ZMEDENA....

[sheeva]

Pozdravljeni!

Sem nova na forumu..in kot vsi ostali imam tudi jaz svojo življenjsko zgodbo..ki me je privedla do paničnih napadov in depresivnih obdobij...

ne bom napisala celotne zgodbe...ampak le nekaj dogodkov mojega življenja ki so me nekako zaznamovali in mi pustili v duši boleče nezaceljene brazgotine...

ko sem bila stara 12 let sta se starša ločila...razlog...še danes ne vem točno...vem samo da se mi je predstava o popolni družini porušila in da si nisem nikoli opomogla... vem pa tudi da takrat nisem potočila niti ene solze....enostavno sem se sprijaznila z dogodki in se potrudila biti močna za ljudi okoli mene...mama je bila na koncu z živci in prav tako nona..tako da sem prevzela skrb za mlajšega bratca in ostale v družini jaz...
mislila sem da bom tako prebolela in nikomur nisem hotela pokazati da trpim...če sedaj pomislil niti nisem trpela...vse občutke sem potisnila nekam v pozabo in živela naprej...

..seveda pa je počasi prihajalo vse za mano...vrstili so se problemi za problemom in nekako še danes ne vem kaj storiti...še danes sem zmedena in utrujena od skrbi za druge.......

iz ene zgodbe tonem v drugo in se iščem....pa se kar ne najdem....

saj mogoče sem sama tista ki se na nek način noče izkopati iz vsega tega..se noče najti...ne najdem sreče in miru...okoli mene ljudje pravijo da uživam v lastnem trpljenju...in da zraven tega mučim še ostale...ne vem...sprašujem se kaj je narobe z mano....

mogoče pa tu najdem kakšen nasvet....

lep večer....sheeva

[krasendan]

hmmm kot bi sebe brala, z izjemo, da jaz nism mela mlajšega bratca ali sestre, je pa bila mama na koncu z živci...

sem bila enako stara kot ti ko sta se ločila in tudi meni marsikaj ni bilo jasno in mi še vedno ni...

ker ne poznam tvojih okoliščinah ti v tem trenutku rečem lahko le, da je tista pot prava, kjer boš našla samo sebe...ker moraš začet zase živet...

tole, da pa uživaš v lastnem trpljenju, to bo rekel tisti, ki ni izkusil tea kar si ti in tisti, ki niti ne bo poskušal razumeti tvoje občutke...

jaz nikoli nisem uživala v trpljenju, ampak sem se pa dolgo bala biti sproščena, mogoče celo srečna...to pač pri nas ni bilo v repertoarju...in to ti je začaran krog, ki ga redko kdo razume...

piši še in dobrodošla...!

pozdravček

[ivica]

oj. tud jst sm otrok ločenih staršev, sam da sm jst reagirala tko, da sm krivdo prevzela nase. delno je bila to njuna krivda (ker sta mi rekla, da se ne bosta ločila konec 8. razreda, ampak bosta počakala da pridem na gimnazijo) ampak to niti ni važn, kdo je kriv za kaj. važn da se zdej, v tem momentu trudim bit boljša in bolje. je pa težko na momente, pa tud ne mislm, da se je moja zgodba pisala kot se je, samo zaradi ločitve staršev.. velik stvari je, pr vsakmu drugač in je en konglomerat stvari. kaj sm hotla točn povedat? sm že pozabla  ampak res upam, da najdeš odgovore pa držim pesti zate. 

[Latifa]

Pozdravljena Sheeva,
moja dva sta sta se tud ločila. Pri men sta se sicer ločila, pri mojih 19 - ih, je pa problem, da bi blo bolje, da bi se prej.

In ja, normalno da se hočeš izkopati iz teh problemov. Nihče ne uživa v lastnem trpljenju, sej zato si se pa registritala in z nami deliš svojo izkušnjo. Pa si mami povedala, kako se počutiš, kaj te tare? V končni fazi ima ona levji delež zaslug za tvoje počutje. Nobenga ne obsojam, tud pri men je tako, da sta vrjetno starša (po večini fotr) kriva za moje stanje. 

Grozno je to, da se naši dragi starši sploh ne zavedajo, kakšno gorje nam povzročijo. Sheeva ti si bla samo še otrok, pa si morala skrbet za bratca. Moj nasvet; povej mami, naj te malo razbremeni in potolaži. Mogoče bo vsaj začetek. Srečno 

[Azrael]

mama je bila na koncu z živci in prav tako nona..tako da sem prevzela skrb za mlajšega bratca in ostale v družini jaz...

