Življenje vidim sivo, smrt pa lepo v barvah kot mavrica

[Sofia-Del_Sati]

tole pišem že 5-ič...

nevem kaj naj sama s sabo.

oziroma to vem,in to bi rada naredila,namreč,z avtom se zapeljala v prepad,saj sva oba v okvari (jst z depro,avto pa tudi v okvari in rji)! lahko to naredim danes,čez 1teden ali 2 meseca,čisto vseeno mi je,...

izoliram se od vseh,ker nočem,da so z mano,ker še jaz nočem biti s sabo.varujem vas vse! da se ne ranite, ne ranite svoje duše ob stiku z mojo.

pa vseeno moram v sredo ven iz doma....k dr.,... je rekla po nujno.... why??!??! brezveze,ad jemljem, pomaga mi še ne,ko mi bo, bo drugje spet polom,govoriti nočem več o vsem tem,svetu,.... zakaj?! starša se itak delata,da je vse ok,ali pa,če povem,kaj me boli (v duši),pa takoj napadam?!
od 18.leta sem danes,pri 32.letih prvič izrazila željo staršem,da bi šla z njima na morje, da ga vidim, okusim, podoživim mediteransko klimo in morbid spočijem dušo. začutim lajfek, upanje. Rekla sta NE! Ker bi se sprli?!  . Ne bomo,ker nimam volje za to, ker bi s sabo knjige vzela, ker bi uživala mir, ker bi plavala, ker.... ker bi mogoče spet začutila atomček življenja. PRAV! pa ne. pa pojdita sama, jaz pa bom bila doma in dneve preživljala s spanjem. ker za drugo mi ni.

vidim,da sem vredna NIČ za starše! na morje greta zastonj,k prijatelju,s katerim se super ujamemo. Še toliko nisem vredna,da bi šla zraven. OK, slabič sem,nevredna lajfa! danes goltam neki tablete, neki sem slabe volje, kr neki sm neki v filingih, nič resnega, mala tuga....

v službi sem vredna NIČ! edina se razdajam za to službo,ure koristim samo za zdravnike in terapije in ne za frizerje,pa nakup v Leclerka kot sodelavke,...bolniško sem januarja predčasno zaključila,da ne bodo trpeli zaradi dela,danes nisem na bolniški,pa spet za vse sama (ne pretiravam!),čeprav se mi kozla od življenja......

za boga sem vredna NIČ! sem šla lepo po svoji poti sanj, kar sem si želela, študirala, to sem delala.....a le za kratek čas. službe po tekočem traku, ena slabša od druge, tisto, kar sem najbolj prosila boga, da ne, je bilo ja,... ko dobim super job... spet premestitev...do danes.... kjer sem vredna NIČ. a mar mi je (blo) za njih, za naš odnos, a bolj je važno obrekovanje in tekmovanje. to ni zame, ta svet ni zame, ta lajf ni zame!

prihodnosti ni zame - ali tema tu, ali pa luč, onostranstvo!

ne vidim več smisla naprej...

[Toja]

 

Sofija...vse tole napisano, tvoje življenje res ni prijetno, hudo je, ko te starši takole odslovijo, ti verjamem, vendar pokaži jim, da zmoreš tudi brez njih in sama, ker si močna in polna energije,
vse to kar o sebi pišeš ni res...si dobra in srčna oseba, samo stranski učinki ti malo nagajajo!

En objemček ti pošiljam in mislim nate... , upam, da ti bo vsaj malo pomagal!

[Sofia-Del_Sati]

veš toja, mi pomaga (ko si rekla, da upaš, da vsaj mal pomaga tvoj objemček).... ker če ne bi blo vas, foruma, bi se že davno rešila muk... no, pa ta davno ni več tako daleč, ker me vse mineva...

starši so starši..... jaz vem, da svojega otroka ne bi pustila samega, sploh, če izrazi željo vsaj po nečim, kajti v depri ti ni za nič - saj kdo pa pravi, da bi šla res na morje.... in da me tkole zavrne;
v obratnem primeru bi matko vzela s sabo, sploh v stanju depre, če bi šla s fantom na morje.... ampak očitno.... sem sam njun produkt.

kino.... na morje z majči nisem mogla iti, ker nas je v službi premalo, poleg tega sem prepozna za urejanje dopusta. če bi teden prej zvedela, bi mogoče(!) še šlo...

* * * * * * * * * *

pa niti mi ni več do morja.

utrujena sem od vsega tega in bi samo spala.

ko pogledam življenje nazaj, vidim samo poraze in padce... s sorodniki od leta 1988 nimamo dobrih stikov, pa vedno sem si želela njihove bližine. Ampak ne gre...


