sama sem se v času svoje krize nekoliko socialno izolirala in to približno 2x v življenju. prvič je bilo v času srednje šole, pa sem se potem začela družit za mojimi out-siderji, ki so pocepali in v drugem letniku prišli v moj klas. najbolj odpuljena družba, kar sem jih imela in s katero sem dolgo ohranjala stike. z nekaterimi še danes a le občasno. imela sem srečo tudi, ker imam brata dvojčka, ki je zaznal tudi mojo potrebo po druženju z njim ipd. v tistem času in je bil toliko faca, da nama je dobesedno sestavil klapo. mešano - fantje, punce. poklical je nekaj ljudi in jim rekel, naj še oni pokličejo nekaj ljudi in v 2. letniku srednje šole sva se začela družit z našimi domžalčani ob vikendih. super stvar. ravno sedaj se menimo, da se spet vidimo, ampak danes je to 1x letno recimo.
Na faksu, ko sem v 2. letniku zopet zbolela se je zgodila ista pesem. nisem zmogla obvladati svojega življenja in misleč, da si bm na ta način kot da pomagala, sem se ponovno socialno izolirala. to je bilo drugič. Takrat mi je osebna zdravnica na moje jamranje o tem, da nimam družbe in da mi tega manjka, svetovala obisk sestanka MO-ja. hribovcev skratka, folka, ki hodi v gore. Valda sem to storila. nikdar prej nisem organizirano hodila v hribe in to sem pričela početi pri 21. letih. amerika. seveda so me prej stestirali, koliko zmorem in trije tipi, ki so dejansko vsak vikend v hribih - največji as-i v domžalskem MO-ju so me peljali na neko turo, čaki, ti jo prav napišem, če kaj poznaš: spodnja postaja žičnice Koroško sedlo - čez Žmavčarje - bivak pod Skuto - Koroška Rinka - Turska gora - Kotloči - Kamniško sedlo - Jermanca - spodnja postaja Koroško sedlo (če ne bi imela zadev natipkanih, ker potem sestavijo poročilo, niti ne bi mogla servirati teh informacij, ker si sama imen ful ne zapomnim, jaz samo grem in hodim in hodim in se prefightam, pokonci pa me drži timski duh in dejstvo, da ne hodim sama). Skratka mislili so, da češ ker pri 21-ih začenjam hodit v hribe tega ne bom zmogla. na koncu so pohvalili moj ognjeni krist, haha. Sicer je bilo tako, da je fant, ki je zadevo vodil poslušal moje dihanje in me mel res na meji zmogljivosti - teral čisto do konca, ampak jaz sem bila takrat na Zypreksi in gladko se mi je jebal za vse skupi - dal si me hodit, pa sem hodila. tega sicer ni nihče opazil - da mi kaj fali itd, ampak dejstva so bla dejstva. če ne bi mela ravno Zyprexe, ne vem če me ne bi stisnila panika, ko je blo treba plezat po klinih čez neko okno iz skal na drugi strani pa lukna.
ampak blo je fino, potem sem 2 sezone hodila v hribe pa še na njihove žure kdaj in še danes ko srečam enega fanta bi me spravu nazaj tja, pa jaz bi tudi šla, če le bi mela mal več časa in enkrat bom spet. To bo prav blagoslov. no potem si mel pa v tem okviru gorniško šolo (jaz se nam nikoli naučila za vodnika, ker je moja orientacija na psu in vedno rabim liderje in MO-jevci so najboljši, ker res poznajo hribe). Takšna je bila zgodba o hribih. Zadnjič sem srečala M., ko sem imela v rokah vrečko z usnjenimi škornji, ki sem jih kupila, pa me je vprašal, če mam gojzarje, pol sva se pa smejala, pa sem mu rekla, ja gojzarji so ful sexy obutev, pa mi prijavi, ja itak, najbolj. tip je totalno zaljubljen v hribe, jest sem pa tudi vsa vesela, če bom spet kaj šla. želim si tega.
No dragi NF to je bila moja druga zgodba o socialni izolaciji. sicer pa sem oseba, ki brez težav navezuje stike. to srečo imam, da če le nisem bila kdaj v depri in to sem bila natanko 2x - pri 16. letih prvič in pri 21-ih ko sem prebolevala postpsihotično depresijo, potem se zelo rada družim.
kaj pa danes počnem, da se počutim koristno in da se ne počutim preveč samo: poslužujem se različnih oblik prostovoljnega dela. moji pohodi v hribe bodo od zdaj naprej vezani na dve skupini za samopomoč; eno ki jo vodiva s soc. delavko na CSD Domžale, z njimi bomo šli bolj na gričke v naši okolici oz. to že počnemo. druga pa je klub zdravljenih alkoholikov, s katerimi sem po novem začela teči, pa tudi v hribe bomo šli itd.
Te lahko vprašam NF, kakšen faks delaš? in kaj te veseli, če te lastni študij ni preveč osrečil?
Poglej prostovoljno delo v organizirani obliki je super zadeva, ker boš spoznal še ostale prostovoljce, hkrati pa bil koristen nekomu, ki je še bolj osamljen, pa tudi na kak drug način morda oviran, kot ti.
poglej si stran:
www.prostovoljstvo.org Drugače pa imaš še cel kup drugih hobijev.
Če zaupanje raste počasi, ni pomembno, celo dobro je tako, da si daš čas, predno zaupaš. do takrat pa te družijo skupini interesi.
Zgodba, ki si jo omenjal s faksom itd. se ves čas dogaja tekom življenja. druži nas v glavnem skupno delo. bolj kot smo aktivni in ustvarjalni, manj imamo druženja,ki je dejansko namenjeno samo druženju in zabavi. slednje se potem dogaja morda nekajrkat letno, sicer pa se družimo z ljudmi s katerimi smo vpeti v svoje delo. če boš šel še kaj študirati ali v službo, boš tam spoznal ljudi, s katerimi zopet lahko greš na kavo in življenje bo tudi tebi steklo dalje.
v skrajni sili pa lahko prideš tudi na srečanje društva DAM ali na kakšno skupino za samopomoč, kjer boš spoznal ljudi, ki se morda srečujejo tozadevno s podobnimi dilemami. težko it med folk, ni družbe, osamljenost, izoliranost, pa boš spoznal še kakpno novo poglavje. saj je zanimivo. kot izkušnja pa dragoceno - ena zadeva več, ki jo lahko razumeš. Vse ima svoj smisel, tudi tvoja osamljenost morda
maja
