Od dobrega h grozi...

[Jadis]

Nekaj časa nazaj sem že pisala o svojih blodnjah. Moram reči, da nekaj časa sem pozitivno živela. Terapija je delovala, sama sem čutila, da mi ne bo nič hudega in, da zmorem obvladat svoje situacije, anksioznosti, močne panične napade, jok in bolečino. Z vsem sem se nekako spopadala dokler se niso začeli intervali teme in vsega gnusa.

Zapadem v velik paniko, v globoko tesnobo in potem traja 14 dni, da se sestavim k sebi. Groza me je stopit ven, mislim, da bom zbolela, da sm bolna (telesno), da sem nora...da nikamor ne pelje vse skupaj in seveda najbolj zastrašuječe, da se moram ubit, ker tako ne gre več naprej. Nikoli prej nisem razmišljala o smrti...ali temu, da bi si kaj storila. To se je začelo dogajat zdaj. In ti grozni momenti se mi zgodijo nekajkrat na leto. Oziroma kar lepo na vske tri mesece al več. Odvisno od seveda zunanjih pritiskov in mojega stresa. Ko pa zadeva mine...sem pa spet vsa pozitivna in delam na vsem kar me lahko ozdravi.

To se mi dogaja tudi trenutno. Obdaja me strah, panika, jokam se že cel dan...celo z glavo ob zid sem potolkla vendar ne močno. Zanima...obstaja kaka urgentna psihiatrična pomoč, ki bi delala tudi med vikendi? Vem, da danes je že prepozno vendar jutri je še en dan. Vsaj tolko, da se pomirim in poizkušam malo zaspat in, da svet ne bo imel grenkega priokusa, ker ga v samem bistvu ljubim.

Upam, da nisem teme postavila v napačno rubriko. Hvala za vse v naprej.

[Toja]

Pozdravljena Jadis

Sem prebrala tvoje poste na forumu in nisem nikjer zasledila,
od kje si?
Če imaš težave, dela dežurna ambulanta na psihiatrični kliniki
v LJ-prilagam ti tudi tel. št., na katero se lahko obrneš v krizi
in ti bodo vse razložili.
Drugače pa so dežurne ambulante v vseh psih. bolnišnicah
po Sloveniji in če boš malo bolj konkretna, ti lahko pomagam
poiskat.
Nič nisi napisala ali jemlješ kakšna zdravila ali ne.
V kolikor pa nisi nikjer v bližini, se lahko obrneš na vsako dežurno
ambulanto, kje ti bodo nudili trenutno prvo pomoč- verjetno s
pomirjevalno injekcijo.
Drži se!
Lahko mi pišeš  tudi na "moje sporočilo"!

KLIC V DUŠEVNI STISKI (Psihiatrična klinika Ljubljana)
Vse stiske
520 99 00
vsak dan 19-7h

lep pozdrav!

[Amelie]

http://www.psih-klinika.si/index.php?id=115

Pojdi kar osebno na Polikliniko, v 2. nadstropju je vsak dan urgentna psihiatrična ambulanta, poleti naj bi bila 10 - 15h. Čimprej - že jutri, nič ne čakaj. Ti bodo pomagali.

[Jadis]

Najlepša hvala za informacije. Sem drugače iz Ljubljane tako, da mi ne bo problem it do Poliklinike. Samo, da mi nekdo pomaga. To prideš samo tja s kartico in poveš v čem je problem?

Ja smo bili na tem, da bi jemala zdravila ampak, ker sama nase gledam tako nizkotno sem do sedaj ustrajala brez, ker sem si govorila, da moraš bit pa res nizko in nor, da ješ zdravila. Moram rečt, da bolj kot sm brala izkušnje s foruma bolj me je prestrašilo, da bom postala en mali robotek in ne bo nič od mene. Imam namreč rada svoja razmišlanja (tista, ki so pozitivna seveda) in ne bi rada, da bi postala odsotna. Vendar prihajajo momenti, kot so tile in dejansko ne vidim ven in kako pomirjevalo oziroma boljše kak AD ne bi škodoval. Še posebej, ker rabim spanec ne glede na to kaj se dogaja in kaj je realno stanje.

