»Med letoma 2000 in 2008 se je stopnja samomorilnosti zmanjšala za 1,9 odstotka, toda po zadnjih raziskavah se bo zaradi krize dramatično povišala,« je opozorila grška članica evropskega parlamenta Rodi Kratsa. To je izrazila tudi konkretneje: v letih 2007–2009, ko se je brezposelnost v 27 članicah Unije povečala za 35 odstotkov, se je stopnja samomorov povečala za pet odstotkov.

Natančnih novejših podatkov za vso Evropsko unijo še ni mogoče dobiti, zadnji znani je, da si je leta 2009 vzelo življenje več kot 58.300 ljudi. Tudi pri nas je zadnji uradni podatek Inštituta za varovanje zdravja za leto 2010, ko je samomor naredilo 416 ljudi, kar je skoraj trikrat več, kot jih je umrlo v prometnih nesrečah. Po podatkih za lansko leto, ki so nam jih posredovali iz Policije in še niso prečiščeni, je samomor naredilo 427 ljudi. Do začetka aprila letos je policija obravnavala 79 takšnih primerov Slovenija sodi v vrh lestvice najbolj suicidalnih držav, v Evropi je po podatkih Eurostata na četrtem mestu. 

Kriza bo povečala revščino

Stiske ljudi se povečujejo, foto: Matej Družnik

Podobno kot drugod po Uniji je nekaj let tudi pri nas upadalo število samomorov, zdaj pa strokovnjaki strahoma pričakujejo učinek nakopičenih stisk. Tudi na IVZ opozarjajo, da podatki za večino držav, ki sta jih prizadeli recesija in gospodarska kriza, kažejo na slabšo kakovost življenja, občutke brezizhodnosti pri nezaposlenih, pesimizem, slabše zadovoljstvo z delom ... »Na začetku ljudi drži pokonci samoohranitveni nagon, poskušajo se nekako prebiti. Toda če to predolgo traja, lahko volja popusti,« opozarja Vita Poštuvan iz Centra za proučevanje samomora.

Da število samomorov že narašča, zlasti v regijah, kjer je več revščine in višja brezposelnost, pa je prepričana psihiatrinja doc. dr. Vesna Švab. Stiske ljudi, kot pravi, ne povečuje samo deprivacija, temveč neenakosti, ki jih opažajo okoli sebe, predvsem pa to, da ne vidijo izhoda.

Psihiatrija na terenu?  

Pri nas je za zdaj glavni napotek ljudem, ki so v hudi stiski, naj »poiščejo pomoč«. Ponavadi se zatečejo k družinskim zdravnikom, ki so mnogokrat preobremenjeni in lahko bolnikom namenijo le nekaj minut pozornosti, v tem času pa je težko razbrati, kaj se skriva za bolečinami v trebuhu, glavoboli brez razloga ali nespečnostjo.

Vesna Švab opozarja, da bi morali psihiatrično pomoč organizirati na osnovni ravni zdravstvenega varstva, v obliki skupnostne psihiatrije. Program je že pripravljen, lani je minister za zdravje tudi imenoval svet za koordinacijo skupnostne terapije, menda je celo denar zagotovljen, ni pa še končne odločitve o projektu. Čeprav je njegov izid še negotov, Vesna Švab načrtuje, da bodo skupine psihiatričnega osebja, ki bodo delale na terenu, šle najprej na območja, kjer je indeks samomorilnosti najvišji. »Samomore bi bilo mogoče preprečiti, če bi izkušen psihiater potrkal na vrata, se pogovoril s človekom v stiski in njegovimi domačimi, opravil oceno psihičnega stanja in se odločil o obravnavi.«

Heroični samomor

Onja Tekavčič Grad, foto: Uroš Hočevar

Samomor 77-letnega upokojenca sredi Aten je kljub vsemu nekaj posebnega. S tem aktom pred pričami in s svojim sporočilom je nemudoma postal simbol žrtve krize. Samomor, ki je eden najbolj tragičnih izrazov nemoči in notranje stiske, je izvedel sistemu na očeh in postal tako rekoč heroj. Skoraj v istem času so policisti 50-letnemu invalidnemu Neapeljčanu preprečili, da bi se zažgal pred očmi italijanskega premiera Maria Montija. Moški je ob prijetju dejal, da si želi samo pošteno živeti.

