Razpad zveze zaradi Socialne fobije

[Lost]

Kako naprej, star sem 29 let in po 1,5 letu zveze "izgubil" patnerja, ki je vlozil vse svoje napore
v razresitve moje fobije, pa je na koncu obupal.Da imam Socilano fobijo je postalo jasno
po 1 mesecu najine zveze. Odlocil/a se je da mi pri tem pomaga.S fobijo se borim ze iz osnovne šole.
V tej zvezi, pa sem bil postavljen pred dejstvo. Ali se resim tega ali pa bom ostal sam.
Jemal AD,  hodil na terapije(se vedno hodim), pocasi zacel hoditi v trgovine, na urade,....
To je bilo kot iti brez vode cez puscavo. Pa sem sel, po zavitek bombonov, kaj vec ni zneslo
ampak sem zmogel. Zame si bile to "zmage". Partner/ka me je vseskozi spremljal/a toda
pocasi jo bilo vsega prevec.Videl/a je kaksne napore moram vloziti za vsak korak, kar je
zanj/o samoumevno. Potem pa se moja krivda, ce nisem storil nic koristnega zanj/o, obcutek
manjvrednosti, nesprejetosti, da si ne zaslucim biti z njim/njo....
Zato sem prenehal z AD zaradi poslabsanja vida in tezav v spolnosti in sedaj ze 5 mesecev bijem ta boj
brez AD . Ker tako vsaj vem, da je vse kar naredim (dobro ali slabo moje) in ne da se sprasujem
koliko sem jaz in koliko pri tem pomaga kemija.       
Komaj sem se malo pobral, sedaj pa cisto sam.Ne obosojam ga/jo, vem kako tezko je z mano
in hvalezen da je toliko storil/a zame. Toda sedaj vidim da sem se boril zanj/o ne zase.
Ker sem sedaj obstal. Cakam da me bo kdo "porinil" naprej, pa ni nikogar.
Se vedno imam partnerja/ko rad, zelim si nadaljevati zvezo toda preveckrat sem
ga/jo ze razocaral da bi mi verjel/a da sem se sposoben izkopati iz tega.
Sedaj sem tudi izgubil voljo do boja, ker sem ostal sam.
Vem da so stavki nepovezani, toda pisati v taksnem stanju je muka.

Tako samega in majhega se pocutim.

Kako naprej ?

Lost

[umetnica]

Ojla Lost!

Zal se tudi to dogaja da tudi nasi partnerji ne zmorejo vec..poskusajo razumeti se trudijo,vendar resnicno razume samo tisti,kateri to tudi sam dozivi.
Kdo se ne pocuti zapuscenega in ranjenega ,ce ga partner zapusti...mislim da kar vecina nas dozivi podobne obcutke kot jih dozivljas ti ,sedaj.

Vsekakor se mi zdi,da bi bilo dobro da najdes s svojim zdravnikom primeren antidepresiv,ker se bos tako lazje premaknil z mrtve tocke.
Ko nekako AD pokaze svoje pozitivne ucinke in se pricnes pocutiti nekoloko bolje,takrat pa moras v akcijo stopiti tudi sam,kajti cudezne tabletke ni.
 Vec kot polovico dela moramo opraviti sami....

Vsak od nas si najde svojo pot in svoj nacin da si pomaga pri premagovanju svojih tezav.
Univerzalnega recepta ni,kajti ljudje smo si zelo razlicni.Kar je za enega dobro za drugega ni in obratno.

Dejstvo pa je,da vse kar delas,delaj zaradi sebe in ne zato da bos sprejet od zunanjega sveta.
Ko pricnemo,ljubiti sebe bolj kot druge ,takrat smo na pravi poti.

[Lost]

Vsekakor se mi zdi,da bi bilo dobro da najdes s svojim zdravnikom primeren antidepresiv,ker se bos tako lazje premaknil z mrtve tocke.
Ko nekako AD pokaze svoje pozitivne ucinke in se pricnes pocutiti nekoloko bolje,takrat pa moras v akcijo stopiti tudi sam,kajti cudezne tabletke ni.