[Toja]

 

Jadis, dobro si napisala in prav je, da si sama prišla do zaključka,
da rabiš zdravila -AD, ki ti bodo pomagali, še zdaleč nisi "nora" in tudi
vsi mi tukaj ne, to je pač tesnobno stanje, ki nas spravlja v obup.
Veš veliko je takih kot mi, pa tega ne priznajo, vendar pa pridejo
tako daleč, da radi vzamejo zdravila, ki začnejo odpravljati simptome,
ki nam otežkočajo lepo življenje.
Boš videla tudi tebi bo pomagalo, čeprav jih moraš nekaj časa jemat, da primejo.
Čimprej pojdi po pomoč, saj ti je Oka dala link kam in kako!
Tam boš takoj na vrsti, ker je to urgenca za naše stanje.

Morda je dobro, da poskusiš tudi z razgovorom-psihoterapevtom, vendar
ti so plačljivi, ker so vsi zasebniki. Moram pa ti povedat, da pa zelo pomagajo,
ker skupaj s tabo poskušajo najti vzroke, zakaj nastaja stanje tako kot je.
www.psihoterapija-institut.si

Tudi sama jem AD in delam s terapevtko in sem dosti boljše.
Istočasno pa se , ker si ravno iz LJ vključi v skupino, kjer se sestajajo sami
taki z istimi ali podobnimi težavami in se med sabo pogovorijo in izmenjujejo
izkušnje.
Poglej na forumu pod srečanja, kjer je bila prav pred kratkim ustanovljena skupina
samo za začetnike- mislim, da je to skupina III, kako pa se zdaj sestajajo je
napisano na forumu.

Želim ti, da čimprej začneš in se nehaš mučit.

Lp 

[trzinka]

Jadis,

kar pojdi čimprej na polikliniko, so dežurni vsak dan, mislim da do 15ih.
Tudi jaz sem poiskala pomoč, ko se mi je zdelo, da bom znorela, da se mi bo zmešalo. Imam enake težave kot ti.
Ne odlašaj, saj bo trpljenje vedno hujše. Sem se sama otepala zdravil dolgo, na koncu pa so mi rešila življenje in me postavila na noge. Od tega je že dve leti, še vedno jih jemljem, obiskala sem kar precej ur psihoterapije in naredila nekaj sprememb v življenju.

Srečno in poročaj

[Jadis]

Hvala vsem za tako dobrodušno podporo. Moja terapevtka mi stalno pravi, da se nečloveško matram. Že kako leto se pregovarjava. V skoraj osmih letih terapije sem naredila ogromno premikov...a meni se zdijo tako majhni in nepomembni. Doma tudi ni najboljše stanje. Toksični starši in tako naprej. Tudi še rahla OKM je...in tako naprej.

Upam, da mi bo jutri uspelo prit do Poliklinike. Malo me je strah, če po pravici povem. Ne vem niti kaj naj jim povem. Kako nej jim povem kaj mi je...bom kar zamrznila.

[Toja]

Jadis , nič naj te nebo strah, poskusi si svoj prvi post sprintat ali
si pa doma napiši na papir in si nesi s sabo, povej vse, kar si tukaj nam, ne se ustrašit, saj so zato tam, da nas poslušajo, so pa tudi strahcev vajeni.

Pogumno!

Ko se vrneš, javi kaj si uredila!

[Jadis]

Eh..navadna boječka sem. Danes mi ni uspel it tja. Sem kar trpela cel dan. Upam, da mi bo uspelo jutri. Jutri je ponedeljek in ne bo pritiskov doma...bodo vsi v službi in bom imela čas se k sebi spravit in sploh stopit iz svoje sobe. Me je bilo tako strah, da si niti ven nisem upala. Še vedno me daje panika...in tesnoba. Sem mislila, da bo drugi dan vsaj boljše. Pa ni. Oziroma čez dan je šlo...potem pa čim pride večer...se stanje poslabša. Ah...smotana sem.

