Končno sem ujela čas, da malo povzamem dogodke. Od oktobra do danes se je marsikaj zgodilo. Najpomembnejša  in najlepša sprememba je sprememba mojega statusa iz samske v poročeno. Ni dolgo tega, ko sem trdila, da se v življenju ne bom več poročila in da ni lepšega, ko se lahko sama raztegujem po svoji postelji. Seveda nisem mislila ostati sama, a v skupnem gospodinjstvu si nisem želela živeti. Predolgo sem živela v odvisnosti, za kar sem tudi sama kriva. In bala sem se, da ne bom nikoli sposobna živeti sama. Pa ni res, dokazala sem si, da zmorem. Ko sem se komaj malo naužila svoje samostojnosti, srečam Martina, katerega valovna dolžina je zelo podobna moji, čeprav to ni ravno zelo opazno. Jaz se veliko smejim, Martin le redko, a takrat iz srca, jaz znam »čvekati«, Martin pove stvari z razlogom, predvsem pa z repom in glavo.

Po dolgem času mi je končno uspelo najti nekaj prostih minut, da z vami delim moje zadnje izpostavljanje. Naj že v osnovi povem, da odločitev za to dejanje ni bila lahka in da je zahtevala kar nekaj neprespanih noči.
Ponavadi, ko zagledam na svojem e-mailu pošto od naše Koklje me kar malce »zatrese« saj vem, da bo na vrsti kakšna »naloga«. In tudi tokrat ni bilo nič drugače....Anja, bi bila pripravljena za oddajo Preverjeno povedati kaj o svojih fobijah...AAA,..TV? Ni šans...jaz tega ne zmorem...vendar po kratkem premisleku in na osnovi moje super psihe (ko mi v glavi vedno odmeva misel, da ne smem reči NE) sem se odločila, da to nalogo izpeljem vendar pod pogojem, da se mi pridruži še nekdo iz društva. Nadvse vesela sem bila, da je izpostavljanje sprejela še Umetnica, s katero imava kar nekaj skupnih strahov. 

Uvod, zakaj spet pišem in zakaj nisem nič napisala tako dolgo, bom danes izpustila. Ker je....nesmiselno. Mogoče tudi zato, ker se mi ne da iskati nekih kvazi opravičil, ki jih jasno vsak lahko vedno najde. Trenutno sem sitna, neskončno utrujena  a hkrati polna nekih idej. Tako kot živim in delujem zadnjih štirinajst dni, ne bom mogla dolgo, tega se zavedam. Jezna sem sama nase, ker si ne znam vzpostaviti reda, v glavi, v stanovanju, na pisalni mizi...nikjer. Stvari mi uhajajo iz rok, ker jih je preveč....a vsaka posebej me privlači in nobeni se ne morem, ne, ne želim odpovedati. Kaj me žene? Želja po priznanju, morebiti dokazovanje, mogoče hlepim po uspehu...lahko pa je mešanica, vsakega po malo. Kot da bi želela 18 let praznine na socialnem in profesionalnem področju nadomestiti v nekaj mesecih. Vsak dan se mi odpirajo nove poti, spoznavam nove ljudi in se srečujem z novimi izzivi, ki samo burijo moj miselni svet

Čez dan se prebijam,…služba, služba in še enkrat služba,...včasih tudi kakšna družba ob kavici, zvečer pa brzinsko čez novice, kakšen klepet na msn-ju in dan se zaključi. Utrujena, nejevoljna, brez moči. V meni se zopet kopičijo misli, čustva,...zakaj sem sama,...zakaj nimam ob sebi osebe, ki mi je nekoč pomenila vse,...zakaj me nihče ne objame, ko pa si tega tako iz srca želim,...Mogoče včasih zaspim s solznimi očmi v upanju, da mi bodo solze očistile dušo, da se bom zjutraj prebudila sveža, polna energije in z novim delovnim elanom.