Če se spomnim na alkoholizem doma.... me današnji vikendi spominjajo na tiste vikende, ko sem živela pri starših in mi je vsak petek bil muka, ker nisem vedela, kaj naju bo čakalo z očetom doma - če sploh bo hiša cela. tokrat se ne veselim vikendov, pa saj tudi tednov ne...če pomislim, čim odprem oči, mi je muka, ker vem, da je še en dan.

sprašujem pa se, kdaj je življenje skrivnostno posrkalo mojo energijo, družabnost in veselje do ljudi, druženje zunaj ipd.? Kar naenkrat sem se zaprla, spremenila in življenje v pekel dobila? Kdaj? In Zakaj?

Zavidam drugim, ko jim gre kot po maslu (pa ne zavidam v smislu negativnosti), ko imajo vzrok za veselje; morbid ga mam jaz tudi, sam pri meni je čustvo za veselje na OFF; kje je stikalo za ON?!?

[sanja]

Počakaj, da se pozdraviš in bo čez nekaj časa tudi tebi ponovno lepo. Iz izkušenj-počasi se daleč pride, le voljo rabiš. Verjemi 

[Aslan]

Draga Sofia jest imam občutek, da so nihanja počutja pri tebi zelo skrajna,
zato vsekakor to povedat tudi psihiatrinji.
Mora vedeti, že zaradi AD-ja ki ti ga predpisuje ...

Drugače pa Sofia življenje ima vedno 2 plati ...
pa ne mislim na tostranstvo in onostranstvo ...
Vsak dogodek ima tudi smisel - svetlo plat.

Straša te nista želela s seboj na morje. Ok, boli, grdo je ... počutiš se zavrženo ...
(glede na alkoholizem v preteklosti doma ... mislim da nisi prvič z temi občutki ...
in tudi zato tako zaboli ... ker se zbudijo vsa potlačena čustva v nas ... še tista iz otroštva).
AMPAK imaš pa MIR, TIŠINO ... in čas da si malo sama z seboj ... z kužkom ... v naravi ...
Tudi v razmislek ali lahko računaš na pristno podporo staršev ... če tega do sedaj niso znali,
se tudi zdaj ne čudi njihovim odzivom ...

Bodi naklonjena sebi, vredna si ljubezni in življenja, si velik DRAGULJ ...
Zapiši si svoje vrline (sočutje, željna pomagati ... ljubiteljica živali ...še in še ..)
POMEMBNA SI! ... bodi SEBI pomembna ...

Tudi tukaj na forumu si del nas ...
Objem od Aslan

[Suzy]

Sofi en velik objemček
Aslan ti je tko lepo napisala,da nevem kaj dodat,...želim le,da bi bila srečna.

[alexx]

Aslan je dobro povzela tisto kar mislim tudi jaz Sofie. Skrbijo me te tvoje skrajnosti in predvsem obup.  To bi morala omeniti psihiatrinji.
Pa kaj, če te nočejo vzeti na dopust. Sama si ga privošči. Po možnosti s kužiko.
Jaz pravim, da vsak ima pravico, da se spočije na dopustu. Tudi tvoji starši. Morda rabita en resen odklop. Težki časi so, in smo vsi na kratki vžigalni vrvici. Je pa res, da trenutno ni dobro, da si sama. Vsaj dokler trajajo hudi stranski učinki. Ni prav nihče s kom bi šla na dopust? Od sorodnikov mislim.

[Sofia-Del_Sati]

hvala vsem trem. bom naslednjič napisala kej veeč. trenutno si nič ne želim od življenja, sam da mine

[Aslan]

Jutri je nov dan, svež nepopisan list ...
tudi med dežjem lahko posije žarek sonca, nariše se mavrica ...
in življenje bo spet dobilo nazaj barve ....
 

[Janja]

Sofie!

Tenutno si ne želiš nič od življenja...

Razumem.

Sem šla tudi sama že kar nekajkrat čez to fazo. In sem si želela zaspati. Nisem delala nobenih načrtov, ampak sem samo tistega tam zgoraj prav lepo prosila naj me vzame že od tukaj, naj v miru zaspim. Ampak ni hotel, me ni poslušal...

Matr, sem bila jezna na Njega.

In to se je nekajkrat ponovilo. In nazadnje je bilo pred približno mesecem dni, ko se mi je zgodilo nekaj stresnega, pa ni bilo slabo, je bilo prej pozitivno. Takrat sem se prestrašila in spet začela s svojimi 'forami'. Ampak tokrat nisem prosila Njega, ampak mamo naj me že vzame k sebi, ker jaz tukaj ne morem biti.

In me ni poslušala in sem bila jezna.

Ampak dobro, da ne bom pisala preveč v tem našem stilu, da spet komu ne bo šlo v nos, bom nehala. Sicer je pa to tvoja tema in v njej lahko pišemo tudi o alternativi, Univerzumu in vseh teh zadevah, a ne? 