[Amelie]

Jadis, nič zato. Danes je nov dan, do 15h je še nekaj ur. In jutri je še en dan. Imaš koga, ki bi šel s tabo?
Res ni nič takega. Zdravnik kot vsi drugi. Če ne boš mogla sama začeti, znajo že oni sami vprašat, izvrtat. Jaz tudi vedno govorim le toliko kot je nujno. Ne muči se tako, pusti si pomagat. Stran s predsodki pred zdravili; pomagajo toliko, da se boš lažje sama pobrala.

[Jadis]

Eh kar doma sem sedela. Ne nimam nikogar, ki bi šel lahko z mano. Doma bolj slabo razumejo te stvari kar imam pa prijateljev (jih je taki malo) so pa seveda po službah. Tako, da bom morala kar sama opravit. Ko se bom spravila ven. Upam, da se bom...ampak danes je bil problem samo smeti ven nest. Ko pridej ti dnevi je tako kot, da me ni. Kot, da nisem več jaz. Upajmo, da bom jutri bolj pogumna.

Dobro, da kaj ven zvrtajo, ker imam problem z govorjenjem. Ljudem ne povem veliko...še posebej ne okoli mojih motenj. Že osebni zdravnici je bilo problem povedat, da sploh še vedno hodim na terapijo.

Hvala še enkrat. Resnično.   

[nenci]

Jadis, kako si danes??

Upam, da ti je uspelo priti do zdravnika. Vem, da se bojiš iti ven. Ampak, daj, vseeno se potrudi, ker bolj ko boš odlašala, težje bo. Prej ko pričneš z AD-ji, prej bo bolje. In ne boj se jih. Niso čisto noben bau-bau. Marsikomu so rešili življenje, pomagali pričeti normalno funkcionirati, meni tudi. Pa nihče ni po njih znorel. Pa ne rabiš se bati, kot ti je svetovala toja, kar na list si napiši, kaj vprašat zdravnika , če je problem povedat, po kaj si prišla. Pa saj oni vedo, saj so te stroke.

Oglasi se, napiši, kako si.

[Jadis]

Cel teden sem gnila doma. Nikamor nisem šla. Morda sem šla do trgovine in nazaj. Potem je malo popustilo...sem šla tudi ven...in to me je pahnilo nazaj. Spet je petek...in spet je groza prevelika in globoka. 14 dni mam vse simptome vseh možnih stvari. Ne vem kako naj se prepričam, da stopim na Polikliniko....da si dam dovoljenje, da mi pomagajo. Ne vem...trenutno mi je za umret. Dnevi so dolgi...noči še daljše. Trudim se ustat...in it tja. Naj me en brcne tja.

Hudo mi je.

[Janja]

Jadis!

Trudim se ustat...in it tja. Naj me en brcne tja.

Jaz te ne bom brcnila, to ni moj način... Ti pa resno predlagam, da to narediš, ker očitno ne zmoreš več. Pusti si pomagati. Ko si boš dopustila pomagati, bo lažje.

Moja terapevtka mi stalno pravi, da se nečloveško matram. Že kako leto se pregovarjava. V skoraj osmih letih terapije sem naredila ogromno premikov...a meni se zdijo tako majhni in nepomembni.

Glede na to, da je tudi tvoja terapevtka mnenja, da je potrebno tudi medikamentozno zdravljenje, potem to očitno je. Medikamentozno zdravljenje ni poraz, je samo ena od poti in glede na to, da ti redno hodiš k psihoterapevtki, se meni to zdi optimalna opcija. Zdravila ti bodo pomagala, da boš lažje delala premike naprej. Opogumi se in naredi ta korak.

