draga arwen hvala za tole, očitno nisem edina (again)
kupovala sem si številko ali dve prevelike cujne, da sem ja kao zakrila svojo debelo, zanikrno, trapasto podobo... tako, kot sem se pa jaz sama sebi zdela živa katastrofa, pa... ne ni da ni...
Jaa enako, rajši kar trenerke nosim, samo da se ne vidi mojih ogabnih nog in dolge razvlečene majce, da se ne vidi rok ter trebuha.
Drugače sem tole pred ogledalom celo sprobavala. Kake pol leta nazaj. Kak teden mi je uspelo govorit, neglede na to, da sem se imela za usekano. Potem pa se mi ni dalo, vsakič me je bilo zjutraj strah. "Joj spet moraš pred ogledalo" in potem sem končala tele more. Se spomnim, da sem takrat mela more ponoči, sem sanjala, da se je na ogledalu zapisalo "you are fat" in da sem se "nažrla" hrane, ker enostavno sem in še vedno žalost utapljam v njej. Vem, da ni fajn pa kaj morem
In verjemi tudi jaz imam opazke od domačih.. doma mi govorijo kako sem se razlezla (da 8-10kg sem pridobila
), in da naj že končno se spravim v red in podobno. Doskrat jokam ampak kaj čem če se ne morerm spravit v red. Zato tudi sovražim družinska kosila (ja smo zeelo številčna družina), ker takrat sem tarča jaz. Vedno najdejo nekaj na meni, da se mi posmehujejo. VEDNO. Pa verjemite noben me ne zagovarja, še mama se smeji oče pa dodaja neslane komentarje in jim pomaga.
No razen najstarejša sestra (ki je ni velikokrat zraven), takrat ona znori, naj pač nehajo in me pustijo na miru. Čeprav ne ve kaj se dogaja z mano, vem da bi edina reagirala normalno če bi izvedela. Semizdi, da je dosti odprta in sprejema drugačnost. Ona tudi razume delo v tem baru (je sama delala tam) in me totalno razume kako bedno mi je delati tam, medtem ko domači pravijo da itak tam nič ne delam, saj res kaj pa je poslušati neolikane ljudi in streči pijačo.Mala malica
samo ena teta je vedela, kako je z mano in mi skušala dopovedat, da sem v zmoti... pa ji nisem verjela... kakor sem jo imela rada, sem pa zato tudi bila huda nanjo... in sem en čas celo stike hotela prekinit z njo..
Rajši ne odpiram te teme pred sošolci oz. se ne vključim vanjo ker potem vedno znorijo, da sem psihično bolna.(ja pač ne dojamejo kako grda sem v resnici) Drugim ljudem pa tudi rajši ne pravim kako grdo/bedno/debelo se počutim v tem mojem telesu. Včasih sem se pogovarjala s prijateljico, ki je imela podobne probleme.Potem se je pa oddaljila od mene. Če ji nisem jaz pisala se pač nisve pogovarjale, če je nisem prosila za kavo pač se nisve nikoli videle. Pa sem rekla če jo kaj moti, pa je rekla da ne in da samo meni lahko pravi svoje probleme in da me ima neizmerno rada (sem začela dvomit v tole
). Zdaj ima pa fanta, pa ni me več na fbju in ji ne pišem, več ker se mi zdi da drezam vanjo. Res je bila EDINA ki je razumela tole (od teh ki so mi bili pri srcu), in tolikokrat sem jo klicala pa pošiljala sporočila. Ko sva bili skupaj je blo vse okej, potem ko sve bila vsaka po svoje pa kot da me ni. Tako, da zdaj nimave stikov, nazadnje sem ji avgusta za rojstni dan poslala darilo po pošti od takrat pa se nisve slišale. Mi je taako žal, sploh nevem kaj sem narobe naredila.
Res, da mi njene prijateljice zraven po večini niso bile všeč, ker se jim je šlo le kako bodo izgledale, kakšne znamke štiklov si bodo kupile pa če jim frizura dobro stoji in podobno.Ampak res nikoli jim nisem nič rekla, sem vse požrla v veri, da pač za prijateljico moram pa tut to pojesti. No pa se je končalo. Pa vseeno upam, da ji uspe s tem fantom, ker vem da je zaradi drugih veliko pretrpela. Pa še vedno jo imam rada
Samomor... pri 13 prvič pomislila na to... in se potem vsak dan 30 let zbujala z mislijo, zakaj moram živet.... itaq zgrešena investicija itd ipd....
