depresija po napadih tesnobe

[ariadna]

Pozdravljeni,

zanimajo me vaše izkušnje in mnenje. Tretjič v življenju se soočam z napadi tesnobe, ki se navadno pojavijo, ko imam večje spremembe v življenju. Že kake 4 tedne jemljem cipralex in tesnoba počasi izginja, se pa trenutno soočam s hudo depresijo in samomorilskimi mislimi (včasih traja samo kako uro na dan, včasih je cel dan bolj slab, sicer pa hodim na sprehode, se tudi družim z ljudmi in včasih bolj, včasih manj uspešno delam; hočem reči, ni ravno, da bi me depresija povsem ohromila, je pa zelo težka). Najbrž je običajno, da tesnobi sledi depresija? Zanima me, koliko časa po pričetku jemanja cipralexa traja, da mine tudi depresivna doba? Ker sem res že zelo naveličena in utrujena od tega stanja, rada bi pet zaživela kot navadno. Pojavi se kak dan, ko je ok, in si mislim "sedaj pa bo", ampak potem pa spet tema ... Cipralex mi je v preteklosti sicer že pomagal, se pa ne spomnim, koliko hitro je minila tudi depresija; skrbi me, da je tokrat situacija slabša in kaj če mi ne bo zadosti pomagal? Ko je hudo, imaš občutek, da ne bo nikoli mimo... Kakšne so vaše izkušnje? Sicer obiskujem tudi terepavetko, ki se mi zdi dobra, le zadnjič sva najbrž naredile manjšo napako, ko sva se šli pogovarjat o otroštvu, ker se mi zdi, da sem trenutno za to preobčutljiva. HVALA VSEM.

[Arwen]

pozdravljena, Ariadna 

. Tretjič v življenju se soočam z napadi tesnobe, ki se navadno pojavijo, ko imam večje spremembe v življenju. Že kake 4 tedne jemljem cipralex in tesnoba počasi izginja, se pa trenutno soočam s hudo

strah pred spremembami? ali kaj drugega?

[ariadna]

navadno postanem tesnobna, ko se moram selit, ker v dom polagam veliko občutka stabilnosti in selitev mi jo vzame. tokrat sem hkrati s selitvijo še zamenjala službo, plus prvič sem šla čisto resno živet s partnerjem, skratka, veliko sprememb naenkrat, zapustitev znanega in zato zapustitev stabilnosti.

v zvezi s temi samomorilnimi mislimi - to me najbolj plaši. ampak mislim si: če bi si hotela res kaj storiti, me to ne bi plašilo. sem šla še enkrat brat navodila od cipralexa in tam piše, da lahko pri uvajanju (jemljem ga nekaj tednov) pride do tovrstnih misli. torej moram počakat še kak teden in bo kul?

hvala za vse odgovore. (sploh, ker moja terapevtka ne ve natanko, govorila je tudi o tem, da bi menjala AD, ampak cipralex mi je v preteklosti že pomagal, najbrž mi bo tudi sedaj?)

[Slavka]

Ariadna 

navadno postanem tesnobna, ko se moram selit, ker v dom polagam veliko občutka stabilnosti in selitev mi jo vzame. tokrat sem hkrati s selitvijo še zamenjala službo, plus prvič sem šla čisto resno živet s partnerjem, skratka, veliko sprememb naenkrat, zapustitev znanega in zato zapustitev stabilnosti.

tole je kar precej stresno, zato se ni za čudit, da te zagrabi tesnoba. Z tesnobo in prisilnimi mislimi namreč tudi jaz reagiram na spremembe. Sem človek, ki ima rada  "vse pod kontrolo", ki ima rada stabilnost in predvidljivost.
Ampak življenje je vedno polno sprememb in zato se je temu težko izogniti. Morda pomaga, da v tistem obdobju, ko se ti to dogaja, še malo bolj popaziš nase, da si vsak dan vzameš pol ure zase, pa tudi to, da si predstavljaš kako bo lepo, ko boš vse uredila...si pač v glavi narediš tak pozitiven scenarij, kako bo super in kaj lepega te še vse čaka...

v zvezi s temi samomorilnimi mislimi - to me najbolj plaši. ampak mislim si: če bi si hotela res kaj storiti, me to ne bi plašilo.