Tudi moja mama je bila zelo proti zdravilom, ampak sedaj jih jemlje. Njej so pomagala iz najhujšega. Čakali pa sva res do zadnjega in prej sva izčrpali vse druge opcije. Ko ni bilo več nobene opcije, so ostala samo še zdravila.

Pa saj to ne pomeni, da jih boš jemala celo življenje, lahko, da ti jih ne bo treba. Moja mama jih bo po vsej verjetnosti morala, ampak ona ima drugačno diagnozo kot ti.

Daj, oglasi se še kaj!

[Toja]

 


Jadis

Poglej, ves teden si čakala, danes je pa petek in spet si v krizi.
Zakaj se mučiš, v tem tednu bi že imela lahko kakšna zdravila in bi nam lahko pisala, da si boljše,
Jadis poglej, zdajle ne moreva nič naredit.
Jutri zjutraj si vzami taxi in se odpelji na Polikliniko,
sigurno ti bodo pomagali.
Praviš, naj te nekdo brcne tja, jaz sem predaleč, vendar te
preko ekrana resnično pošiljam, da greš.
Ne zaslužiš si tega trpljenja, zakaj ti je to potrebno.
Zberi moč, vzami nekoga zraven in pojdi, ampak čisto zares.
Boš videla, kako boš vesela, ko boš opravla to pot, da si zmogla,
da ti je uspelo.
Obljubi mi, da boš šla in potem mi javi!
Poglej , vse skupaj traja samo slabo urico in boš nazaj,
če ti bo hudo se   vso pot, prestala boš, lažje ti bo.

Držim pesti!

[Jadis]

Pa je tam velik ljudi? Množice in folk...in bacili...marija pomagi.

[Toja]

Jadis, sigurno tam ni veliko ljudi, sploh ob sobotah in nedeljah ne,
pa tudi bacilov se ne boj, kajti to je ambulanta za ljudi, ki imajo
psihične težave in niso kako drugače oboleli!

Gremo! Pot pod noge!!!!

[Janja]

Jadis!

Se strinjam s Tojo. Ob sobotah tam ni veliko ljudi in tudi taki ljudje, ki pridejo tja, so drugače zdravi. To pomeni, da niso nosilci kakšnih bacilov, ki se jih ti bojiš.

Če pa se na splošno bojiš umazanije, potem pa ti svetujem, da imaš s seboj osvežilne robčke in si z njimi očistiš roke takrat ko, misliš, da si jih moraš. Tako si jaz pomagam. Sicer pa to ni nič takega, saj takšne robčke uporabljajo tudi ljudje, ki nimajo fobij povezanih z umazanijo ali bacili.

Sedaj veš, da se ti ne more nič hudega zgoditi in zato lahko mirno greš.

Potem, ko boš opravila, pa se oglasi še kaj!

[Jadis]

Noč je bila slaba. Še vedno se počutim enako. Upam, da mi uspe danes. Bom poizkusila koga poklicat, če bi šel z mano. Groza. Pa še skrivanje pred domačimi. To je pa najhujše v življenju.

Hvala za vse spodbudne besede in hvala vsem, ki vztrajajo z mano in mojimi blodnjami. Sem globoko hvaležna.

[Janja]

Jadis!

Noč je bila slaba. Še vedno se počutim enako. Upam, da mi uspe danes. Bom poizkusila koga poklicat, če bi šel z mano. Groza. Pa še skrivanje pred domačimi. To je pa najhujše v življenju.

Saj zato, ker ni nič boljše, je dobro, da ukrepaš. Če imaš koga, ki bi lahko šel s tabo, ga pokliči, ker bo tako zate res lažje.

Je pa zate še toliko težje, ker doma nimaš razumevanja. Jaz si tega ne znam predstavljati, kako bi bilo, da jaz ne bi imela razumevanja med mojimi najbližjimi...

Drži se in vse bo še v redu, boš videla.