Uf, tudi moji pomisleki, na to so bili okoli 13leta(sploh nevem zakaj). Potem, sem dobila fanta(ja pri 13
) in bil je resen in starejši za 2 leti. Super fant res, bila sva skupaj pol leta, ampak naju je razdalja nekako ločila. Videla sva se malokrat, kar sva si pisala in klicala. Mama in oče. Z njima se o tem nisem nikoli pogovarjala. Sem bila v veri, če sem lahko pri 13ih letih hodila na veselice in koncerte z 2 leti starejšim bratrancem in na letovanju 14dni sama skrbela za 2leti staro sestrico (nekateri so mislili, da je moja hči
), ter bila večina samostojna glede vsega (ja sem pač dosti iztopala od svoje populacije)imam pa tudi fanta lahko
Potem ko sva končala, sva ostala prijatelja in kaj naj rečem to me ni prizadelo. Je fajn fant ampak sem bila malo premlada, še vedno sem bila stara samo 13 let (no ko sva končala že 14
)
No po tem nekako je začela moja samopodoba padat. Sem shujšala dosti in v šoli so do mene hodili profesorji naj ne hujšam, da sem suha. Jaz pa sem se še vedno videla debelo. Pa ni bilo tako hudo spet, res da sem stradala nekaj časa pa se potem vrnila do normalne hrane, pa spet nekaj stradanja in podobno. Potem sem prišla v prvi letnik. Je bilo nekako kul, novo okolje, novi ljudje.Pa vseeno sem imela obdobje stradanja. Proti koncu prvega letnika pa me je napadlo. Žalost, hudo nezadovoljstvo sama s sabo, z življenje. Začela sem se sovražit in sem veliko mislila na samomor. Tisto poletje me niso videli v kopalkah, še v kratkih hlačah komaj da. Po dopustu sem začela delat in nekako pregorela. (saj sem to že pisala)..skratka potem je moja samozavest padala zdaj je pa tu. Nemaram hoditi v trgovine, ker ne maram sprobavat oblek. Sem totalno zafurstrirana tiste dni ko moram po obleke. Ponavadi je to ko se vse res vse že strga in imam samo še ene hlače.. Ne maram se gledati v ogledalu tam ko en pujs. Velikokrat kar jokam tam v kabini
Skratka grda sem in noben ne mara takih ljudi kot sem jaz(torej mene), to je dejstvo o katerem me ne prepriča sam bog.
mene, da bi kdo imel rad?
Tega tudi jaz ne razumem. Kot prijateljico že kaj več pa..neverjamem.. Sem v tem gnilem obdobju kot mu pravim imela dve "ponudbi" za razmerje. In eden od tipov mi je rekel, da se totalno ne spoštujem in se sama sebi zdim ogabna grda in v meni ni niti kanček ljubezni do sebe. No pa ni dosti zgrešil. Seveda sem oba razmerja odpikala, preden sem sploh poskusila, ni šans da me kdo vidi v kopalkah ali podobno. Da se kdo dotika mene sploh. Ni šans
Še ko me kdo hoče zgečkat čist popizdim, ker ne prenesem dotika mojega trebuha,nog. Roke okej, to je vsakdanje, kaj drugega pa ni šans. Se mi strga neglede na to kdo je.
Skratka napisala sem cel roman, ki nimane glave ne repa.
a, Lithium, marsikaj razumem... in za kar nekaj stvari vem, da se človek lahko skoplje ven. rozicodam
Joj tale moja samopodoba o njej dvomim, da se kdaj skopljem ven. Si sploh nemorem predstavljat, da bi bila pa zadovoljna s sabo.
Ni mogoče, lej kakšna sem...
No pa sem vseeno vesela zate, da ti je nekako uspelo priti stopnico višje
Alexx ti pošiljam nazaj pa ne rožico:
