Odličen članek.
Jaz se s strahom ukvarjam že dve tretjini mojega življenja.
Tukaj sem kopirala odlomek iz članka:...Morda smo tudi naleteli na nerazumevanje, ko nas je bilo strah. Nekateri so slišali stavke, kot: "Menda te ja ni strah, poglej druge, kako se nič ne bojijo!" Na tak način smo dobili informacijo, da to, kar čutimo, ni prav, da je z nami nekaj narobe, saj se bojimo, čeprav ni nobenega razloga za to. Tako smo začeli strah potiskati ali se ga bati... No, ravno to se je meni zgodilo. Naletela sem na nerazumevanje. V primarni družini sem dobila vso podporo, razumevanje in pomoč, v okolici pa tega ni bilo. In res sem dobila informacijo, da je z mano pa res nekaj narobe. Sedaj to ozaveščam na psihoterapiji.
Verjamem pa, da tisti ljudje, ki so se jim moji strahovi zdeli čudni, niso hoteli s svojimi pripombami nič slabega, pa vendar...
Sem se pa iz tega naučila to, da znam prisluhniti drugim ne glede na to, ali poznam njihove stiske ali pač ne. Za vsakega je njegova stiska velika in lažje jo obvladuje, če čuti, da je vsaj razumljen.
