FORUM Nebojse.si
Novice:
 
*
Dobrodošli, gost. Prosim, prijavite se ali registrirajte.
Ali ste pozabili aktivirati vaš račun?
četrtek, 20. junij 2024 ura: 23:00


Prijavite se z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seje.


Strani: [1]   Pojdi dol
  Natisni  
avtor Tema: Kako si/ji naj pomagam?  (Prebrano 773 krat)
0 uporabnikov in 1 gost pregleduje temo.
Somebodythatiusedtoknow
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 1


« dne:: petek, 15. december 2023 ura: 16:01 »

Pozdravljeni, obračam se na vse vas, ker enostavno ne vem več kaj storiti.

Naj začnem s tem,da sem trenutno mama samohranilka, ki je med nosečnostjo šla narazen z očetom otroka, ki je dvignil roko nad mojim sinom iz prejšnjega razmerja in tako sem pristala letos spet pri starših. V hiši živimo jaz moji trije otroci in brat ter njegova punca.
Vsi smo se super razumeli. En drugemu pomagali, se zafrkavali...
Jaz sem bila takrat v 5 mesecu nosečnosti. Bratova punca pa 2 mesca.
Vse je bilo super. Potem je morala zaradi težav v nosečnosti bratova punca ostati v bolnici v njenem (22t). Teden kasneje pa jaz v svojem 36 tednu.
Prišel je danD. Rodila je v 23.tednu. punčko. Borko.
10 dni kasneje, pa sem rodila jaz. V 38 tednu tudi zdravo punčko.
Za vikend je sestra naznanila nosečnost domačim, v nedeljo je imela bratova punca rojstni dan. Nakar so jo klicali iz bolnišnice. Punčka je bila v kritičnem stanju. Z bratom sta spakirala stvari in se odpravila v bolnico. Ob 4h zjutraj nas je zapustila moja prva nečakinja.
Zjutraj v ponedeljek so mi zvagali v bolnico hčerko in ugotovili,da je zgubila 100g. In živci so šli gor saj bi morali oditi domov. Nato me klice moja mami, ki mi v joku pove: ni je več.
V tistem momentu sem odložila svojo hčerko v posteljico in ostala brez moči. K sreči je gospodična,ki je bila v isti sobi kot jaz ne pravi čas opazila,da nekaj ni vredu in me je pposedla na posteljo. Vprašala me je kaj je narobe in sm ji komi povedala kaj se je zgodilo. V istem momentu je mimo šla medicinska sestra,katera je tudi videla,da nisem ok. Vzeli so mi tamalo in jo odpeljali k sebi v varstvo,da sem lahko jaz šla na zrak. Spila sem 2 glasi vode. Sladila cigaret. Ko sem prišla nazaj sem šla pod tuš,da sem prišla malo k sebi. Šla sem po hčerko in jo v joku dojila. Ker ni bilo dovolj vsega to jutro. Sem začela krvaveti iz rane (na koncu je bilo vredu). Naprej. Po odhodu iz porodnišnice (prišel me je iskati družinski prijatelj) nisem želela domov. Direkt iz bolnišnice v trgovski center (po carskem rezu),da sem se malo sprostila.
In ura je bila pozna ko sem rekla,zdaj je pa čas za iti domov ker drugi spijo.
Mami me je čakala. Prišel je brat. Vsi v solzah,komaj sem izustila sožalje. V življenju me se brat ni tako stisnil v objem pa jokal kot takrat.  Odpravili smo se spat. Celo noč nisem zatisnila oči. Jokala sem se non-stop, pazila,da se moja hči ne bo začela jokati ko bo lačna.
In tako je bil torek... Pritiski iz vseh strani... Glej da jo, bratova punca ne vidi,nej ne joka ponoči...
In tako sem se dva dni izogibala bratove punce, upala da se ne srečama. In glej zlomka. Srečale sma se in niti uspela nisem reči sožalje sma bile že obe v objemu in v joku... En drugo tolazile...in tako sem bila jaz odmaknjena od vseh,da ne bi slučajno videla moje hčerke. Prišla je sreda. V sredo sta mi prinesla,darilo v sobo in je želela videti mojo hčerko... Pogled je šel proti bratu za potrdilo. Od daleč jo je pogledala in je rekla kak je luštna...
In potem naslednji dan. Pekel. Domov je dobila obdukcijo otroka.
Spet Jovo na novo... Pazit vse skupaj. Kje si kaj rečeš...
Nato pa so bili dnevi naporni...
Vem da bo kruto se slišalo .. ampak ko je šla k svojim domov je bilo olajšanje...
Vsaj zame. Pri njih doma so vsi bili v bolniški zaradi smrti prve vnukinje in o tem so non-stop govorili. Pri nas pa smo jo pustili na miru,da je imela svoj mir, nismo želeli govoriti o tem, pustili smo jo,dokler sama ni pristopila. In mi smo tudi takšni,da si moramo najti nekaj da se zamotimo. In tako se je počutila mogoče malo nedobrodoslo...

