 Del zdravnikov meni, da bi morali biti pri predpisovanju zdravil bolj previdni kot doslej. "Antidepresivi pomagajo pri depresiji in so pomembni pri preprečevanju samomorov, a se v zadnjem času vse bolj kaže, da je potrebna večja previdnost pri njihovem predpisovanju. Glede na nove ocene so slabosti širšega predpisovanja teh zdravil že presegle koristi.
 | Slika je simbolična (Foto: Matej Povše) |
Morda nismo bili dovolj pozorni na stranske učinke, poleg tega pa pri
mnogih depresivnih motnjah pomagajo tudi razne psihoterapevtske,
predvsem kognitivno-vedenjske, pa tudi družinske oblike terapije. Pri
mladih lahko antidepresivi sprožijo druge motnje, ki se jih prav tako
težko obvladuje. Menim, da je treba zato prevetriti indikacije za
predpisovanje antidepresivov v splošni medicini," je dejala psihiatrinja
doc. dr. Vesna Švab iz psihiatrične bolnišnice Ormož. Kot pravi, je
sicer dobro, da se je depresijo namesto s pomirjevali začeli zdraviti z
antidepresivi, a bo zlasti pri mladih potrebna previdnost. Prav tako je
skeptična do hitrejšega označevanja posameznih stanj, na primer
žalovanja, za bolezenska. Pri žalovanju zaradi izgube svojca so včasih
na primer razumeli, da lahko traja eno leto, zdaj pa ga mednarodno
sprejete klasifikacije že označujejo kot nekaj, kar je treba zdraviti.
Ta priporočila je treba vzeti z veliko rezerve, meni Švabova, saj
žalovanje ni bolezen, ampak normalna reakcija na stres. Po njeni oceni
pa večina zdravnikov na srečo še vedno razlikuje med depresijo in
potrtostjo, ki je posledica izgube.
Tudi pri raku so strokovnjaki skeptični do podaljševanja zadnjih dni
ob slabi kakovosti življenja. "Pričakovano preživetje je ena od zank
pri uvajanju novih zdravil za bolnike z rakom. Če se življenje zgolj
minimalno podaljšuje v zadnjih nekaj dnevih ali tednih, to pomeni škodo,
ne pa korist za bolnika. Namesto tega je treba vlagati v paliativno
oskrbo oziroma izobrazbo na tem področju. Če zdravnik tega ne pozna,
ravna po načelih klasične medicine in bolnika na koncu življenja zdravi,
tudi če mu to ne pomaga ali mu celo škoduje," ugotavlja prim. dr. Jožica Červek
z Onkološkega inštituta. Strokovnjaki z inštituta so opravili že več
študij, ki izpostavljajo ta problem, med drugim pa so ugotovili
nepotrebno uporabo nekaterih zdravil ob koncu življenja. Delno je ta
pojav povezan s premajhnim poznavanjem parametrov, po katerih lahko
zdravnik prepozna stanje bolnika, objektivno presodi pričakovano
preživetje bolnika in se odloči, kakšno zdravljenje je pri njem še
smiselno. Prav tako večina ne pozna parametrov kakovosti življenja, ki
bi morali vplivati na te odločitve, opaža Červekova. Kljub temu pa po
njenem novim zdravilom za bolnike z rakom, četudi v povprečju preživetje
le malo podaljšajo, ne bi smeli kar tako zapreti vrat. Znotraj tega
povprečja so po njenih besedah namreč tudi bolniki, ki jim zdravila
bolj pomagajo. Bolj pozorno bi morali torej presojati, katero zdravilo
je primerno za katerega bolnika.
Tekst: nk Izvirna novica: Dnevnik , sobota 14.04.2012 Članek je last medija Dnevnik.si in avtorice Samo registriranim uporabnikom je dovoljeno vpisati kometarje.
Prijavite se, ali se registrirajte.
|