Hvala za odgovor. Ravno sedaj ko sem ze 5 mesecev brez tablet in sem zacel malo "dihat" pa to. Komaj zlezem in ene
luknje pa padem v drugo. Imam samo pogovore z psihologom,s katerim sva se dobro ujela in
predelava vsak "problem" tako da lahko shajam. Tablet se izogibam kolikor se da, ker sem imel v srednji soli
ogormne tezave z pomirjevali, jedel sem jih za vsak "problemcek", kot aspirine. Potem pa ves kaksnen je bil ucinek.

Dejstvo pa je,da vse kar delas,delaj zaradi sebe in ne zato da bos sprejet od zunanjega sveta.
Ko pricnemo,ljubiti sebe bolj kot druge ,takrat smo na pravi poti.

Tole je pa najhujsa "mora", katero premagujem ze od 15 leta. Storiti kaj zase. Prvo drugi, pa ce je potem se kdo,....
ce ni sem na vrsti jaz, pa se to so drobtinice. Partner/ka je to nekaj casa prenasala, potem pa ji je "prekipelo."
Pri teh letih bi morala oba ziveti zivljenje ( ceprav ne vem natancno kako to je) vidim pri drugih.
Jaz pa zamorjen in prestrasen. Vem da sem za razpad kriv jaz, toda trpi tudi ona.
Saj se "stojim" večeri in noči so hude, cez dan pa se "vrzes v delo" pa gre. Samo koliko časa.



Lost

[Lost]

Kako preziveti dan, ce si prej vsak dan posvetil partnerki, njenim in svojim bliznjim.
Jim bil vedno na razpolago, se veselil vsak "zadolzitve" samo da si bil sprejet,
ceprav si pri sebi vedel da to delajo iz socutja. Sedaj pa sam s sabo.
Manjkajo mi vse "zadolzitve" ki so mi prej zapolnile dan in dale vedeti da sem "koristen"
Cez dan se gre, popoldan in veceri pa so ...... prazni, jih ne poznam .


Lost

[soncnica]

Oj Lost!

Bravo! To je super, da si naredil korak dalje in se trudiš! Partner je pa sebičen, če ti daje ultimate! Tako, da glavo pokonci pa živi dalje!
Vem da ti bo uspelo! in tud ljubezen bo prišla takšna ki te bo vredna!
Vse se začne pri imeti sebe rad, potem pa počasi dalje.

Ti še kr naprej pogumno v trgovino in po opravkih. Vem da zmoreš in vem, da ti bo uspelo!!! Vsakega tvojega koraka se veselimo tukaj gor! samo sporocaj nam jih!

Pogumno Lost!

Lp, soncnica

[cuftica]

Lost,

samo malo v premislek: ne vplivajo vsi AD negativno na spolnost. Lahko jih zamenjas. Vsekakor se pogovori z zdravnikom.

[Aslan]

Lost pozdravljen.

Verjetno je tudi zate prišel čas, ko se je treba (končno) resnično spoznati sam s seboj.
Mnogokrat se skrivamo za nalogami drugega, mu dobesedno služimo in delamo usluge, ker je to lažje kot se ukvarjat sam s seboj. Predvsem dostikrat namesto svojega, "živimo" partnerjevo življenje. Napaka!

Treba se je naučit bit sam s seboj. Bit sebi dovolj. Znat imet popoln in izpolnjen dan tudi če ga preživimo sami. Temu jaz pravim kar "Umetnost življenja". Vem da ni lahko, ker sem sama to izkusila. Ampak počasi..korak za korakom se daleč pride.