Tudi mene so plašile samomorilne misli, a ko sem o tem spregovorila s svojim psihiatrom, me je takoj potolažil, da si ne bom nič storila, da so to le misli, ki v meni vzbujajo veliko grozo in sprožajo napade tesnobe. To so prisilne misli, ki se nam vsiljujejo, ter nas spravljajo v slabo počutje. Zato poizkušaj čim manj pozornosti usmerjati vanje, ter raje razmišljaj o pozitivnih stvareh...(saj vem, lažje reči kot storiti) in če prisilne misli pridejo, pusti, da grejo, ne se jih ustrašit...vsakemu od nas se pletejo različne misli po glavi...nekatere so vredne naše pozornosti, druge pač ne.
Seveda pa so samomorilne misli lahko tudi posledica jemanja ADja, na začetku se ponavadi stanje poslabša, dokler AD ne razvije svoje polne učinkovitosti.

(sploh, ker moja terapevtka ne ve natanko, govorila je tudi o tem, da bi menjala AD, ampak cipralex mi je v preteklosti že pomagal, najbrž mi bo tudi sedaj?)

obiskujem tudi terepavetko, ki se mi zdi dobra, le zadnjič sva najbrž naredile manjšo napako, ko sva se šli pogovarjat o otroštvu, ker se mi zdi, da sem trenutno za to preobčutljiva.

Si prepričana, da tej terapevtki zaupaš...da lahko z njo razrešuješ svoje težave? Iz napisanega sodeč imam namreč občutek, da nekako ne verjameš popolnoma njeni presoji 


Ti želim, da boš čimprej spet polna energije in lepih misli...ter boš brez tesnobe sprejemala spremembe v svojem življenju 

[ariadna]

Najlepša hvala, Slavka, res. Dobro je slišati kako misel od koga, ki ima podobne izkušnje in zatorej situacijo pozna (nekdo, ki je ne, mi je namreč pred kratkim rekel, naj že neham travmirat, saj nimam razloga za to). To, kar si mi svetovala, je pravzaprav natanko isto, kot mi je svetovala terapevtka - preusmeritev pozornosti, koncentracija na pozitivno. Načeloma se je že izkazala kot dobra in vredna svojega denarja (terapevtko mislim), najbrž gre bolj za to, da sem po naravi skeptik in težko komu v celoti verjamem. Ali pa včasih (ob tesnobi) težko verjamem v pozitiven scenarij, kdo bi vedel.

Hecno je, kako naši možgani delujejo, kajne? Govorijo ti eno, realnost je pa drugo. Zdaj jih pa ti prepričaj, da se motijo ... Kak dan mi uspe, kak dan ne, predvsem pa se utrjujem v misli, da bo kmalu mimo. Ker po naravi res nisem samomorilen človek (rada imam svoje življenje in sem hvaležna za vse lepo v njem), so te misli najbrž res posledica ADjev. Upam, da to pomeni, da začenjajo prijemati in da bo v tednu dni najhujše mimo. In da bom spet začutila radost nad življenjem, kot sem si ga ustvarila in hvaležnost zanj.

Še enkrat hvala. Ljudje smo v osnovi kar fajn bitja prisluhnemo, se pogovarjamo, spodbujamo drug drugega ... To je lepa misel.

[Slavka]

Arianda

Načeloma se je že izkazala kot dobra in vredna svojega denarja (terapevtko mislim), najbrž gre bolj za to, da sem po naravi skeptik in težko komu v celoti verjamem. Ali pa včasih (ob tesnobi) težko verjamem v pozitiven scenarij, kdo bi vedel.

Ja, včasih, ko nas grabi tesnoba je res težko verjeti nekomu, da bo bolje. Poznam tudi jaz te občutke...
Vendar terapevtki lahko verjameš, saj je vendarle zato tam, da ti pomaga in verjetno ima tudi precej izkušenj, morda celo lastnih, kako spraviti tesnobo na vajeti.


