Končno sem ujela čas, da malo povzamem dogodke. Od oktobra do danes se je marsikaj zgodilo. Najpomembnejša  in najlepša sprememba je sprememba mojega statusa iz samske v poročeno. Ni dolgo tega, ko sem trdila, da se v življenju ne bom več poročila in da ni lepšega, ko se lahko sama raztegujem po svoji postelji. Seveda nisem mislila ostati sama, a v skupnem gospodinjstvu si nisem želela živeti. Predolgo sem živela v odvisnosti, za kar sem tudi sama kriva. In bala sem se, da ne bom nikoli sposobna živeti sama. Pa ni res, dokazala sem si, da zmorem. Ko sem se komaj malo naužila svoje samostojnosti, srečam Martina, katerega valovna dolžina je zelo podobna moji, čeprav to ni ravno zelo opazno. Jaz se veliko smejim, Martin le redko, a takrat iz srca, jaz znam »čvekati«, Martin pove stvari z razlogom, predvsem pa z repom in glavo.

Uvod, zakaj spet pišem in zakaj nisem nič napisala tako dolgo, bom danes izpustila. Ker je....nesmiselno. Mogoče tudi zato, ker se mi ne da iskati nekih kvazi opravičil, ki jih jasno vsak lahko vedno najde. Trenutno sem sitna, neskončno utrujena  a hkrati polna nekih idej. Tako kot živim in delujem zadnjih štirinajst dni, ne bom mogla dolgo, tega se zavedam. Jezna sem sama nase, ker si ne znam vzpostaviti reda, v glavi, v stanovanju, na pisalni mizi...nikjer. Stvari mi uhajajo iz rok, ker jih je preveč....a vsaka posebej me privlači in nobeni se ne morem, ne, ne želim odpovedati. Kaj me žene? Želja po priznanju, morebiti dokazovanje, mogoče hlepim po uspehu...lahko pa je mešanica, vsakega po malo. Kot da bi želela 18 let praznine na socialnem in profesionalnem področju nadomestiti v nekaj mesecih. Vsak dan se mi odpirajo nove poti, spoznavam nove ljudi in se srečujem z novimi izzivi, ki samo burijo moj miselni svet

Da prihaja pomlad potrjuje narava, ki se počasi prebuja. Na vejah brstijo nezni popki, travniki so posejani s trobenticami in prvimi marjetkami, v vejah ptički pletejo gnezda. V zraku je tisto vznemirjenje, ki povzroča vroče ali nezne poglede, kliče po blizini. Tudi na našem forumu. Razvile so se teme, ki kazejo na to, kako si ljudje zelimo blizine. Tople, pristne blizine, v katero se lahko zatečemo po napornem dnevu. Blizine, v kateri smo razumljeni, takšni kot smo, brez igranja vlog. Blizine, v kateri smo varni, v kateri lahko dajemo in sprejemamo. Sliši se skoraj idealno in samo od sebe se mi zastavi vprašanje, je to sploh mogoče?

Idealno! Je bil prvi stavek Andreja Marušiča, ko sem ga prosila za njegovo strokovno mnenje o lučki, ki oddaja dnevno svetlobo in jo priporočajo za boljše razpoloženje in tudi za pomoč pri zdravljenju depresije. Tisti, ki sodelujete na forumu, se verjetno še spomnite izmenjave mnenj na to temo. In, kako sem se jaz znašla v tej zgodbi? Povsem slučajno. Neko jesensko soboto sva bili z Maši zmenjeni za kavo z našim članom, s katerim smo se že dolgo menili, da se srečamo. Beseda da besedo in Maši omeni, da si namerava kupiti lučko "za depresijo", saj se bliža zima, krajši dnevi in Maši to že nekaj let povzroča probleme.