Pobrskaj po svoji notranjosti:
- kaj te veseli?
- področja kjer si dober in bi bil lahko boljši?
- področja o katerih ne veš nič, pa te zanimajo
- skrb za svoje telo (športna dejavnost)
- gibanje v naravi
- branje knjig za osebno rast, samozavest, samopodobo.
....
Ko se boš začel ukvarjati sam s seboj, boš šel tudi v kak tečaj, društvo,
družabno srečanje (lahko tudi naš bowling)...spoznavati boš začel ljudi, ki jih zanima enako kot tebe, srečeval boš sorodne duše, našel prijatelje in v nekem momentu, ko boš najmanj pričakoval tudi ljubezen.

Glede AD pa ti predlagam obisk dobrega psihiatra. (seznam je na DAM portalu) Naj on presodi ali jih potrebuješ ali ne. Mi smo vedno mi, z AD ali brez. Je pa res, da zdravila dokaj hitro popravijo manjkajoče ravnovesje v možganih in zato mnogo lažje funkcioniramo.

Vse lepo ti želim,
Aslan

[Lost]

Hvala vsem za odgovore !!!

Z tabletami je ta problem da ti zvisujejo prag samokontrole in potem ko je zadeva prehuda,
pades pregloboko (vsaj pri meni je tako), Brez tablet pa tocno ves kdaj ti bo situacija usla iz rok
in ne rines pregloboko.Ce grem nazaj k psihiatru, bo "hud" ker sem po svoji volji prenehal z
tableti, (sam sem mu povedal zakaj se prenehal) in se osredotocil le na delo z psihologom o cem sem ze pisal.

Ko samo pomislim da bi moral nekaj storiti zase, dobim takoj blokado da si tega ne zasluzim.
Ko pa sem sel na urad ali v trgovina ali delal "uslugo" pa sem ime vecjo motivacijo in sem
celo uspel preveriti ceno in datum na artiklu. Sedaj pa sem z izgubo partnerke izgubil
vso motivacijo, mi je je gnala cez leto in pol najine zveze.Skozi mi je stala ob strani, toda postajalo
ji je hudo, ker je v mojih oceh videla bolecino, ko sem se boril z svojim strahom.
Vse, tisto kar sam niti pomisliti ne upam, sem pocel, samo da bi lahko pocel "normalne" stvari. Zivljenje sem podredil spreminjanju.
Se vedno jo mocno ljubim, ampak ker nocem biti v napot, sem se kar umaknil, brez zagovarjanja
vsega kar sem naredil zase in naju v tem casu. Oproscam se za stavke, ker zaradi solz bolj slabo vidim ekran in tipke.


Lost

 

[Aslan]

Joj Lost hudo mi je k te berem.
Ljubezen premaga vse ovire..kadar je močna, prava....
Razšla sem se z možem...pa sva kot magnet vlekla spet drug drugega k sebi.
Usodna ljubezen?

Občutek krivde, ki ga razberem v tvojem pismu se da premagat.
Občutek krivde nam vsadi nekdo drug...je vzorec po katerem naj bi se obnašali.
Naša vest je tista, ki je glas srca. Poslušaj jo. Če veš, da sta lahko srečna skupaj
se potrudi in naredi vse, da premagaš ovire do cilja. Tudi če je treba še enkrat pred zdravnika..pa kaj..probal si drugače...ni šlo. Vrnil si se in zaprosil še enkrat za pomoč. Ne bodi žrtev lastnih prepričanj. Ne želim te prepričevati, da ti bodo zdravila koristila!!! Odločitev je tvoja. Ampak morda bi z njimi premagal to krivdo, da ona trpi zaradi tebe, da ji ne moreš nudit "normalnih" pogojev ljubezni....morda bi pridobil na samozavesti, ki bi ti bila v tem momentu nujno potrebna.

Pošteno razmisli o vajini ljubezni. Sta si usojena? Je ona res to kar iščeš?
Včasih koga zaslepi prijetna navajenost na koga...življenje teče po ustaljenih tirnicah, za mnoge je sprememba ritma velik šok. Sta živela skupaj, sta se zbujala skupaj?