Drugače si pa lepo napisala...iz tvojih besed je čutiti pozitivnost in zato sploh ne dvomim v to, da boš zopet kmalu začutila v svojem življenju radost...držim pesti, da čimprej. 

[ariadna]

še eno vprašanje imam. saj po malem vem, da najbrž sodi pod nerealne strahove, ki jih imamo v času povečane tesnobe, a vendar bi rada preverila. v dveh obdobjih tesnobe, ki sem jih imela v času treh let, mi je cipralex že uspešno pomagal. enkrat sem ga jemala leto in pol, drugič kake pol leta. skratka, zdaj ga jemljem tretjič, 4 tedne že. je možno, da razviješ odpornost na ADje in ti ne pomagajo več, četudi so ti v preteklosti že? zdi se mi, da so mi v preteklosti prijeli že po 3h tednih, zdaj pa kar čakam in čakam ...

[Toja]

... skratka, zdaj ga jemljem tretjič, 4 tedne že. je možno, da razviješ odpornost na ADje in ti ne pomagajo več, četudi so ti v preteklosti že? zdi se mi, da so mi v preteklosti prijeli že po 3h tednih, zdaj pa kar čakam in čakam ...

Ariadna, morda se ti samo zdi, da so v preteklosti prijeli že po treh tednih...nikakor ne, zdaj si na
četrtem tednu, simptomi so močni, kar pomeni, da ti prijemlje...nikakor ne izgubi na moči...

Če ti je že dvakrat uspešno pomagal, vedi da ti bo še tretjič...bodi vztrajna in čakaj, morda ti bo
dokončno prijel šele po 6 tednu, vem da ni prijetno, se pa splača.

[ariadna]

hvala ful!! kako pa je s helexi? jemljem jih zdaj že kak mesec, a ne vsak dan, recimo v povprečju vsak drugi dan, 0,25 mi skoraj ne zadošča več, včasih vzamem kar 2 tabletki, odvisno od stopnje tesnobe... bojim se odvisnosti, čeprav me terapevtka prepričuje, da je v tako kratkem času ne razviješ, sploh, če ne jemlješ vsak dan. pa vendar ...

lep dan želim; videti je, da imamo še eno prav lepo sončno soboto. evo, tole podarjam:

http://www.youtube.com/watch?v=vlQ6DxJwYGo

[Toja]

Ariadna s helexi je pa takole...dobila si jih za premagovanje začetnih težav, se pravi za pomiritev, da občutiš čim manj simptomov, če jih jemlješ samo takrat ni nevarnost za zasvojitev,
če pa to postane navada in se vleče v nedogled pa je...

Ni pa izključeno, da ga vzameš tudi kasneje, vendar izjemoma v kakšnem stresnem trenutku,
značilno za vse nas je, da ga imamo v torbici "za vsak slučaj", ki ga pa ponavadi ni...

[Sofia-Del_Sati]

kako pa je s helexi? jemljem jih zdaj že kak mesec, a ne vsak dan, recimo v povprečju vsak drugi dan, 0,25 mi skoraj ne zadošča več, včasih vzamem kar 2 tabletki, odvisno od stopnje tesnobe... bojim se odvisnosti, čeprav me terapevtka prepričuje, da je v tako kratkem času ne razviješ, sploh, če ne jemlješ vsak dan. pa vendar ...

jst sm jemala helex 0,25 1 mesec vsak dan, po 2-3x/dan. to je bilo v mesecu avgustu. danes ga vzamem zelo občasno.

[Pain]

hello!
ta tema me je zelo prevzela...
ne vem kako naj zacnem s začetkom...

