Boleča izguba moje drage Tare

[mina]

Žal mi je za tvojo psičko. Vem kako ti je, kako čutiš.
Sama sem do sedaj izgubila dve psički. Obe sem dolgo prebolevala. Mislila sem, da ne bom nikoli več vzela drugega psa. Pa sem.
Tole ki jo imam sedaj sem vzela z zavestjo, da jo bom izgubila nekega dne. In sedaj ima 14 let. Vem, da bo odšla pred menoj. Ampak sem nekako pripravljena.
Če psa izgubišne nadoma je hudo. Razmišljaj o preživelih lepih in srecnih trenutkih. In če se ti ponudi prilika sprejmi v svoj dom novega psa. Pozabil ti bo preboleti.
O tem, koliko veselja ti bo prinesel, pa itak ne bi izgubljala besed. Korajžno.

[Toja]

 

Zala, zelo lepo si napisala, ravno tako
zgodbo, bi napisala tudi jaz s to razliko,
da je moja ljubljenka bela in stara 13 let.
Tudi jaz doživljam enake občutke kot ti,
vendar se že sedaj pripravljam, da si bom
takoj nabavila drugo, da bo bolečina lažja!

Inja daj naredi tudi tako!

[milina]

Čau Inja, zihr ni fajn tole, ampak,....enkrat sem brala, mislim da v knjigi Teorija izbire, ko je nekdo napisal, da si je vzel en teden časa za žalovanje ob izgubi in takrat izjokal vse, kar je čutil, potem pa preprosto zaprl to knjigo in šel dalje, morda ti to pomaga...psička je že na varnem-upstairs-ne skrbi, lahko si kaj kmalu umisliš novega psička....drži se, psička bi blia gotovo srečna, če bi te videla veselo...

[Arwen]

Inja, kako si kaj? 

[morskival]

Inja, moje sožalje
Verjemi, da nas je kar nekaj, ki vemo, kako je to izgubiti domačega ljubljenčka
To je enako, kot bi nam umrl družinski član
pa se lahko pripraviš na to, pa moraš potem to prebolet in hkrati prebolevaš smrt in si iščeš novega kosmatinca. Nikoli ne pozabiš na njega, pomagajo pa ti mlade in živahne očke preusmerit misli v skrb za mladička

[jazzjazz20]

sožalje inja,

sama sem lani izgubila mačko...našo najstarejšo...v svjem življenju pa sem se morala posloviti kar od nekaj psičkov in muck...in vsakič je takoooo hudoooo...kdor nima živalice si verjetno ne more predstavljati kako to izgleda...

jaz sem nazadnje jokala, ko sem dala svojo psičko sterilizirati, pa je bila nekaj dni slaba...joojjjjj...sem imela slabo vest, sem se počutila kriva, sem se bala, da ne bi bilo kaj narobe...

bolečina bo počasi izzvenela...verjami 

[Arnika]

Inja 

Tudi mi smo lansko pomlad pokopali psičko ... Taro.

Njen grobek ostaja kraj, kjer se rada vračam in se spomnim nje s toplino in hvaležnostjo. Ne boli več. Ostaja pa prostor v srčku, ki je samo njen. Mehko postlan, topel. Tam še vedno živi. Tam me še vedno pogleda s svojimi rjavimi očmi in me poliže po rokah.

[Suzy]

Inja kako gre? Jaz sem še zmerom izgubljena brez mojega kosmatinca.

[Nabc]

v rokah sem jo držala,ko se je čist tresla in cedila sline in čist je bla fertik...vse smo naredili,samo da bi jo rešili...ne znam povedati,kako mi je hudo,tudi tukaj,ko sem v "službi"sem velikokrat v solzah in prav zamorjena...res mi je zelo veliko pomenila...vem kaj boste rekli drug psiček ti bo tud všeč in ti bo prinesel ravno tako veselja...pa ni res...ta psička je bla nekaj posebnega,tako čutna,prijazna,sama dobrota jo je bila,vedno me je bila neizmerno vesela,kot mi ni nihče pokazal....velikokrat,ko sem bila na dnu sem šla k njej in vedno me je malce potolažila....pa še zelo lepa je bila...tako ali drugače.Jaz imam neizmerno rada živali,mogoče še bolj kot ljudi,saj vemo živali ne lažejo,se ne sprenevedajo,tudi,ko trpijo,vse zase zadržijo...ah raje moram nehat,ker mi je zelo težko.....lahko samo rečem za konec..Tara..ti si bila moj sonček,žal je to sonce zatonilo :(rada sem te imela ...