Minilo je par dni pri njih in spet dodaten sok.dobila je mrliški list.
 Sedaj je pa bila pika na i. Nehala je jesti. Ni ji do družbe...
In jaz enostavno ne vem kaj naj storim. Drugim je začela govoriti kaj jo moti pri meni. Jezna je na mene. Na mojo nosečo sestro ne. Jaz sem pa trn v peti. Narobe je bilo,ker sem cote sušila v spodnjem prostoru in je videla otroška oblačila in je bila katastrofa. Bratu usput jaz operem cote,da ni napol prazen pralni stroj. Na koncu je že zahtevala da iz pritličja v 2 nadstropje nosim voziček, ker je njej hudo in ga ne more videt, da naj cote od tamale operem takrat ko nje ni tukaj,da ne bi slučajno ona odpirala pralni stroj in v njem vidla cotke... In tako je tudi moj brat ponorel... Rekel ji je da rabi psihjatra. Ne samo zaradi mene,ampak zato,da začne nazaj jest normalno,da da ven iz sistema. In je že v fazi ko vsem govori,da ne vejo kako je njej. Ker njega zraven vleče dol z depresijo. 2 tedna je bil na bolniški in ga je prosila,da naj še en teden ostane zraven nje,ampak ja. Stroški se ne bodo plačali sami.
No sedaj pa jaz ne vem kaj naj rečem,kaj naj naredim. Najrajši bi se ji zadela v obraz: OPROSTI, KER SEM RODILA OTROKA IN Z NJIM PRISLA DOMOV. OPROSTI, NISEM JAZ KRIVA,DA NJEN SRCEK NI ZDRZAL. OPROSTI, KER NI SE MENI TO ZGODILO. OPROSTI KER SEM TI NA POTI.

res bi rada pocla. S takim velikim veseljem bi pocla. Ker ob vsem tem dnevno poslušanje: pazi da jo ne vidi, da jo ne sliši, gledi na to. Gledaj na Uno. In ko pričakuješ,da ko prideš domov,da bodo veseli vsaj malo svoje vnukinje... So se osredotočili bolj na na tisto,ki nas je zapustila. Pazit na vsak korak. Dnevni jok. Skrivanje. Me je utrudlo. Sem šla ven sem že slišala druge mame: ti si pa pogumna it ven. Kak to d si že zunaj.
In za tiste,ki so vedeli o čem se gre,so mi rekli sožalje in padla v jok. Tudi sredi trgovine. Nisem pogumna. Utrujena sem. Enostavno upam,da čimprej najdem plac za sebe in zaživim. Tudi za božič me ne bo doma.
In tudi včeraj sem stopila na Vago po treh tednih in sem v tem času izgubila 13kg. No saj ni čudnega. Ker ni apetita ne volje ne želje do hrane.

Kaj naj storim?
Kaj naj človek reče ali naredi,da izboljša stanje. Kako naj ji pomagam. Kako naj sebi pomagam. Ker mi jeza samo narašča...
Prijavljen
Strani: [1]   Pojdi gor
  Natisni  
 
Pojdi na:  

oglas oglas ETIKETA medicinski slovar
Powered by SMF 1.1.5 | SMF © 2006-2008, Simple Machines LLC

Društvo DAM in uredništvo Portala Nebojse.si ne odgovarjamo za vsebine prispevkov na Forumu in vsebine komentarjev novic.
Vsi komentarji so lastništvo osebe, ki jih je napisala. Za njihovo vsebino so odgovorni njihovi avtorji.
Stran je bila ustvarjena v 0.074 sekundah z 21 povpraševanji.