Pred 4 leti sem zacela hodit na srednjo solo. Bila sem 1 letnik, strah me je bilo novega prilagajanja novih ljudji.Ko sn bila  v razredu nisem mogla dihat. Komaj sn upala da bo konec  ure in da grem vun na hodnik. Domov sn prisla in se zjokala , seveda na sprehodu da nsn koga mucla s mojimi stvari... na zacetku je bila upora sestra, vendar sn se prepozno zavedla da ima ona tudi svoje probleme in s tem koncala.
  2 in 3 letnik je bil boljsi ceprav septembrski dnevi so bili zadušljivi.
Zaj sn v programu 3+2 in grem na novo solo. V cetrtek je bil enak obcutek prisla sn med nove ljudi.. grozno, zacelo me  boleti v trebuhu in mi je bilo slabo , srce mi je hudo bilo ko sem iztopla... sla vun iz sole sem lahko koncno zadihala. Ko smo meli odmor sn komaj cakala da koncamo... Tisti cas se mi je vlekel...
Vidim nove obraze in me je strah da bi odkrila nekaj novega nekaj hudobnega ali nepravicnega...
 letos se enkaka zgodba ponavlja ....  ne vem kaj naj naredim?? obcutki so mesani... upam da ne bo ze spet tisti obcutki in joki ki so me spremljali vsak dan v prevm letniku.

[ariadna]

hvala še enkrat vsem za odgovore. preden sem prišla na ta forum, si nisem mislila, da lahko internetna komunikacija dejansko sproducira kaj koristnega, ampak vi ste krasni, res. večkrat me pomirite. upam, da se bom kmalu znala sama, če pa še ne tako kmalu, pa je lepo vedeti, da ste tukaj in da imate izkušnje in ste pripravljeni reagirati.

V cetrtek je bil enak obcutek prisla sn med nove ljudi.. grozno, zacelo me  boleti v trebuhu in mi je bilo slabo , srce mi je hudo bilo ko sem iztopla... sla vun iz sole sem lahko koncno zadihala. Ko smo meli odmor sn komaj cakala da koncamo... Tisti cas se mi je vlekel...
Vidim nove obraze in me je strah da bi odkrila nekaj novega nekaj hudobnega ali nepravicnega...
 letos se enkaka zgodba ponavlja ....  ne vem kaj naj naredim?? obcutki so mesani... upam da ne bo ze spet tisti obcutki in joki ki so me spremljali vsak dan v prevm letniku.

naj skušam odgovoriti še na tole ... ena najboljših definicij tesnobe, kar sem jih prebrala, je "trema pred življenjem". to, kar doživljaš na fizični ravni, je podobno občutju treme, dogaja pa se ti toliko časa, dokler se nove situacije ne navadiš in vidiš, da ni več razloga za strah (skušaj se tudi sama utrjevati v misli, da so ljudje ok, da ti nihče ne bo storil hudega, da si varna in da je strah nerealen). lahko malo potrpiš in počakaš da mine, toda, ker ni razloga, da bi kdo trpel, če mu ni treba, bi bilo morda bolje, da se o tem pomeniš z osebno zdravnico, ki te bo znala usmerit dalje. včasih že en pogovor pri dobrem terapevtu pomaga. pa pogumno!

[Toja]

Ariadna...vsi smo, oziroma gremo skozi to...torej smo vsi v isti koži in tako kot smo bili sprejeti mi,
sedaj sprejemamo ostale, ki imajo težave.

Skupaj smo močnejši 

Pain, prebrala sem tvoj post...te popolnoma razumem, nisi edina...vsak ki gre v šolo,
v novo okolje doživlja enake probleme...strah pred sošolci, učitelji...strah pred neznanim,
tudi ti nisi izjema in kot vidim, se ti situacija po nekaj časa izboljša..., tako bo tudi letos 

Poskusi se čimbolj osredotočit na profesorja, poslušaj kaj razlaga, vzami s sabo stekleničko vode
in morda kakšen košček čokolade...