So pa ovire v življenju na naši poti vedno zato, da se učimo. Da zrastemo in da gremo naprej. Najtežje preizkušnje na pravzaprav odpirajo najlepše nove poti. Samo obupati ne smemo. Vsi imamo priložnosti, treba jih je znat prepoznati.
Morda moraš bit sam, da si res prepuščen sam sebi, da se stabiliziraš, da premagaš svoje strahove... Z tvojo punco bosta vseeno lahko v stikih prijateljskih in ko bo čas se spet prižge lahko iskra ljubezni. ... vse s eodvija v skladu z našo notranjo rastjo...ne smeš se upirat dogodkom, ke rna ta način vedno trpiš...prepusti se jim in se uči iz njih.

Vem da dr.Rebolj odlično zdravi fobije....tudi socialno. Hodila sem k njemu.
Ne želim delat reklamo, ampak bi ti rada pomagala. Njemu boš zagotovo z lahkoto zaupal in verjemi, da boš v samo nekaj mesecih zelo napredoval. Najdeš ga na www.pacient.si in tudi na seznamu terapevtov na DAM portalu. Je mlad, komunikativen, priljuden in razumevajoč.

Poiskusi! In ne brani se AD za vsako ceno...

Aslan

[Lost]

Aslan hvala za vse odgovore.

Hotel sem biti sprejet, ona me je sprejela ceprav je vedela kaksnen sem. Poiskala mi je pomoc, bil sem pri
3 razlicnih psihiatrih, na skupinah v Begunjah, vse je uredila. Jaz pa sem sem in se se borim z vsako minuto
velikokrat sem pri sebi obupal, tudi poskus samomora pred enim letom. Ker sem zacutil da izgublja zaupanje vame in v to da bo kdaj bolje sem dal v 5 prestavo se "otresel" kemije in se s tem ko je bil vsak korak
peklenski in bolec boril z sluzbo, vsem kar je za "normalne" ljudi samoumevno. Vsak vecer sem bil pri njej.
Najbolj me je "dvignila" ko sem ji lahko stal ob strani z objemom in pri custenih problemih. Ob tem sem se
pocutil kot najmocnejsi in najbolj zazeljen clovek. Toda ob tem je sama videla da je ranljiva in potem
se je pocasi zacela zapirati. Jaz pa nikoli ne rinem v nikogar. Ce me kdo "potrebuje" sem tam, drugace
pa ticim v kaksnem kotu in cakam da bo kdo potreboval mojo pomoc, katero nikoli ne odrecem, tudi
ce vidim da me ljudje "nategujejo". Vem da je moj namen iskren.

Lost

[Anuška_]

V enem tednu sem pred letom zgubila vse. No, takrat še ne očeta, ampak kristalno jasno je bilo, da ga bom kmalu. In sem se borila zanj. Skupaj sva se. Potem je odšel še on. Tedni teme. Totalne teme. In potem meseci v Toplicah. Zdaj samoto obožujem. Ne, da se zapiram pred ljudmi, enostavno ne potrebujem nikogar. Sprejmem in sprejemam svoje bližnje, vendar ne iščem, komu bi lahko pomagala, kdo me potrebuje....... . Postorim pač, če se ravno spotaknem čez. Ves ostal čas pa posvečam sebi. Zdaj sem bila 2 popoldneva na delavnici za izdelovanje nakita. Pa če me vprašaš, kot mi je terapevtka naročila, naj napišem stvari, ki si jih želim....tudi do 5 ne pridem. Ampak jaz sem kljub naporu 2 popoldneva uživala. � e bolj danes, ko sem svoje stvaritve pokazala domačim. Ti povem, tako odbite uhane sem naredila, da se jih najbrž sploh ne da kupit. Strokovno mnenje sinove prijateljice......naravnost fantastično in ravn prav kičasto .

