Borba

[Žirafa111]

 Žalost sega iz otroštva zaradi alkoholizma starša. Depra me spremlja skozi življenje v obliki joka, občutka krivde ali nepravičnosti, nizke samopodobe, mnenju, da je z mano nekaj zelo narobe, ker se kljub th (tbl + psihoterapiji), podpori družine, navidezne podpore okolice, delu na sebi (meditacije, joga, zdrava prehrana, prebiranje knjig za samozavest), etc.Jokam, ker sem razočarana nad sabo, v 38 letih sem dosegla praktično malo? Dolgo sem si želela stabilen šiht, kjer se ne bi rabila vsak dan zreti zakaj ne dosežem mesečni promet pri privatniku, saj je od tega odvisno ali bi mi podaljšali pogodbo.Po dolgih letih sem to dobila. Sem hvaležna, ker je to bilo možno. Seveda tak šiht kjer skoraj nihče noče delati. To se nekako sprejmem, vendar sem pogosto neprespana, bioritem mi je vsak mesec po vsak teden porušen, takrat je telo v slabi funkciji, takrat sem tako naveličana tega, da samo še jokam, kako so vsi spočiti kljub takemu sihtu (delam tudi ponoči), jaz pa sem v slabi kondiciji, izčrpana kljub spancu. Ko imam normalne izmene, ti spanje ponoči, se večkrat zbudim sredi noči in težko nazaj zaspim. Pričnem se spominjati slabih življenjskih izkušenj, sploh iz otroštva. Čutim se nesposobno ob občasnem neuspehu v službi, sploh privatnem življenju. Par let sem poskusila živeti sama v podnajema, vendar je šlo vse navzdol. Mislila sem, da bom vsaj malo razširila socialni krog, pa sem samo se hodila v službo, občasno na sprehod, večkrat sama, redko s kakšno družbo, razen s kakšnim družinskim clanom, in domov jesti in spati. Če sem bila doma, so me čakala gospodinjska dela, seveda nihče drug jih ne bo naredil razen sama, ampak večino časa samo to in šiht. Poleg vsega sem se v treh letih zredila za do 15 kg, nekajkrat uspela shujšati z dieto in telovadbo ampak čez čas zopet na istem.  Edino pozitivno je bilo, da sem med korono spoznala eno sodelavko, ki je izmed redkih zaupnih oseb, skoraj edina zaupna, ki ni v sorodu z mano, ampak se zdaj poredko dobimo, ker ima tudi ona svoje življenje.
 Trenutno živim od lani pri primarni družini, nekaj časa je bilo bolje, razen v zadnjih par mesecih, ko se je začela ponavljati žalost, ker se zdim sebi nenormalna. Večina ima avto izpit, jaz ga nisem bila sposobna narediti, ker sem bila brez službe in pa drastično sem takrat shujšala, šibka v glavo in telesno. Niti ga ne želim delati, ker imam odpor do tega, ker sem vsako leto izčrpana, ne maram svoje službe, totalno se počutim kot luzer. Se in se bi lahko pisala. Situacija je trenutno boljša kot pred cca desetimi leti. Vse diplome, opravljeni tečaji nič niso pomenili pri iskanju sihta. Kdo te pa pogleda če si odvisen od drugih...veljaš za lenega, čudnega, uživajo v tvoji bedi... Vse me to še vedno boli, ko imam slabe dneve.

[Nives]

Pozdravljena!

Moje sočutje zaradi tvojega slabšega počutja.

Alkoholizem starša/ev pušča na nas resne posledice. Tudi sama sem imela to izkušnjo. Manjvrednost in nevrednost, občutki krivde, slaba samopodoba, temeljni občutek, da smo slabi, odvisnost od odnosov.. itd, itd.

Te vzorci in občutki nas preplavljajo in je težje narediti kaj v življenju, s čimer se bolj ukvarjajo drugi (služba, bivališče, partner, družina..)

Ampak tudi iz takšnih situacij je možno kaj narediti. Da se počutimo bolje, da notranje rastemo in se spreminjamo, nakar se to odrazi še v našem življenju.

Meni je zelo pomagala psihoterapija... ampak na dolgi rok, da sem res precej sprocesirala stvari in kaj spremenila pri sebi. Pri meni bo počasi 20 let, kar se postopoma ukvarjam sama s seboj, tako da so spremembe znotraj in zunaj.

Kako dolgo pa si ti na terapiji? Res je za vztrajati.. ampak tudi delati korake... postopoma ozaveščati sebe in se naučiti si pomagati..  spremeniti notranje mehanizme, da smo si bolj v podporo.

 

[Žirafa111]

Hvala vam za spodbudne besede.  Na tbl sem od 17. leta, z vmesnimi prekinitvami, ponovno sem morala na ad zaradi večletne brezposelnosti 2010. Na psihoterapiji sem nazadnje bila pred dvemi leti.