In po vsem tem sem še kar tukaj in počasi začenjam uživati življenje, jaz pa sem hotela kar zaspati.

Najbrž bo še kdaj hudo in bom spet prosila in se prepirala, da hočem od tukaj, ampak potem bo spet dobro in super...

In tako se bo življenje obrnilo do konca. Tako kot pri vseh. Tudi pri tebi, tudi pri kraljici Elizabeti...

Daj še malo počakaj in daj AD-jem čas, da začnejo delovati v polni dozi. Potem boš tudi lažje začela delati na sebi.

Poljubček!

[memi]

Sofi 

Tako so ti vsi že lepo napisali, da se jaz samo še podpišem pod vse. Sem s teboj v mislih in upam, da ti AD-ji čimprej primejo. Imaš pač obdobje ko si čisto na tleh. Spet bo boljše, verjemi:)

[Suzy]

Sofi danes je nov dan,novo jutro,.....ki nam prinese nova upanja,pozitivnejše misli,...
naj ti bo dan obsijan s sončkom kot darilo,...

[alexx]

Draga Sofie...jaz mislim, da bi morda poskusila s hospitalizacijo. Če bi kako uspela priti do oddelka B1 v Begunjah. Kar nekaj uporabnikov tu gor, je tam zdravilo ankso in depro...v glavnem ustanovitelji tega foruma, in vem, da jim je zelo nucalo. Rabiš odmik...pogled vase...remont...

Daj prosim Sofie...to kar se ti dogaja mi niti malo ni všeč. 

[Sofia-Del_Sati]

hvala vsem petim!

zvečer nisem mogla zaspat..... ni pa ni šlo...... zvečer sem prosila boga, vesolje, angele, vse svete, naj me vzamejo- kot si rekla janja

ko sem komaj malo zaprla oči, je bilo že jutro, spet nism mogla zaspat, utrujena sm bla k konj, že včer, a nič nisem delala. misel na dan mi je bil scary, misel na zunanji svet...obup..... da bi šla ven..... ni šans.... nisem vedla al naj vzamem dons ad al ne, je smiselno sploh, čemu.,.. včeraj nisem enga helexa, pa sem cel dan slabo, ...kaj nardit.........

z muko vstanem, pogled čez okno v svet mi je kot klavnica za žival; sem šla kar nazaj v posteljo....razmišljala sem o vseh svojih pokojnih in trenutkih takrat....za trenutek sem bila pomirjena..... starih staršev ni več, pa tako jih pogrešam, pokojna kužka mi je zadnje cajte tako živa v spominu, in edina  ljubezen, kar sem res ljubila, se je ubil...... jaooo, kaj še delam tle na tem svet?!

če pogledam svoj lajf danes, vidim samo poraze. in moje napake. kikse. sramoto!

potem sem le vstala, pojedla ad in z mukoma v svet s kužko ven. tresla sem se, slabo mi je blo, zarad ankse itak, ampak sem z zadnjimi atomi šla v trgovino.... tam pa sem pozabila po kaj sem šla  nisem vedla! pozabla! stala tam z vozičkom in razmišljala kaj kupti, kdo me gleda, kaj me gleda, kdo me ocenjuje in morbid spet po kaj sem šla.... 3x zaokrožla po trgovini in se spomnila da rabim mleko-pr blagajni itak mi je vse iz denarnice padlo, kartico sm komi dala prodajalki, ni da ni.... grem nazaj domov, že čist prešvicana od strahu, bleda,...blablabla,... ampak zvozila sem. samo to mi ne da nekega zadovoljstva........... čeprav razumsko vem, kaj sem naredila, čustveno pa ne čutim.....

alexx, tega se bojim v sredo, ko je rekla zdr. da naj pod must pridem k njej, da me bo dala v hospo....... po eni strani si želim, da zamenjam okolje in res naredim cel remont, po drugi strani si pa ne predstavljam kaj takega zase......... prej smrt kot bolnico

[Sofia-Del_Sati]

pa hvala vsem vam, ker me sedaj bodrite!

[Toja]

Sofija...

Ko te takole berem, vidim kako si ti močna, koliko energije premoreš, kako se trudiš  ,
veliko ljudi s enakimi težavami ne zmore tega...ti zmoreš in to tudi dokazuješ....trgovina... ,
nič zato, če si bila nemirna...naj ti bo v veselje, da si zmogla 

Naredi si nekaj malega in lahkega za pojest...vzami si čas za počitek...

Ne misli na slabe stvari...poskusi misliti na to, da ti uspeva!

Zdrži Sofija...