Samo v to verjemi, da boš našel opravila, ki te bodo veselila. Jaz gnetem glino, poslikavam cvetlična korita, konzerv ne mečemo več stran, ker vedno nekaj porišem...... in to jaz, ki sem do par mesecev nazaj znala samo po 14 ur na dan garati v službi. . Ihan je v eni svoji pesmi (o, morda bom pa tudi pesmi začela nazaj brat) napisal..........samo verjeti je treba. Verjeti. Vem, da je to najtežje. Sploh, če smo ta verjeti enkrat izgubili.

Pozdrav, Anuška

[Lost]

Anuška ja tudi mene je strah za starše. Toda o smrti in izgubah ter razocaranjih raje ne razmisljam.
Ker sem se sposoben ob pogledu na neznanca, ki je izgubil ljubljeno osebo razjokati kot da mi je
umrl kdo od bljiznjih. Tudi jaz sem ze nekaj let samo v sluzbi in za druge.Tam tako dobro funkcioniram.
Se taksna guzva vedno bom nasel resitev. 8Ko pa pridem jaz pred svoj problem, pa kot da nebi znal
stet do 5. Mencam iscem izgovore. Pa mine cas zame in sem ves vesel. Spret sem se presvercal 
Tezko grem ze v trgovino zase po sendvic (razen ce res nisem 24 ur brez hrane in mi kruli po zelodcu).
Vzeti si cas je zame "izguba casa" ker ga bom tako ali tako porabil za bedarije. Ce pa naredim uslugo
drugemu sem pa vsaj sprejet in cas ni sel v nic. Ja globoko sem v teh mislih, ce je zares dober dan,
pa da je vse postorjeno, vsi zadovljni, potem si pa vzame cas zase.

Lost   

[Anuška_]

Poskusi z manjšimi trgovinami in ob urah, ko so prazne. In kjer imajo vozičke. Vozički so čudovita iznajdba.....človek, ki je za teboj v vrsti, se te ne more dotikat, ker pred sabo poriva voziček. In voziček lažje suneš nazaj, ker se dotakneš samo aluminija. Naučila sem se goljufat svojo bolezen in motnje. Vem, da me še čaka sem in tja kdaj dno, ampak se ga ne veselim, ne pričakujem, ne bojim. Ko bo prišlo, če bo prišlo......bomo reševali. Če sem enkrat zlezla iz hudih globin, kamor sem bila po pečinah raztreščena......ni vrag, da mi to ne bi uspelo še kdaj. Če bo treba.

AD in vseh drugih preparatov, ki jih goltam se ne bojim. Sprejela sem jih. Morda bom enkrat brez njih. Skušam pa verjeti, da bom enkrat brez tesnobe, brez gnusa, brez depre, s preživetimi in prežvečenimi travmami........, pa če tudi še vedno s tabletami. Samo, da se bom enkrat spet veselila. Razmisli, če je biti brez AD in drugega vredno teh slabih dni. Jaz za vsako ceno ne.

a ste vidl, k jst tut brez slenga pišm. Pa ne zarad Kristi. Dons mje tko, d uhka tut mal slovenco vn pr ulečem. Mejte se strašansk fajn, na luno pozabte, k je sonce tok dobr. Men se to ornk puzna. Dalš dan, pa s soncam obsijan.

A.

[Lost]

Pozdrav vsem !

Prezivel se en "peklenski" dan. Nenehno menjavanje razpolozenja. Ko me kaksna stvar spomne na njo,
napad joka in peklenske bolecine v prsih. Potem pa je spet nekaj casa OK. Berem kaksno knjigo, revijo,
toda berem pa ne vem kaj berem. Gledam TV,..... pa nic. Čisto sem "izklopil custva"
Bomo videli kako bo jutri v sluzbi. Upam da bom prezivel in naredil svoje, ker drugace bom imel
se dodaten problem, ko kom zaradi neucinkovitosti padel v enako krizo kot sem bil pred letom dni,
ko sem bil kot bi bil "zadet". najhujse od vsega pa je OSAMLJENOST. Kot bi bil edini človek v puščavi.Edino tu gori se lahko kolikor toliko izpovem. Rad bi se komu zjokal, ga objel, pa ni nikogar.
Hvala vsem ki me "prenasate".

