Vsiljivke

[mxiiiikr]

Pozdrav vsem!

Spet se oglašam. Tokrat imam vprašanje glede vsiljivk.
Kakšnih 8 dni nazaj, sem doživela stanje, ki se baje imenuje 'depersonalizacija'. To mi je povedala psihologinja. Stanje mi ni bilo znano, le povedala sem, da sem se en dan zbudila in imela občutek, kot da nisem prisotna v telesu in sem se zelo prestrašila. Po obisku je sklepala, da je mojo depersonalizacijo sprožilo žalovanje (31.10.2024 je bil rojstni dan moje pokojne živali), saj si nisem vzela dovolj časa, da bi zdravo žalovala. Menila je tudi, da je fizično stanje (nisem najboljšega zdravja) tudi dodalo zraven k tej personalizaciji. Povedala mi je, da stanje ni nič nevarnega in da bo čez čas minilo.

No, moja napaka je bila to raziskovati. To je moja navada. In ker je depersonalizacija vztrajala, se mi je razvil strah pred izgubo kontrole. Zdaj, jaz sem človek, ki želi nad strašnimi situacijami, imeti kontrolo. Recimo, jaz postanem zeloooo anksiozna v nabitih trgovinah. In se vstrašim, kaj si bodo ljudje mislili, če me panika zgrabi sredi trgovine. Moja rešitev je, da vem da se lahko odmaknem. In če imam rešitev, sem tudi mirna. Kar se pa te depersonalizacije tiče, pa me je zdaj totalno strah izgube kontrole, psihoze in razvoja šizofrenije. In seveda izgubiti kontrolo nad sabo, mora biti moj največji strah.

Nato pa so se pojavile te nenadne vsiljivke, ki so totalno nasprotje moje morale. In sicer nasilne vsiljivke. So pa centrirane na moja starša. Jaz imam svoja starša neizmerno rada in še kakšen mesec nazaj, sem se ravno jokala, kako si ne predstavljam življenja brez njiju. A glej ga zlomka, zdaj pa me vsiljivke prepričujejo, da sem nevarna in da bom kaj storila. V kombinaciji z to depersonalizacijo, se res globoko bojim, da bo moje telo dobilo kontrolo čez mano in kaj storilo. Vsak večer se zjokam mami, kako to nisem jaz in da nočem biti 'nora' in pristati v kakšni psiho bolnici (tega se namreč na smrt bojim). Sploh pa si tega ne želim, saj sem preveč dala skozi, da bi zdaj padla pod pritiskom. Le strašno je, ker se je to pričelo dogajati popolnoma iznenada in mi nič to  ni poznano, pa me prepričuje, da sem 'nora'.

V sredo grem na prvo terapijo in upam, da bo mi znala pomagati. Sem tudi veliko prebrala o tem in naj bi te misli sprejeli? Ampak jaz si tega ne znam predstavljati. Kako sprejmeš nasilne misli? Sploh, če so fokusirane na tvoje najdražje? Probavam se tudi čim bolj zaposliti, da imam mir ampak ker sem veliko v skrbeh in dvomih, sem posledično zelo anksiozna. Ker mi v eno po glavi skače ''kaj če, kaj če, kaj če''. Glava me želi prepričati, da sem grozen človek, čeprav vem da nisem.

A ima kdo s tem podobne izkušnje? Kako ste si vi pomagali? 

[Maycha]

Pozdravljena,

vse mi je tako zelo poznano. Uh, jaz sem pri teh občutkih in mislih že veteranka, ampak me še vedno znajo vreči s tira. Prav zdaj imam takšne težke dneve ... tudi jaz imam že dolgo ta neverjetni strah pred izgubo razuma ?‍?.

Lahko mi pišeš na zs.

Drži se ... vse bo ok! ?

[jurekodric]

glej, čisto odkrito – bil sem na istem. tisto stanje depersonalizacije - ko se počutiš, kot da nisi v svojem telesu? ja, grozno je.

pri meni je sprožilo podobne strahove, kot jih opisuješ – izguba kontrole, strah, da boš "znorel," da boš postal nevaren zase al pa za druge. in potem te možgani še dodatno zasujejo z vsiljivimi mislimi... počutil sem se, kot da sem neka grožnja svojemu okolju, čeprav sem v globini vedel, da tega nikoli ne bi storil.

ampak veš kaj? to, kar doživljaš, si ti samo poskušaš razložiti z najtemnejšimi scenariji. in v resnici to niso  te misli – te vsiljivke – so samo simptom. možgani se poigravajo s tvojo empatijo, tvojo moralo, tvojo ljubeznijo do staršev. zakaj? ker te hočejo prestrašit in obdržat v tem krogu. ker te tako ščitijo pred občutki, ki so v resnici za tem. kot je rekla tvoja psihologinja – žalovanje, stres, občutek izgube. možgani si vedno poiščejo najbolj intenzivne načine za obrambo.

ko sem jaz iskal pomoč, sem šel na čustveno terapijo, ki mi je res odprla oči. naučil sem se sprejemanja teh misli – ne zato, ker so resnične, ampak zato, ker so samo misli. da, tudi tiste najbolj grozne in nasilne. sprejeti pomeni: "ok, tukaj si, ampak nisi moj sovražnik. ti nisi jaz." enkrat, ko to dojameš, te misli začnejo izgubljati svojo moč. lažje rečeno kot storjeno, vem. ampak sčasoma gre.

super, da greš na terapijo – to je prava pot. in naj te ne skrbi, če si še ne predstavljaš, kako sprejet te misli. terapija te bo naučila točno tega. če mene vprašaš, je pomembno, da nehaš bežati pred njimi, ker bolj ko bežiš, bolj so vztrajne. vem, ker sem to delal leta. na koncu sem ugotovil, da so moje misli samo odziv na stres, ne pa neka resnica o meni.

drži se in pojdi korak za korakom. in če bo kdaj preveč, samo spomni se: nisi sama v tem. vsi, ki se borimo z vsiljivkami, vemo, da je ta boj težak, ampak je možen. ti si veliko več kot te misli, samo verjemi vase. ❤️

edit: Dodam še kontakt do moje terapevtke, če si slučajno želiš zamenjati pristop do reševanja problema - meni je full pomagala: https://asjadominko.si/

[Cvetlica]

Živijo,

mislim, da imamo vsi kdaj vsiljive misli, ki niso vedno lepe r Ampak pomembno je kaj naredimo s temi mislimi. Se jim prepustimo in jim verjamemo ali se jim odločimo ne verjeti. Meni je zelo pomagala prispodoba z bullyem, ki je opisana na spletni strani društva pod Spletna orodja za samopomoč - Kognitivno vedenjski program - KVT samopomoč 4.korak. Priporočam v branje Sicer pa tistim, ki se zmeša ne razmišljajo o tem, da se jim bo zmešalo 

Vse dobro