Heroični samomori so se v zgodovini že dogajali, navsezadnje je Jan Palach leta 1969 na Češkem, s samosežigom pokazal individualni odpor proti sovjetski invaziji, je spomnila prof. dr. Onja Tekavčič Grad, psihoterapevtka s Centra za mentalno zdravje Psihiatrične klinike v Ljubljani. A pripisovanje herojstva takemu dejanju je lahko nadvse nevarno, svari: »Vsak samomor je zelo individualen, posledica hude intimne stiske, obupa, nemoči. V tem primeru je bil izkoriščen za apel, toda samomor je vedno hudo težek način opozarjanja. Kateri koli samomor – četudi je za dobro stvar – ni dober.«

Primerov samomorov ali poskusov samomorov s podobnim sporočilom, kot sta ga imela opisana, je bilo še nekaj. Grčija in Italija sta sicer državi, kjer je število samomorov v primerjavi z drugimi državami po svetu majhno – na lestvici stotih najbolj »suicialnih« sta nekje med 60. in 80. mestom. Zdaj se statistika menda spreminja, na kar je opozoril tudi grški minister za zdravje Andreas Loverdos: število samomorov je v zadnjih dveh letih naraslo za 40 odstotkov.

Slovenija je kljub temu, da se je količnik samomorov v zadnjih nekaj letih zmanjšal, še vedno med prvimi desetimi; če upoštevamo le skupino nad 65 let, je po lestvicah Svetovne zdravstvene organizacije na petem mestu. Vsi tisti, ki se ukvarjajo s proučevanjem samomora v Sloveniji in se srečujejo z žrtvami in njihovimi svojci, so pri povezovanju učinkov krize s tem skrajnim dejanjem previdni. Predvsem pa opozarjajo pred preveč vznesenim poročanjem, kajti če takšna dejanja postanejo znamenje herojstva, lahko sprožijo posnemanje, opozarja Vita Poštuvan. »Recesijo doživljamo vsi, zato je tudi večja nevarnost, da se ljudje poistovetijo z dejanjem obupa.«

Pričakovati je, da se bodo notranje stiske ljudi, ki so glavni sprožilec samomorov, še povečevale, vendar je zelo verjetno, da se to še ne bo takoj poznalo na statistiki. »Ekonomske težave postanejo zelo hude, ko načnejo družinske odnose. Dokler so samo problemi v službi ali nekaj manj denarja, ljudje še zdržijo, zlasti če so družine povezane. Težave nastanejo, ko se starša začneta prepirati, ker otroku, denimo, ne moreta več kupiti jogurta, ko se začne oče vdajati alkoholu, pojavi se nasilje ... Tako se ena stvar, ki je bila žarišče, razširi na druge in nazadnje ljudje v stiski ne vedo več, s čim naj se ukvarjajo, počutijo se nemočne,« pravi Onja Tekavčič Grad.

In prav skrb za sočloveka je ob vladnem varčevanju na hudi preizkušnji: mnogi starejši nimajo dovolj lastnih prihodkov, da bi skrbeli zase in denimo plačevali oskrbo v domu za ostarele, njihovi otroci komaj poskrbijo že zase in za svoje otroke. »Tukaj je ta negativni družbeno-ekonomski vpliv: ljudje ne morejo narediti tega, kar od njih pričakujejo drugi in kar navsezadnje pričakujejo sami od sebe,« opozarja Onja Tekavčič Grad.

