih snovi in samomorilno vedenje. Redkeje iščejo pomoč, redkeje govorijo o težavah in navajajo predvsem telesne težave.

Kako se ubranimo pred izgorelostjo?

Do izgorelosti pride, če je stresnih situacij preveč za posameznika, so preveč zgoščene, intenzivne, premočne ali predolgo trajajo. Zato je pomembno, da prepoznamo, da smo v stresu. Stresna reakcija se sproži nezavedno, zato je treba biti pozoren ne znake, ki kažejo, da smo v stresu: pospešeno bitje srca, hitro dihanje, povišan krvni tlak, napete mišice, mrzle dlani in stopala, povečano budnost, vznemirjen želodec, občutek strahu ali ogroženosti. Drugi znaki, da smo pod stresom, so še nespečnost, občutek nemoči, tesnobe, žalosti, negativne misli, razbijanje srca, razdražljivost, umikanje.

Obstajajo tehnike, s katerimi si lahko pomagamo?

Na sprožitev stresne reakcije nimamo vpliva, razen prek dihanja. Takoj ko opazimo, da je naše dihanje postalo plitvo, ga poglobimo. Druga strategija, ki ne zahteva posebnega časa ali denarja, je sprememba perspektive. Na isto situacijo lahko pogledamo z različnih kotov, s humorne perspektive, z vidika otroka ali modreca. Potrebna je tudi reorganizacija časa, uravnoteženost med delom, počitkom in prostim časom, ki ga preživimo drugače kot delovni čas, z drugimi aktivnostmi in ljudmi. Zelo koristni so tudi različne sprostitvene tehnike, dovolj gibanja in prostega časa. Poleg tega je pomembno, da znamo reči tudi ne in vsak dan skrbeti zase.

Kaj moramo storiti, če smo že opazili znamenja izgorelosti??

Prva pomoč so gotovo lahko sodelavci, šef, sorodniki in prijatelji, ki nam v razbremenitvenem pogovoru in pomoči pri načrtovanju aktivnosti lahko pomagajo, če težave niso prehude. V primeru hujših težav lahko poiščemo strokovno pomoč, odvisno od vrste težav in naših možnosti. Obrnemo se lahko na psihoterapevte, psihologe, svetovalce v nevladnih organizacijah in ne nazadnje na osebnega zdravnika.

Če se kaže bolj depresivna ali anksiozna simptomatika, potem lahko to zdravimo z antidepresivi in programom okrevanja, če pa se bolj kaže v fizični in čustveni izčrpanosti, je potreben približno enoleten terapevtski program okrevanja, ki vključuje skrb za zdravo in redno prehrano, gibanje (športne aktivnosti, ki ne izčrpavajo), reden ritem spanja, pitja, dela in počitka, sproščujoče aktivnosti.

Tekst: Vesna Vaupotič

Izvirna novica: Dnevnik.si , 31.05.2012

Članek je last medija Dnevnik.si in avtorja

Samo registriranim uporabnikom je dovoljeno vpisati kometarje.
Prijavite se, ali se registrirajte.