Uvod: “Psihiater mi je rekel, da sigurno nimam depresije ampak tesnobnost. Razliko mi je opisal takole: pri depresiji si v stanju, da stojiš na mestu in ne moreš narediti koraka nikamor. Pri tesnobnosti pa korakaš ali pa tečeš na mestu in pri tem porabljaš ogromno energije. Če sebe pogledam, bi se s tem opisom lahko kar strinjal.”

Katere so anksiozne motnje?
Anksiozne motnje so zelo pogoste psihične motnje in prizadanejo več kot 10 % ljudi po vsem svetu.  Če vam opišemo simptome se vam bo zazdelo, da ste to vsaj enkrat v življenju že doživeli:

Vprašanje

Vprašanje

Imam depresijo. Stara sem 43 let, razvezana 2 leti, imam hčerki stari 14 in 19 let, ki živita z mano oz. starejša študira v Ljubljani in je doma konec tedna. Prva depresivna epozoda se mi je pojavila pri 25 letih, eno leto sem jemala antidepresiv, na začetku tudi pomirjevala in zelo kratek čas tudi uspavalo. Kasneje sem nadaljevala s prsihoterapijo, ki je trajala nekaj let. Leta 1995 sem ponovno “padla” in antidepresiv mi je predpisala splošna zdravnica (Portal), jemala sem ga dve leti.  Po enem letu je spet sledilo poslabšanje, spet sem dobila Portal oz. Prozac in ga jemala dve leti.

Vprašanje
Lep pozdrav
Psihijater je postavil diagnozo bipolarna motnja, hkrati pa imam razno razne fobije. Najbolj mučna je strah pred ljudmi. Najbolj boleče pa kljub vsemu doživljam bipolarno motnjo, ker povzročim precej zmede v odnosu z ljudmi. Ne vem ali se to dvoje prepleta ali kako je s tem. No, bistveno vprasanje je, ali se bipolarna motnja lahko ozdravi in kako lahko sama vplivam na to. Ali pa morda kje in kakšno pomoč naj poiščem. Povem lahko, da sem že precej let hodila k psihologu in na hipnoze, pa nekakšnega posebnega izboljšanja ni bilo. Zdravila jemljem redno. Zelo bom hvaležna za vaš odgovor.

VPRAšANJE Andreja:
Pozdravljeni!
Sem 27-letni študent iz Ljubljane in vam pišem v zvezi z dogodkom, ki se mi je pripetil pred približno tremi leti. Takrat sem namreč doživel napad panike (med prvomajskimi počitnicami). Napad je trajal ca. 20 sekund ( sicer ne vem natančno, saj se je meni zdelo kot da traja celo večnost), spremljali pa so ga občutek oteženega dihanja, rahla omotica, občutek brezizhodnosti (obupa), srce pa mi je razbijalo kot še nikoli. V istem trenutku se je v meni naselil strah, ki pa ga še do danes nisem uspel čisto odpraviti. V naslednjih nekaj mescih so se v meni neprestano porajala vprašanja - Kaj se je sploh zgodilo z menoj? Sem doživel živčni zlom? Ali se bo ponovilo? Kaj to pomeni? - in podobno, kar je v meni dodatno vzbujalo konstantna nemir in strah in razmišljal sem samo še o tem.