Vem, kako se počutiš. Tako mi je žal. 
Mi smo imeli papigo, skobčevko, na katero smo bili vsi navezani, res je bil nekaj posebnega, znal je celo govoriti, ni se bal ljudi, stopil je na prst oz. roko, če si mu jo ponudil. Potem pa je neko semptembrsko soboto leta 2003 papagajček bil čisto betežen, miren, povsem brez volje, tako je trajalo cel dan. Potem sem ga zvečer vzel v naročje...in je po nekaj minutah samo še razprl krila, v naslednjem trenutku pa poginil...poginil v mojem naročju, v mojih rokah...pred mojimi očmi. Spomnim se, da me je to res potrlo, sploh nisem imel volje do ničesar nekaj časa...bilo je pretočenih veliko solz. 6 let smo ga imeli, 6 let nas je zabaval.   

[OLJA]

Inja popolnoma te razumem kako je izgubiti psička. V zadnjih 6.letih sem kar 3. Enega zaradi starosti, enega je povozil vlak in eden je zbolel tako da smo ga morali uspavati. Boš videla čas bo prinesel svoje in ti zacelil rane.

[Nabc]

Inja popolnoma te razumem kako je izgubiti psička. V zadnjih 6.letih sem kar 3.

[simonka]

Draga Inja,

tvoja Tara bo zagotovo prišla nazaj k tebi, v podobi katere druge živalice. Jaz verjamem v to. Živa bitja ne umrejo kar tako veš. Pridejo k nam nazaj, samo prepoznati jih moramo.

Drži se. Vse bo v redu. .

Lepo bodi.
Simonka

[inja]

ojla
lepo mi je,ko vidim koliko se vas je odzvalo na mojo bolečino....res je, čas celi rane....zdej sem pršila v stik z mamo od Tare,ki je ravno tako naneslo,da smo jo dobili nazaj-splet okoliščin...Imeli smo jo že dve leti,nato je prišlo tako,da je bila nekomu tako všeč.da jo je želel in smo jo oddali,medtem,ko smo že imeli malo navihanko-hčerkico Taro...z zamenjavo smo bili čisto zadosvoljni,čeprav se mogoče zdi komu nenavadno,da nismo oddali mladiča,temveč mamo-mami je ime Kala,hčerkici pa Tara....imeli sta čisto različni kerakter...nam je bolj ugajal od Tare,vendar smo tudi Kalo imeli radi....tko,da nekak imam tolažbo,čeprav ni isto....Suzyka kako pa kaj ti?Sem slišala,da si dobila novega pasjega družabnika :oki:Me veseli....boš videla,bo bolje,čeprav pozabila ne boš nikoli,tako kot jaz
...nič sedaj pa moram zaključit...
hvala res vsem za podporo,vidim pa tudi,da nisem edina,ki ima tako rada živali in ji tako pomenijo..
hvala in vse lepo vam želi
vaša Inja

[Tayana]

Joj, Inja! Žal mi je. Tudi jaz sem imela Taro. Umrla je, ker jo je na cesti povozil avto. To je bilo teden dni po operaciji na rodilih. Hči je ni privezala , ko je šla v lekarno. Ko je prišla ven, je našla Taro na kupu snega ob cesti. Mrtvo. Tako te razumem.

[inja]

ojj..
ja Tayana tudi meni je žal,da si izgubila psičko...to ni ravno lahko...jaz pač zdej nudim tej Kali nudit vso ljubezen...Tara bo pa ostala vedno v mojem srcu...)
lp!

[Suzy]

Draga Inja!!!
Že nekaj časa se nisi oglasila.Veseli me,da si našla vsaj malo tolažbe v Tarini mamici Kali.Tudi mi imamo
pasjega mladička-psičko mopso,staro 2 meseca in pol.Ime ji je Meggy in je prava hiperaktivna navihanka.
Danes sem malo odprla datoteko s slikami našega Dona,čeprav mi neprestano njegove slike skačejo po umu.Ko sem tako gledala sem opazila,da je njegov pogled na zadnjih fotkah nekam žalosten,kot da je čutil....
A misliš,da je možno da pes čuti bližajočo usodo....?
Oprosti,če ti s spomini obudim bolečino,ampak nekako vem,da me boš razumela.Trenutno sem vsa v solzah in nekako se v srcu obsojam,kakor da sem jaz kriva za njegovo bolezen.Čeprav sem zanj skrbela kot,da mi je vse na svetu, si nikakor nemorem izbit čudnih vsiljivih misli.
Kaj pa če ga nebi dali uspavat,ali smo se prehitro odločili,kaj pa če.....
Nihče me ne razume glede tega in vsi mi pravijo,da pretiravam.Pa vem,da ne....
Pogrešam ga tako močno,da tega neznam niti opisati.Res,da imamo doma novega pasjega člana a mi ne
more nadomestit oz.zapolnit tisto praznino v srčku,ki jo je pustil Don.
Kako si pa kaj ti,pa Kala??Oglasi se z nekaj kratkimi besedami,zelo bom vesela.Do takrat pa te toplo pozdravljam in lepo bodi!!

Objem od Suzy