To je ključno, kar mislim, da te je zaznamovalo... če bi mama normalno sprejela ločitev in še naprej ONA skrbela zate in za bratca, bi bilo precej drugače. Očitno je, da ob ločitvi staršev nisi imela nobene opore staršev, odraslih.

Zagotovo, da se hočeš izkopati iz teh problemov, čeprav si nekako globoko navezana na svojo osebnost, ki so jo ti dogodki oblikovali in je zato toliko težje. Zavzemi se zase, posluži se kakšne psihoterapije in imej razumevanje zase, ne obsojaj se, ker si v takšnem stanju - nisi kriva. Le usmeri se v reševanje in spremembe... in vztrajaj... pot bo morda dolga, kot pri večini nas, ampak da se urediti tudi najtežje reči, samo vztrajati je treba pri tem 

[sheeva]

najprej bi se vam rada zahvalila za tako hitre odgovore....

človeku je lažje ko ugotovi da obstajajo ljudje ki ga razumejo oziroma da ni edini ki se tako počuti...prav zato sem se tudi odločila pisati na ta forum...

vem da nas je dosti ki smo na tak ali drugačen način ostali zazanamovani pri ločitvi naših staršev....in vem tudi da moramo iti čez to in živeti zase...ampak govoriti je lahko...storiti pa malo težje...

res je da ne uživamo v lastnem trpljenju, niti se ne smilimo sami sebi...ampak se mi zdi da nas vsi dogodki privedejo do tega da ne znamo poiskat al pa zadržat sreče...jaz vedno čakam kdaj se bo kaj zalomilo...in če se ne mislim da nardim tako da se zalomi.... sm že kar jezna nase zarad tega..da enostavno ne znam živet v miru....

strinjam se da za vse moje občutke in težave ni kriva samo ločitev..ampak en kup stvari kot si povedala ivica...vendar mislim da me je prav to najbolj zaznamovalo...
pri dvanajtsih sem začela skrbeti za odrasle okrog sebe in tako izgubila vez sama s sabo...
zravn pa poslušala očitke z vseh strani o mojem karakterju in težavah ki sem jim jih nakopala...

da bi se pogovorila z mamo odpade....sem se že poskušala pa brez uspeha...tudi na psihoterapiji smo bile skupaj da bi zgladile nesporazume pa ni uspelo...predvsem zaradi tega ker se ne zna spopasti s stvarmi ki jjih je nardila narobe...jih vsaj sprejeti... Ne uspem ji dopovedat da vem da je delala po svojih najboljših močeh..da pa bi rada slišala da ji je žal in da me razume....
tega pa ne bom nikoli doživela....

pri ločitvi naj bi ostala in živela z mamo..vendar se je mama kmalu preselila z mojim bratom k svojemu 11let mlajšemu fantu...sama pa sem ostala pri noni in nonotu..po lastni odločitvi..nekako se nisem počutila dobro z njimi..oziroma se nisem počutila da spadam zraven...nato sem odšla v internat v srednjo šolo proč od doma in tam ostala do konca..potem pa sem se vrnila nazaj k noni in začela delati...tako da nism nikoli imela prave družine....
in sedaj se soočam z velikimi problemi....že dve leti živim skupaj s fanotom..oziroma sva sedaj skoraj eno leto že poročena...vse lepo in prav..vendar se nikakor ne znam umiriti in srečno zaživeti za naju...vedno se soočam s problemi iz preteklosti...ne znam pozabiti in iti naprej...
nekako se v sebi zavedam da ne delam prav..vendar se ne morem odviti iz začaranega kroga...
kregava se zaradi malenkosti....ne znava se pravilno pogovarjati..tudi če se trudiva in se imava rada...

o tatu lahko tudi marsikaj povem...da je neuspel ozdravljen alkoholik..ki je pred tremi meseci doživel možgansko krvavitev in trenutno živi pri nama z možem...odločil se je spremeniti svoje življenje..čeprav na trenutke dvomim če mu bo uspelo. čeprav si tega zelo želim... posledično zaradi njegovih težav hodim tudi jaz sedaj k psihiatrinji in mogoče bo tudi to kaj rešilo....

glede na težave ki jih imava s partnerjem...na to da živi pri nama še tata ki potrebuje vsaj nekaj pomoči pri vsakdanjih opravilih...zraven pa še delam dvoizmenski urnik in študiram...skrbim za gospodinjstvo..ter imam za sprostitev še dva kužka...se počutim izgorelo...
...nimam časa zase..kaj šele za naju s partnerjem...in imam samo 24 let....kaj me še čaka....