[alexx]

....prej smrt kot bolnico

Definitivno prej bolnica, kot smrt Sofi. A veš, da je v bistvu ta forum nastal iz izkušenj prav takih, ki so poiskali pomoč v bolnici. In so jim zelo pomagali. Zakaj bi bilo pri tebi drugače. Lej...saj še vedno lahko mrkneš iz bolnice, če bi bilo gozno. Premisli prosim.
Zdravljenje traja ponavadi 3 mesece v času katerih se voziš od doma vsak dan. 2-3 mesec. Prvi je v bolnici, a imaš dovoljene obiske...čez vikend greš domov...

V tem času res lahko premisliš kako naprej. Trpeti tako, kot trenutno ti trpiš nima smisla.

[Aslan]

Sofia kar pogumno ... tudi če bo potrebno bolnišnično zdravljenje boš temu kos.
Nekaj tednov je samo to ... potem mine ... ostane le še spomin ...

Mnogi, ki so to dali skozi so danes Ok in nazaj optimisti, živijo življenje kakovostneje kot so ga pred tem.
Iskati strokovno pomoč ni nikoli poraz ... kvečjemu znak, da si odgovorna sama do sebe ...

Najpogosteje nam STRAH pred bolnišnico delajo naše "predstave" o tem kako bo tam ...
Torej spet STRAHOVI pred neznanim, pred prihodnostjo ... pred tem da ne bomo zmogli ...

Sofia kar pogumno v sredo do zdravnice ... 
Imaš vso našo podporo ..

[Juliette]

Draga Sofika  ,

tvoji posti me spomnijo name pred letom dni - prav tako sem bila na začetku jemanja AD in stranski učinki so bili na začetku še bolj mrakobne, tesnobne in težke misli kot prej. Tudi mene je vleklo v drugi svet, ki se je zdel kot svetla odrešitev vsega. Edina zamisel, zaradi katere sem podvomila, da je ta rešitev res tako enostavna je bila, da če ne opraviš tokrat s težavami in ovirami, ki jih imaš na poti in se ne naučiš lekcije, potem se vrneš ponovno v to življenje s popolnoma isto nalogo. In potem sem si govorila, da pa tudi skozi ta začetek ne bi želela še enkrat in da če sem zdaj prišla do tu, potem se bom na vso moč potrudila priti do konca. In sem tako gurala skozi srhljive dni enega meseca. In potem je bilo postopoma vse bolje, lažje, ja, celo lepše ...
Te temačne misli, ki ti sedaj rijejo po glavi, Sofie, niso tvoje; to so misli depresivnega uma, ki se bo počasi umaknil. Te misli niso realne misli, te misli ne sporočajo resnice. Ni vse tako negativno, kot ti trenutno vidiš in čutiš. Čez kak mesec dni, boš tudi sama to sprevidela. Veš, še jaz sebe nisem mogla več razumeti, ko sem se potem ozrla nazaj in še sedaj ne vem kako sem lahko prišla na take blesave ideje - depresivni um se je pač poigraval z mano in enostavno se mi je zdelo, da bi bil svet lepši brez mene in vsi okoli mene srečnješi.  Bedasto do kraja!!! Sedaj vidim s koliko malenkostmi lahko osrečujem ljudi in kako hudo bi jim pravzaprav bilo brez mene. In tudi ti boš prišla do tu. Res boš!
To sem ti napisala, da bi lahko skozi mojo izkušnjo videla, da je to samo del procesa zdravljenja, pa naj bo vse skupaj še tako paradoksalno. Potrpi. Poskrbi za malo Sofiiko v sebi, poskušaj jo objeti, ker je prestrašena in trpi.
Svet je velik Sofie, možnosti za pomoč je ogromno, tako malo si šele poskusila. Zdaj počakaj, da te AD-ji prav zgrabijo (mislim v pozitivno smer  ), potem boš šla pa počasi po korakcih še naprej. Boš videla, kaj vse zmoreš. In obupati, to je pa zadnje kar preostane. To lahko pride na vrsto, če je tako, šele tam pri 80-ih  , ker je prej toliko drugega, kar je treba še poskusiti.
Pa ko moliš, poskusi raje prostiti vse te angelčke in bogce in vesolje in mrtve in žive, naj ti pomagajo pri okrevanju. Bo bolj učinkovito.
Drži se! S tabo smo! 

[Sofia-Del_Sati]

Hvala alexx, Aslan in Juliette!!!!!

Jst ne razumem, kako je lahko človek utrujen od ničesar; danes sem šla samo malo ven, še pospravila nisem generalne, samo ležala in prej spala, pa se zdj počutim kot darsovc!!! pa to ni res!

zdele grem z muko ven s kužko....

jutr bo zanimivo delat ob takšni utrujenosti, ko pride že iz nič, kaj šele iz zares,....

Juliette, bom mal še vztrajala.... čeprav se mi zdi absurd, ko je sonce zunaj, festivali se dogajajo (mal prej videla po 24 ur),.... mene pa vleče sam v noč, pa še to na kako pokopališče!!

lp