Lost
 

[Anuška_]

Veš, tudi jaz ne berem. Ne razumem niti TV. Pred par  meseci ( 2 ali 3) je bil na sporedu film Dobre mrhe. Naslednji dan sem se pohvalila sinu, da sem ga gledala celega in še razumela vse. Pa je rekel...ej mati...halo..., kaj pa je v tem filmu za razumet Ni me vrgla ta pripomba, še sama sem se smejala temu, da se znam mal pohvalit, čeprav se ni čemu.

Star rek pravi...toliko časa kot si se nekomu dajal, toliko časa ga pozabljaš. Če ni bilo zraven še kakšnih svinjarij. Sama pri sebi vidim, da sem večino časa otopela za spomine, za izgubo, za zlorabljanje. Kadar pride, pride samo še v obliki tihih, dolgih solz. Samo sedim še in jočem. Ne trese me več, ne zmaguje me več ta bolečina. Samo izliva in odliva se. Morda celo že kot olajšanje.

Ko boš začutil, da tudi v službi ne funkcioniraš več.....takoj na bolniško za kak teden. Da ne bi ostanek energije, ki ga potrebuješ za pobrati se, porabil za še več dela v službi. To mi lahko verjameš. To napako sem storila sama. Ciklično sem se po prvem sesutju postavljala nazaj...in zadnje atome moči usmerjala v še več dela...............jasno, saj niti sprotnega nisem več obvladovala.

Poskusi s hojo ali pa kakim športom, ki te je prej veselil. Jaz sem včeraj imela kolesarski podvig v soncu, v nedeljo pohodnega..... . Mine čas in kosti so razgibane.

Pozdravlja te, A.

[Lost]

Saj ne vem, ali bi jokal, se delal močnega, šel vn na dež pa se izmučil do mrtvega ?
V sebi "čutim" energijo(napetost) da bi lahko vse premagal, resil, obrnil dogodke. Toda na sreco imam se
ob vsem toliko samokontrole, da dvakrat ali trikrat globoko vdihnem in se postavim tu na trdna tla, kjer pa mi kolena klecnejo in obstanem na kolenih. Pred kom ?  Mislim da se pred "gmoto" bolečine in priblemov ki sem jih reševal polovičarsko oziroma koliko sem zmogel. Spet je vecer in noc. Evo, potem pa solze, le pomislim na
dolgo noč in to prekleto samoto ko je ni več ob meni. Pogrešam njen vonj, dotike, glas......
Kako t ospraviti iz glave in "pozabiti". Ne morem več pisati, moram dati ven to bolecino.

 

[orlica]

Dragi Lost!
Kaj pa, če bi zdaj prestavil svoje življenje nazaj v prost tek in najprej počasi začel spet iz nič.
Največja napaka, ki si jo naredil je bila ta, da si hotel dokazati,da zmoreš sam brez kemije. Očitno je bilo še prehitro, zato mislim, da bo najboljše razmisliti o tem, kako naprej, da izplavaš.
Takrat, ko ti misli delajo po svoje, ko ti rišejo črne scenarije se poskušaj fizično zamotiti, ker v tej situaciji nimaš nobene koncentracije.
Lepo je, da ti forum nudi izhod, zato zdaj malo več sedi pred ekranom, sam praviš, da ti je v vzpodbudo.
Če lahko delaš se maksimalno potrudi, to ti dvigne samozavest, sploh zdaj, ko praviš, da si osamljen.
V primeru nezmožnosti pa ostani doma, vendar razmisli s čim boš imel zapolnjen dan, ker nedelo in brezciljnost povečujeta stiske.
Poskrbi zase, mi ti stojimo ob strani!
Orlica