[krasendan]

uhh sheeva...

takoj ustavt konje...tole je absolutno preveč...očeta, teto, partnerja, službo pa še študij...preobremenjena si in to je zaskrbljujoče...enkrat bo počilo!
sigurno se bi našla kaka rešitev...za očeta in teto ne more nihče poskrbet? ni možno da gresta z možem kam na svoje?

[Latifa]

takoj ustavt konje...tole je absolutno preveč...

se popolnoma strinjam.

Do kdaj pa bosta teta in ati še pri vama? Je to stalnica ali kratkoročno? Ker tole je prevelik zalogaj za vsakogar in je čisto logično da se pri takem tempu ne moreš umiriti. Zdejle bi rabila mal razvajanja s fantom, kakšna savna, masaža, pač relaksacijske vikende, ker predvidevam, da je teden naporen. Pa fant ve za tvoje počutje, te podpira, ti stoji ob strani?

[alexx]

Krasendan ima prav.

sheeva...izpreži, ker boš pregorela do konca. Ponavadi gre kup na kup, dokler se ne sesuje. Jaz sem mislila, da zmorem vse še do konca 2005 leta.

Vstala ob 05.30, hranila mamo, pospravila, tekla 6 km stran, da drugega sorodnika spravim v red, potem v službo, ob 10.30 spet domov hranit, dat zdravila, služba...pa spet ob 15.00, pa tečaj, pa spet v slubo...pa spet domov, pa drugi sorodnik...pa spet hrani in pazi da vzanejo zdravila...pa trgovina...pa kuhaj za jutri...pa ob 23-ih v posteljo (spala vel nisem)....in bruuuuuuuummmmmmmmm.
Sorodnike sem izvlekla...potem pa sem se jaz sesula...a....dooooooolga zgodba. In sedaj sem tu na forumu.  

Saj ne, da je slab...bad JOKE...a

Draga moja...ne bo šlo. Proosim...vsaj nekaj odloži. Prooosim. Ne želim ti mojega pekla. Ne želim nikomu.

[Arwen]

če prav razumem, pri tebi živi le oče, ne teta (tata = oče) ; je pa res, da je veliko bremen na tvojih plečih. In kako to, da je oče pri vama? nima lastnega stanovanja? 

[Aslan]

Opažam, da se ločitev staršev pogosto zelo dotakne otroške duše,
globoke, večinoma nezaceljene rane.

Moje starša nista ločena, sta se pa prepirala za neumnosti vedno.
In sem si želela, da bi se ločila, da fotra ne bi več poslušali kako se dere.

Hkrati pa imam v svoji družini neomajno vero v dobro, v spremembe...
Lahko bi se ločila že na večih točkah...in šla naprej sama.
Ampak še vedno verjamem, da se vsi spreminjamo, rastemo...prerastemo težave.
In v mojih očeh je DOM....tam kjer sta očka in mamica...in otroci...
Kraj kamor se vnuki vračajo...

Razbita družina mi predstavja ogromno bolečino za vse vpletene.
Seveda je to moj pogled, ki je zelo subjektiven.
In morda nimam prav in bom kdaj morala iti tudi čez to preizkušnjo.

[sheeva]

ja samo oče je pri nama...
je pa tukaj zato ker je bil v najemniškem stanovanju in so mu tega med tem ko je bil v bolnici (skoraj 2 meseca) oddali naprej... tako da sedaj živi pri nama dokler si ne opomore potem pa bo šel na svoje...

 ne vem čemu naj se odpovemi..pri kateri stvari naj izprežem....ker mi je vse zelo pomembno...če ne drugega delat moram..doštudirala bi tudi rada...oče je pa tudi oče...ne morem ga pustit če me rabi...
in potem smo tu...preobremenjena in občutljiva za vsako malenkost...

partner..me podpira in me ne...
na trenutke me ne razume in mi ne stoji ob strani...potem druge trenutke pa je čudovit.. problem je v tem ker tudi on nosi s sabo en kup odvečne bolečine in porblemov ki so se mu nabrali skozi leta....
sooča se s paničnimi napadi in depresijo že skoraj 7 let...poleg tega pa nima najbolj uredu staršev saj so mu skozi vsa leta vbili občutek manjvrednosti in se potem na vsako stvar odziva v obrambi z kričanjem...
in tako sva skupaj dva čustvena pohabljenca....ki se imata rada vendar včasih oziroma zadnje čase kar pogosto ne najdeta skupnega jezika.....
 

ne vem kako se lahko naučiva prisluhnit in si pomagat....normalno komunicirat....