Upam, da ti tale kriza hitro mine 

[Sofia-Del_Sati]

hvala še enkrat vsem za odgovore. preden sem prišla na ta forum, si nisem mislila, da lahko internetna komunikacija dejansko sproducira kaj koristnega, ampak vi ste krasni, res.

a ne de smo? 

naj skušam odgovoriti še na tole ... ena najboljših definicij tesnobe, kar sem jih prebrala, je "trema pred življenjem".

odličen naslov oz. definicija!

to, kar doživljaš na fizični ravni, je podobno občutju treme, dogaja pa se ti toliko časa, dokler se nove situacije ne navadiš in vidiš, da ni več razloga za strah (skušaj se tudi sama utrjevati v misli, da so ljudje ok, da ti nihče ne bo storil hudega, da si varna in da je strah nerealen).

tole kar sem preboldala, še kako drži!!!!!!

včasih že en pogovor pri dobrem terapevtu pomaga.

res je! glede na to, da že 20 let nosim s sabo kufer balasta, da sem že podobna kot kamela z želvjim oklepom, lahko potrdim, da sem to doživela; namreč, ko mi je blo prehudo, da bi počakala na normalno uro pri psihiatru, sem odšla k dežurnemu; 1h pogovor je bil tako odličen, da sem ne samo, dda sem se počutila, kot bi psih. rekel: "abrakadabra, zdaj se pa dobro počuti" (in dejansko sem se), marveč me je clo prepričal, da sem odšla iz pisarne na hodnik po eno zadevo (kar me ob trenutkih groze odpovejo noge, takrat pa sem hodila) in če sem še pred 59 minutami mislila, da ne bom preživela tega dne, sem po razgovoru dobesedno zacvetela, se počutila kot človek, se vzljubila in cenila - a vse je bilo žal instant, a vsaj začutila sem, da je možno to doseči pri meni s pravo metodo!!!! kot tudi pri vsem vam!

pa pogumno!

to mi dostkrat reče moja osebna zdravnica!

lp sofie

[Pain]

Ariadna...vsi smo, oziroma gremo skozi to...torej smo vsi v isti koži in tako kot smo bili sprejeti mi,
sedaj sprejemamo ostale, ki imajo težave.

Skupaj smo močnejši 

Pain, prebrala sem tvoj post...te popolnoma razumem, nisi edina...vsak ki gre v šolo,
v novo okolje doživlja enake probleme...strah pred sošolci, učitelji...strah pred neznanim,
tudi ti nisi izjema in kot vidim, se ti situacija po nekaj časa izboljša..., tako bo tudi letos 

Poskusi se čimbolj osredotočit na profesorja, poslušaj kaj razlaga, vzami s sabo stekleničko vode
in morda kakšen košček čokolade...

Upam, da ti tale kriza hitro mine 

jas tudi upam... sam filing je grozni.. strah me da bi padla v jok pred mamo ali pa pred drugimi in jim priznala.... mama me presnijc vidla in sn ji rekla ni nic.. ne morm lagat ampak vedno temo obrne da me kaki fant razocaral...
bom poskusala se zbrati v razredu... vedno si vecer recem da bo drugi dan boljsi...ampak pridem domu in je enako blo

hvala za nasvet

[ariadna]

oh, jaz sem pa malo trapa. včeri smo imeli žur in sem bila na začetku sicer s trdnimi namenimi, da ne spijem več kot en kozarček, hm, hm, na koncu jih je bilo kar nekaj, dovolj, da imam danes mačka. alkohol v kombinaciji z začetkom jemanja ADja najbrž ni najbolj pametna poteza, kajne? upam, da to ne pomeni, da primejo kasneje ali kaj takega ...

[Toja]

AD in alkohol načeloma ne gresta skupaj  ...upam, da ti to ne preide v navado...

[ariadna]

mah ne, žur je pač bil.

[urssska]

Alkohol ne vpliva na absorbcijo ali pa da bi imel neke kontraindikacije pri AD-jih, samo dolgoročno pač dela škodo in poglablja tesnobo in depresijo, to pa že tako ali tako veš. Drugače pa pivo, dve, tri te ne bo ubilo, ne skrbi, razen če maš še moralca zraven hehe... Pri AP-jih je pa malo drugače, pa še to v majhnih količinah ni baš vredno sekirancije..