[Lost]

Ja orlica, to da sem po 6 mesecih opustil kemijo je bila napaka, ki pa me je drago stala.
Hotel sem pokazati predvsem okolici da grem na nož da zmorem. Pa sem šel na nož , samo narobe se je obrnil. 
Ja ker imam doma se zalogo tablet, sem ze zacel z novo terapijo tako kot lani v taksnem casu.
Jutri pa klicem mojega psihiatra in mu povem kaj in kako je z zadevo in gremo znova.
Imel sem vse, voljo, motivacijo (partnerko) toda jaz sem hotel prevec in prehitro.
Sedaj pa po enem letu, znova. Trenutno je najbolj crni scenarij to, da sem "zavozil" zvezo.
Izgubil ljubljeno osebo, ob kateri sem se pocutil sprejetega,......prevec da bi nasteval. Vse kar si lahko le zelis v zvezi. Ker trenutno nimam druge motivacije, je edina to da bom "nekoč" ne vem kdaj lahko
vsem ki so mi do sedaj in mi bojo naprej stali ob strani rekel HVALA.In z svojimi izkusnjami lahko pomagal se komu kot so mi drugi nesebično do sedaj.Toda do tam bo se dolga pot.
 In se tole, kot je rekel ADNREJ KAROLI z vala 202.
"Veliko stvari me je ze bolelo, toda nic, nic ne boli tako kot boli DEPRESIJA".

Lost

 

[eli]

lost!

Ne obtozuj se,da si zavozil vezo...Nihce si tega sam ne zeli in nisi delal nekaj nalasc...
Sedaj glej naprej,bori se ,da ti bo bolje....po malih korakih....Mogoce pa kdaj s eprideta skupaj...
Vem,da ti je hudo....Vendar spremeniti za nazaj ne mores nic...lahko pa za naprej...in to naj ti bo motivacija...Je pa res,da kdor se ni bil v takem stanju,nas tezko razume,pa ce s ese tako trudi razumeti.
sam ves,kako nam je..pa si marsikdaj ne znamo pomagati...
Vsaka stvar,ki s enam zgodi je po moje,za nekaj dobra...Mogoce pa bos imel sedaj vecjo voljo,da zacnes delati na sebi.....Ko bos lahko pomagal sebi,ko s ebos imela rad...bos lahko pomagal tudi drugim...V prvi meri pa moras sebi...Postopoma...nic se ne zgodi cez noc...Cprav bi mi radi vse na hitro...
Za zacetek zacni z Ad-ji...obisci psih...se z njim pogovori...in si naredi nek plan za naprej...
Vsi smo enkrat v lukni,ko ne vidimo izhoda...tudi jaz sem bila...pa s epocasi vlecem iz nje....vedno bolj na povrsje....Splaca se ,verjemi mi....to je tko lusno....In ce je uspelo mnogim izmed nas,zakaj ne bi tebi..

drzi se in se kaj pisi...

en lep pozdravcek...

eli

[Lost]

   še ena po obrokih prespana noč. Berem vase nasvete, poskusam kaj storiti zase,
toda vec kot da si najdem kaksno delo ki me malo odvrne od misli nanjo ne zmorem.
Ob vsaki misli da bi naredil kaj zase, dobim blokado "Zdaj tako ni vredno, zdaj si sam,
nimas vec z kom deliti svojih majhnih "uspehov" " V njenem objemu sem vsaj dobil občutek
da me nekdo potrebuje in sem zmogel (sicer bolj povrsno) "pohoditi" cez vse svoje strahove.
Jutri sem narocen pri psihiatru, pa bom videl kako naprej. Drugace bom pa se vedno
bral vase vzpodbude. Ob vsaki, v kateri se prepoznam iz prsi "bruhne" nekaksen obcutek
olajsanja, da imam glavo se na pravem mestu in da hocem vn iz te "luknje"
Trenutno se najbolj bojim obcutkov da bi postal pasiven v stikih z drugimi ljudmi, ker jim ne
morem "prinasati" veselja in jih razvedriti, kot sem jih vcasih. Ampak jim prinasam le bolecino,
tako kot sem prizadel svojo partnerko, ki mi je stala ob strani toliko casa.


