Pozdravljena, Sabina008!!!!
Tudi jaz imam hčerko z diagnozo selektivni mutizem, stara je 8 let in pol (3. razred OŠ).
V bistvu sem zelo vesela

, da sem zagledala tvoj post na forumu, saj do sedaj nisem imela sreče, da bi našla koga, ki ima otroka s to isto diagnozo. Vsi so mi samo govorili, da je to "zelo redko".
Za razliko od tvoje punčke bi jaz za našo lahko rekla, da je bila "NEpovprečen" otrok (kar se socialne komunikacije, sicer zelo zdrava, do 3. leta nikoli bolna) tiče že od vsega začetka. To sem še posebej ugotavljala kasneje, za nazaj, v primerjavi z drugo- in tretje-rojenim otrokom (imamo še dva mlajša bratca, stara 6 in 3 leta). Doma in v zelo ozkem krogu znanih (midva z možem, moji starši, potem se je pa že nehalo) je bila vedno izjemno živahna, zgovorna, bistra in lucidna, z milijonom domislic, zelo bogat besedni zaklad.... čim pa je zraven prišel kdo tretji - ali se ji je samo zdelo, da bi jo od daleč utegnil kdo slišati ali da jo opazuje, se je vidno spremenila: Kot bi se nekaj v njej "zacuknilo" - kot bi "zmrznila" - postala je toga, obraz je postal nekako brezizrazen (maska), ni se več smejala, nehala govoriti. Spet se je sprostila šele, ko je nevarnost, da bi jo kdo slišal/videl.. minila. Posebej je bilo hudo, kadar je kakšna stara tetka še kar rinila in rinila vanjo z vprašanji, kako ji je ime, koliko je stara.... takrat je ratala vidno v stiski, tudi na jok ji je šlo.
Pri treh letih je šla v vrtec (res odličen, mala heterogena skupinica 10 otrok in plemenita, zelo srčna in nežna vzgojiteljica, boljše si ne bi mogli želeti, res!!), takrat se je zanjo začelo res težko obdobje - LETO IN POL!!!! je vseh 8 ur presedela na istem stolčku, ni jedla, ni šla na Wc, ni pela, ni risala, ni se igrala... samo čakala, da jo pridemo iskat... ko pa sva enkrat prestopili prag vrtca, je kar bruhnila iz nje vsa zatajevana aktivnost - odpela mi je vse pesmice, ki so se jih naučili, povedala vse o otrocih, kaj so govorili, kaj so delali, kaj so jedli.... me naučila vse igrice. Res je bila v hudi stiski, grozno mi je bilo hudo zanjo, ampak sem se zavedala, če bi jo vzela iz vrtca in bi bila doma ali pri babici, bi bilo to le navidezno zavetje. Strah me je bilo, kako bo potem, v šoli. Vrtec je še hec, potem pa ne bo več.... Peljala sem jo h klinični psihologinji Tanji Grgurevič v Dravlje... dala ji je nekaj za sestavljat (govorila seveda ni), pripravila jo je celo do tega, da je šla z njo v kotiček po knjigico, jaz sem izpolnila dolg vprašalnik.... in zaključila, da je res "malo posebna", ampak nič usodnega.
Potem je po letu in pol! prišel dan, ko je v vrtcu prvič s svojega krožnička "smuknila" en svaljek (njena najljubša hrana)... Ves ta čas ji je namreč vzgojiteljica vztrajno pripravljala hrano, rezala meso.... v upanju, da nekoč pa bo jedla.... in tako je prišel prvi svaljek, naslednji dan celo kosilo in potem še repete! Ne veš, kako smo bili vsi skupaj veseli tega napredka!!!
Kmalu po tem se je začela že tudi malo gibati po sobi v vrtcu (torej je bila stara že skoraj 5 let!), in igrat se je začela z eno deklico (kadar se ji zdelo, da je vzgojiteljica ne gleda!!!).
V zadnjem letu vrtca smo dali v skupino tudi njenega bratca, za katerega smo glede na njegovo družabnost računali, da bo igral vlogo "mosta" med njo in skupino. In mogoče je tudi to pomagalo, da je kmalu potem začela govoriti še z dvema punčkama. Z odraslimi pa do konca ni spregovorila niti besedice. Šla je tudi na večdnevni tabor z vrtcem in bila tam zelo živahna, nobenega problema.
Vedela sem, da je "posebna", jaz sem se seveda že sprijaznila s tem (meni je bilo to samoumevno..., moja je in rada jo imam.. no matter what!!!), skrbelo pa me je, kako bo v šoli... Zato sva začela z možem iskali po netu... Nekako sva začela pri avtizmu, ker se nama je zdelo, da je veliko simptomov, ki so bili zelo podobni kot pri naši hčeri. Pa vendar to ni bilo to. Sva pa preko tega iskanja vendarle našla spec. pedagoginjo dr. Branko D. Jurišić, ki se na ZD Metelkova v LJ (mentalno-higienski oddelek... sliši se res bedno....hm) ukvarja prav z avtisti....
Sprejela je našo punčko v svojo obravnavo in začeli smo (postavili do dg. in potrdili, da nikakor ne gre za avtizem).... Z veliko truda, vztrajnosti in drobnih fint jo je pripravila do tega, da je letu s njo že prav sproščeno klepetala (vzpostavila je sistem drobnih "nagrad", zbiranja nalepk.... za vsako opravljeno nalogo, ki je pri njej zelo fino delovala....