[Arwen]

sta se na strokovno osebo že obrnila?

p.s.
in ti si edina živeča sorodnica? ali pa je oče lahko še pri kom drugem?

[krasendan]

Ja razumem, da je vse zelo pomembno...kljub vsemu, nekaj boš morala najti...zase...čas zase, čas za partnerja...premisli kje lahko pršparaš kej energije...

je oče čisto nemočen?

[Latifa]

Ups, se opravičujem, prehitro prebrala (teta,tata).

Že res, da ti vse ogromno pomeni, ampak energija se ti pri vseh opravilih potroši in vse breme nosiš sama. Mogoče, če bi vsaj za pol leta pustila faks na strani (sej vem, da se grozno sliši, vendar kaj pa je pol leta napram celemu življenju). Tud moj študij trenutno trpi, men komej znese iti na šiht vsak dan, no ja dons sem doma 

Moraš si vzeti čas zase in za svoje boljše počutje. Mogoče se motim, vendar se mi zdi, da v primerih ko si naložimo preveliko breme, delamo stvari polovičarsko, kar prinese še več slabe volje, melanholije, morda tudi depresije.

[sheeva]

...na strokovno osebo se s partnerjem še nisva obrnila....razmišljala sva sicer ampak sva rekla da bova poskušala najprej sama uredit situacijo....vsekakor pa obstaja možnost da bova morala poiskati pomoč... a ima kdo od vas mogoče že kakšno izkušnjo takega ''zakonskega svetovanja''?

tata ni popolnoma nemočen....je popolnoma pokreten vendar trenutno še trpi blažje posledice možganske krvavitve kot so....izguba kratkoročnega spomina in zato trenutno ni sposoben živeti in skrbeti sam zase....

breme je veliko ja....na trenutke sicer mislim da zmorem vse....da ni panike..vendar pa se kmalu zavem da je vsega preveč... sploh ko sem kakšen dan pretirano živčna in bi se najraje odpeljala nekam daleč....nekam kjer je mir....kjer bi imela čas zase....

vendar to trenutno ni mogoče....tolažim se s tem da je situacija v kateri sem samo začasna in da bom do takrat zdržala.....
...da bi za nekaj časa pustila študij ne pride v poštev....saj sem kot izredni študen zanj plačala preveč da bi lahko vse skupaj zavrgla....zato iščem druge alternative ki bi mi pustile oziroma omogočale nekaj časa zase...dobra stran tega je da imam dva kužka...ki ju je seveda treba peljati na sprehod in se tako v naravi lahko precej sprostim...

glede na vaše odgovore pa sem se zamislila in vsaj nekako odložila del svojih obveznosti....prosila sem nono..ki je edina ki mi lahko pomaga pri skrbi za tata...da ga ima vsaj nekaj ur na dan...oziroma vsaj en dan na teden...da si takrat vzamem čas zase in za partnerja... vsaj nekaj..

[krasendan]

super sheeva,

kar se pa strokovne pomoči tiče pa nič preveč odlašat...zavod stik precej priporočajo, če pguglaš, jih boš našla!

kar pogumno naprej!

[She_]

Ful me spomniš name... Še posebej tole :

saj mogoče sem sama tista ki se na nek način noče izkopati iz vsega tega..se noče najti...ne najdem sreče in miru...okoli mene ljudje pravijo da uživam v lastnem trpljenju...in da zraven tega mučim še ostale...ne vem...sprašujem se kaj je narobe z mano....

Tudi moji starši so se ločili, ampak sem bila že starejša (18), zato me je mogoče manj prizadelo.

Nimam nasvetov, na žalost, js sem z branjem knjig, v pogovoru z drugimi ipd. sčasoma začela dojemat, da mi ne preostane drugega, kot da počasi puščam preteklost za sabo in poskušam svoje potrebe, želje in čutenja postavljati na prvo mesto... Vem, da tistih primankljajev, ki sta jih povzročila starša v otroštvu, nikoli ne bosta zapolnila. Si jih bom morala nekako zapolnit sama...

Sheeva, upam, da ti uspe... drži se.