Le zakaj je tako? Na primer sošolke so me izločevale v razredu. Tudi ko sem probala
navezat stik nikakor ni šlo (izven šole). Že v vrtcu je bilo tako. Non stop sem se jokala enkrat sem skoraj zbežala iz vrtca. Občutek imam da me noben ne razume. Se izoliram itak sem non stop utrujena. Poleg tega pa je razlog tudi v dolgoletnih zdravstvenih težavah in skrbeh.
Kmalu mi je bilo jasno da ljudem nisem dovolj. Za določene ljudi sem hvaležna tudi če je bilo začasno.
Problem nastane ker si želim partnerja ampak jaz ponavadi niti iz hiše nočem. Ko grem mi je vse težko,
imela sem tudi panični napad, se začela trest.. In preprosto ne gre. Glede službe sem tudi zgubljena nič me
preveč ne veseli želim si dela od doma ampak nimam pojma kako do tega sploh prit. Večini ljudem ne zaupam
včasih celo čutim jezo do določenih ki so mi naredili slabo npr.v osnovni šoli. Vem da ni prav.. Večino časa se itak ne sekiram in sem rajši sama. Pa tudi če bi šla ven mislim da partnerja dobit ni lahko.. Pusti to da te gledajo ali pa so neresni, neiskreni. Vse skupaj se mi zdi brez veze. Pa presing je da neki postanem ker je sistem totalno zgrešen. Delaš in neveš za kaj.. Zato da je šef vesel in ima korist od tebe. Ti pa v stiski sam. Vem ker sem bila sama.. Moje družina je bila. In to V STISKI IN KREDITIH. Ampak v tej stiski se marsikdo še spravi nate.. Nevem kot da hočem obupat. Dovolj mi je vsega.V jezi sem razbila prejšnji telefon lansko leto. Potem sem se dejansko začela zavedat kako to ni vredu in mi je bilo žal. Ampak včasih se tudi kar razjezim in postanem jezna. Je še kdo tak? Tak ki se išče in se počuti zapuščenega, se potem izolira?
Kdorkoli izstopa iz povprečja bo kaznovan. Sklepam, da si ti tako ali drugače (v dobro ali slabo) izstopala in si bila zato izolirana. Mi je žal slišati. Za ženske je še težje kot za moške, ko ste odrezane od družbe.
Moj nasvet je, da je partnerja bolje iskati šele po tem, ko najdeš mir v sebi. Če si vsaj povprečnega izgleda (in teže) ne boš imela pretiranih težav najti moškega, ki bi se poročil in bi rad imel otroke s tabo.
Sicer čakati dolgo tudi ne moreš, ker leta so za žensko zelo kritična. Po 28. letu ženska tipično izgubi že 90% jajčec in z 36. letom obravnavajo zdravniki nosečo žensko kot "ostarelo", z dramatično povišano možnostjo izgube otroka, oziroma rojstvom otroka s prirojenimi težavami.
Žal je večina moških dandanes ženstvenih (80%+) in je dobro, da desetkrat preveriš tega, ki si si ga izbrala, preden se daš v razmerje z njim. Ključno je da nimaš spolnih odnosov pred poroko. Statistike jasno kažejo, da več spolnih partnerjev kot imaš manjša bo tvoja možnost zdrave navezanosti na moža in posledično večja možnost neuspešne poroke. Spolna sprevrženost povprečne sodobne ženske je ena glavnih vzrokov za zmanjšano število porok in otrok.
Če se lahko obrneš na tvojega očeta ali drugega moškega, ki mu lahko zaupaš in nima želj po spolnem odnosu s tabo to stori, ker bo moški bolje videl hibe na drugem moškem kot boš to lahko ti in ti bo zato znal veliko bolje svetovati.
Jeza je strah pred občutkom nemoči in je resna težava. To je jasen znak, da moraš odpustiti najprej staršem (če še nisi) in še komu, ki te je močno prizadel. Razmišljanje o nekem maščevanju z gotovostjo vodi v pogubo.