Breme nesamostojnosti

Da kriza sama ni nujno dejavnik, ki bi lahko obrnil zdajšnji trend upadanja samomorov v Sloveniji, pravi tudi Žiga Valetič, avtor knjige Samomor, večplastni fenomen in tudi proučevalec tega fenomena. »V času ameriške depresije v tridesetih letih prejšnjega stoletja se je samomorilnost povečala za dvajset odstotkov. V Veliki Britaniji, kjer se je med letom 1963 in 1975 za 50 odstotkov povečala brezposelnost, je bilo samomorov manj. Torej ni nujno povezave. Če so ljudje brez zaposlitve, še ne pomeni, da so tudi brez življenja.«

Dejavnik, ki se mu poleg duševnih težav zdi ključen pri povečanju stopnje samomorilnosti, je zmanjšanje občutka pripadnosti. Do tega je po Valetičevem mnenju privedlo predvsem to, da so glavni akterji velikih tajkunskih zgodb še nekaznovani. »Zaradi tega si mladi želijo v tujino, starejši pa imajo občutek, da se niso borili za razmere, v kakršnih danes živijo.« Med tistimi, ki naredijo samomor, je  kar 80 odstotkov moških: »Zreli moški imajo občutek, da ne morejo poskrbeti za svoje družine, mladi pa si te sploh ne morejo ustvariti. Ne morejo, denimo, niti do stanovanja, čeprav je v Sloveniji menda več kot deset tisoč praznih stanovanj.« Breme nesamostojnosti je torej znova v breme vseh: mladih, ker ne morejo zaživeti po svoje, in starih, ki se ne morejo znebiti otrok.

Klic v stiski

Tako kot drugod po svetu se tudi v Sloveniji s starostjo povečuje tveganje za samomor, natančneje: količnik, ki opredeljuje število umrlih zaradi samomora na 100.000 prebivalcev, je med starejšimi skoraj enkrat višji od slovenskega povprečja. Po podatkih za leto 2009 je bil ta količnik med starejšimi nad 65 let 35,3, med vsem prebivalstvom pa 16,65.

»Tu smo že desetletje v svetovnem vrhu,« na tragično statistiko opozarja Vita Poštuvan, premik s prvega mesta na tretje je blagodejen, čeravno je tveganje veliko. Poleg zdravstvenih težav in osamljenosti, je namreč finančna stiska samo še dodatno breme.

Zato strokovnjaki nagovarjajo ljudi, naj bodo pozorni na vsakršne znake, ki bi nakazovali dramatične spremembe pri sočloveku, za katere ni takoj jasno, s čim so povezane – če so, denimo, bolj zaprti vase, zagrenjeni, apatični, zanemarjajo svoj videz, so nedružabni ali nespečni ... Še vedno pa je eden izmed najprepoznavnejših znakov povečana zloraba alkohola in drugih substanc, med njimi tudi tablet, pravi Onja Tekavčič Grad.

Telefonska linija za klic v duševni stiski (01/520 99 00) je tudi sicer dober pokazatelj stisk, ki jih doživljajo ljudje. Med klicočimi narašča število moških, zdaj jih je približno tretjina, kar vendarle nakazuje na to, da so pripravljeni poiskati pomoč in se pogovoriti, kajti v tem je najpogosteje ločnica med tistimi, ki povsem obupajo, in tistimi, ki ne.

Vsi tisti, ki so vsako noč na voljo prek telefonov ljudem v stiski, pa vendarle opažajo, da se težave zažirajo v tkiva družin. »Zdaj smo na ravni počutja, ne še na ravni vedenja. Ko se to začne dogajati, smo v nevarnosti, da se spet poveča število samomorov,« pravi Onja Tekavčič Grad.

Simona Bandur, Panorama

Izvirna novica: Delo ,  petek 13,04.2012

Članek je last medija Delo.si in avtorice

Samo registriranim uporabnikom je dovoljeno vpisati kometarje.
Prijavite se, ali se registrirajte.