)
Seveda je bolela in še boli reakcija okolice, ki našo zaradi njene nekomunikativnosti označuje za nevgojeno, razvajeno... ampak s tem se nisem nikoli obremenjevala. Le kaj bo meni težko, kako težko je šele njej, ki vso to tesnobo sama doživlja! Ko bi rada divjala, norela, kričala, se se lovila, pa pred drugimi zamrzne....
Potem je prišla šola... šolsko svetovalno službo (tudi tam imajo spec. pedagoginjo, psihologinjo, logopedinjo...) sem seznanila z njeno motnjo, šla na vse mogoče pogovore, psihologinja mi je svetovala, naj jo peljem še na Gotsko (center za otroke in mladostnike) - dr. Jurišićeva pa je bila (in jaz z njo) mnenja, da bi tako masovno razkazovanje množili strokovnjakov imelo samo negativen vpliv na deklico, saj bi nenehno doživljala samo potrditve svoje nezmožnosti komunikacije, same poraze torej. Tako smo se raje držali samo Metelkove.
Sprožili pa smo tudi postopek za pridobitev odločbe za "otroka s posebnimi potrebami" (trajalo je skoraj do konca 1. razreda, da so jo na MŠŠ spisali!!!), na podlagi katere ima odobrene dodatne ure z učiteljico in šolsko spec. pedagoginjo ter možnost, da je recimo ocenjevana samo pisno... da zanjo veljajo drugačni kriteriji (govorna vaja ni treba da ima 10 minut, na primer, tako kot za ostale).
V šoli je bilo najprej v začetku spet zelo hudo, toda spet je imela eno veliko srečo v nesreči - njeni sošolki sta krasni dvojčici, ki sta jo takoj "posvojili" in ji stojita ob strani v vsem... Pa tudi ves razred je krasen, nihče je ne zafrkava, prav prisrčno radi jo imajo in se veselijo z njo vsakega novega uspeha (huronski aplavz, ko je prvič brala pred razredom

!!!) Ne glede na to, da ji odločba omogoča, da zdeluje razrede, tudi če vseh 9 let ne bi ust odprla, se ne bomo kar predali in delamo čim bolj tako, kot da ni ona nič posebnega.... Tako recimo v glasbeni šoli in v športnem krožku nismo niti povedali za njeno posebnost.... da smo ji dali priložnost, da nekje začne na novo, brez "pardona" in "stigme", ki bi šla z njo in bi potem apriori delali z njo "v rokavicah".
Lahko rečem, da je v šoli vedno bolje