Lost

 

[Lost]

Sedaj bo potrebno to temo prestaviti v depresijo.
Prvi teden AD , se 2 tedna da upam da bo kaj prijelo. Vsaj za nekaj je
dobra depresija     , kile grejo dol. Potrudim se da vsaj 2x na dan spravim nekaj vase
ampak kile grejo dol. Zaenkrat se ni krize. Sej potem ko bojo AD prijeli bo pa situacija
obratna, pol bi pa kr jedel. Dost , se se kaj oglasim, trenutno mi stavki sploh ne grejo.

l.p.

Lost   

[cuftica]

Lost,

da ne bos vec pisal, ti se oprostim, ampak migati je pa treba: sprehod in ostale aktivnosti, ki te fizicno utrudijo. Dajmo, zbrcajmo depro! 

[Lost]

Zakaj kljub kemiji vsak se zbudim vsak dan okrog 3. Potem pa zacnejo sibati misli....
Ko pa se potem v sluzbi zdruzijo neprespanost+deprsija+kemija    
Nc, se malo kemije, drugace bom spet buden do 6. 

cuftica:

Se bom danes poskusil s sprehodom malo izmuciti, pa bom videl ali bom potem lahko spal 

[cuftica]

Meni je res pomagalo, da sem se izcrpala. Se je pa tezko spraviti k aktivnosti, ampak, ko pa enkrat zacnes, je pa super.

Vcasih tudi kemija zataji. Nic ni popolno na tem svetu 

Vesela sem, da bos poskusil

[ribica]

Dragi Lost,
depresija je najbolj črna od črnih in najtežja od težkih stvari, a se jo da premagati. Ko se spomnim svojih najglobljih lukenj, v katerih sem ždela leta 2003 pa 2004 in vseh občutkov groze, strahu, brezupa in osmljenosti, ki je bolela prav do kosti..... A je šlo. POčasi, počasi, pa vendar navzgor. Zdravila, vsekakor najprej zdravila, da vzpostaviš neko osnovno funkcioniranje. Nato neka dejavnost. Jaz sem takrat pričela z jogo, ki mi je zelo pomagala. Seveda ne spet takoj, a po nekaj mesecih sem čutila vse njene blagodejne učinke, večjo umirjenost in boljše spanje. Nato sem pričela hoditi. Ker stanujem pod Pohorjem, sem grizla v hrib in mislila, da mi bo počilo srce. Zdaj se skoraj na glas smejem, do kod sem takrat komaj zmogla, ko bi zdaj že skoraj tekla, vsa lahkotna.....Ne vem, kako živiš, a morda bi si lahko omislil psa in hodil z njim na sprehode. To je tudi zelo spontan način za navezovanje stikov z ljudmi in neobvezno kramljanje. Pa pes te je tako vesel, ko prideš domov. Vem, ker imam sama dva.
� e vedno sem na AD-jih, moja depresija je kronična. Sprejela sem to in s tem živim. In v treh letih sem mi je življenje popolnoma spremenilo, tudi osamljena nisem več, od novembra imam partnerja....tudi to pride, ko je čas.....

Zato ne obupaj, čeprav vem, resnično vem, kako težko je. Jaz sem morala prebolevati razvezo in skrbeti za dva otroka in se boriti z depro, tudi poskus samomora leta 03 imam za seboj. Poznam tudi tisto bolečino.  A imam izkušnjo, da mine in da se da. Zato ti to toplo polagam na srce - ne predaj se!
Ribica