....bere, če je poklicana, gre tudi k tabli, izvedla je govorno vajo s plakatom, se igra in sodeluje pri telovadbi (seveda pa "med dvema ognjema sovraži iz vsega srca, tako kot njena mama, he he

). Roke pa ne dviguje in tudi spontano recimo nič ne vpraša. Vidim, da je pri njej ta spontanost največja težava. V začetku šole smo delali tako, da ji je bilo vnaprej napovedano, a bo recimo naslednji dan vprašana en račun... In potem je odgovorila točno samo ta EN račun in niti enega več. Norma izpolnjena. Potem s(m)o začeli počasi širit nabor nenapovedanih dogodkov. Pri nekaterih ima še vedno težave. Dr. Jurišićeva je svetovala tudi recimo drobne finte - recimo ko učiteljica deli papirje, ji kao naključno pozabi dati - in potem mora iti naša k njej in ji to povedati.... tako vadi nepredvidljive, spontane situacije. Vidim pa težavo v šolskem kadru - zdi se mi, da sami nimajo posebnih idej, kaj naj posebnega počnejo z njo, čeprav je dr. jurišičeva kar huda in pravi, da imajo odobrene in tudi plačane dodatne ure, da si izmišljajo naloge posebej zanjo, pa tega kao ne znajo. Ne zamerim učiteljici - res, ona ni šolana za delo s takimi posebnimi otroci - zamerim pa recimo spec. pedagoginji, ki bi lahko učiteljico opremila s konkretnimi prijemi in nasveti ter nalogami. Tako mi pa naša vedno poroča, da pri spec. pedagoginji z dvojčicama samo berejo in se igrajo domine. (

) Skatka, vedno se bomo morali boriti proti ležernosti šoli - kar se njih tiče, bi lahko do 9. razreda čisto lepo vozili samo s pisnim ocenjevanjem. In bi še vedno zdelala šolo. Ampak mi se ne bomo kar tako sprijaznili s tem! Naredili bomo vse, da bi vendar kolikor toliko uspela v življenju normalno funkcionirati. Čeprav se seveda zavedamo, da gleda na njen karakter pač nikoli ne bo kakšen blazno družaben in ekstrovertiran tip (saj tudi jaz nisem...

.), si pa želimo, da bi si našla poklic, ki ga bo imela rada (vseskozi sanja o veterini, obožuje živali .... to je tudi pogosta značilnost otrok, ki ima veliko težav pri komunikaciji z ljudmi) in ljudi, ki jo bodo imeli radi kljub temu / ali pa prav zaradi tega, kakršna je.
Je pa sicer zelo bistra deklica, šola ji, kar se znanja tiče, sploh ne dela težav (hvala Bogu!!!), ima neverjeten besedni zaklad (res škoda, da ne more priti do izraza v govorjeni besedi), je dobrosrčna, resnicoljubna in pogumna ter zelo občutljiva na krivice in hinavščino ter neodkritosrčnost. Je pa še vedno zelo "neelastična", kar se nepričakovanih dogodkov tiče..., ima določene fiksne ideje (jesti jogurt z veliko žlico, na zofi ne prenese nobenega bratovega avtomobilčka,... tisoč mali drobnjarij, čez katere gre "normalen" otrok mimogrede, ona pa se obnje zatakne kot ob nekaj bistvenega....)
Kar se pa zdravil tiče - nam niso nikoli!!! - niti takrat, ko smo poročali, da vseh 8 ur presedi na stolčku s skrčenimi prstki, kar je nedvomno izraz zelo velike stiske!!!! - predlagali nikakršnih zdravil!!! Ne pomirjeval, ne česa drugega...

Ga tudi ne bi hotela vzeti! Samo stran bi šla od takih!
Oprosti, ker sem toliko napisala...., enostavno sem bila vesela, da sem našla nekaj tako podobnega. Včasih sem res osamljena v svoji izkušnji in skrbi, kako bo naprej....
lp tanja
P.S. lahko mi pišeš tudi na ZS, upam, da bo šlo

- sem se šele zdaj registrirala na tem forumu