Doma sem pred tremi tedni pričela z prvima vajama iz knjige Travme iz otroštva od Uršule Markham, pa so me samo spravile v jok, ker je šlo za kao kronološki pregled po spominu o slabih in dobrih izkušnjah in vizualni predstavi. Lotila sem se vaj na zadnji strani za dvig samozavesti, npr. da v sebi treniram nek dogodek/ cilj, ki bi ga želela doseči npr. si prestavljati kako nastopam pred množico in sem ugotovila, da nimam v resnici skoraj nobenega cilja, ki bi za moja leta pripomogel da se vsaj malo osamosvojim, kar me je razkurilo. Ko kupim pomotoma kaj kar se izkaže da ni dobre kvalitete, npr zadnjič sem kupila 2x 300g goveji zrezek, vsak je bil skoraj 4 evre, kao na popusti če vzameš dva, sem si rekla mah ok, bom dala na stran toliko, vsakič ko kupim ne vem npr. slaba navada da v službi vzamem večkrat kaj iz avtomata kljub malici s sabo, sam gledam, da ni nekaj sladkega za prigriznit, razen sladke, gazirane pijače, ker si želim shujšati, ampak te zelo težko v teh letih, metabolizem upočasnjen, kondicija je morda malček boljše, odvisno od dneva, priznam, da nikoli nisem marala teka, ker mi predstavlja psihičen napor, po npr treh letih joge se samo nabirajo kg. Skušam prihraniti denar, zato občasno vadim ob YouTube videih, ampak je to izoliranost na dolgi rok. Mislim, da ne tudi doma imajo moji že poln kufer zaradi tega jokanja sredi noči, kaj šele vsi v bloku, ker se to sliši. Skušam jokati potiho, vendar me moji takoj slišijo. Kateri normalen človek se živi pri starših v mojih letih?

Najbolj me je strah brezposelnosti zaradi lastnih izkušenj in pa ker se je s tem srečeval tudi  eden od mojih staršev in sam padel v depresijo.  Že takrat sem se bala kako se bom kot odrasel človek, če se srečam s tem soočila, očitno so neke stvari dedne.

[Nives]

Tezko je za nas, da bi cisto sami znali zlezti iz svojih stanj. Ene stvari.. sploh v navezavi s starsi so za predelati. Spet druge se da nauciti jih drugace dojemati. Je fajn imeti nekoga, ki nas vodi skozi te stvari in je hkrati nas svetilnik, ko hodimi skozi temo.

Bolj, ko so bremena predelana, vec je notranje svetlobe. Eni od nas smo se morali pa sploh nauciti se imeti se tudi fajn. Sama samo s knjigami ne bi znala.. je res dosti moznosti za stranpoti, zato je fajn it skozi terapevtski proces.

Zdrava hrana..joga.. tek.. vse je v naso dobrobit. Je pa tudi sama psiha zelo mocna.. in ce so tezave predvsem tam, se je tudi tam ekstra smiselno ukvarjati.

Veliko nosimo v sebi, kar se lahko lep cas niti ne zavedamo.. Ko osvetlimo te dele.. eni so za predelati.. eni za nauciti se ravnati.. eni za spremeniti.. V casu je lahko zivljenje lazje in lepse.

 

[Žirafa111]

Najlepša hvala za vse vaše odgovore.
 
Se mi zdi, da je ta forum edina dobra stvar na internetu, vsaj v mojem življenju.

Eno čisto otročje vprašanje imam, vsaj jaz mislim, da je otročje. Danes sem se hotela vpisati na študij, ki je zelo drag, ampak čakam še do jutri, ko je rok. Ne vem, ali bi počakala s tem in bi si raje prisparala denar, ker si želim tudi iti na svoje. 4000 evrov za vsak letnik plus se diploma, ne vem.

Že celo leto sem v stiski, ali bi šla naprej, ker se stalno govori, da bo naš poklic izumrl. Delo je res težko, sploh fizično, ne vem kako bom po 40. letu z hrbtenico. Morala sem na bolniško, ker me je tako uscipnilo v križu, seveda sem bila tudi neprespana, vse se mi je zdelo takšna muka, ... Včeraj v službi bi morala opravljati neko delo na ljudeh, seveda eden za drugim v zaprtem in zatohlem prostoru,toplo mora biti, da se ljudje ne prehladijo.
Jaz imam tako slabe izkušnje z vročino, včeraj se mi je čisto svet sesuval, ko so mi sodelavke nalagale, koliko ljudi moram urediti, ker sem bila napisana za to opravilo. Baje, da je trenutno stanje, ko je bilo 5 ljudi v službi, dve v parih, jaz pa ostanem sama, in da včasih je bilo manj ljudi, 4, in smo morali približno isto delat, zato lahko jaz več naredim.
Imela sem srečo, da je do šefa prišla novica (dve sodelavki sta me delno podprli) in se je pohecal, da on ni rekel da moram toliko ljudi urediti, da je to bilo namenjeno urejanje za ljudi, ki so dlje časa ležali in da se malo porazmigajo med urejanjem.

Problem je, da se je zjutraj pred pričetkom dela samo kopičili seznam števila ljudi, ki bi jih morala urediti, in podprli sta me samo dve sodelavki. Vendar ju je šef prekinil. Ne vem, če je sploh poslušal, vem samo, da sem videla, da določene zaposlene istega nivoja kot sem jaz zelo podpira, bolj kot mene. Na koncu, ko me je sodelavka, ki mi je kopičila seznam ljudi za urejat vprašala, ali ju ne bom kopala, sem jo ignorirala in šla.
To je samo okvirno kaj se je dogajalo, zelo se namucis pod sploh v prostoru pod vročo paro. Ko urejam ljudi v zračnem prostoru je povsem drugace, sem jih zmožna veliko urediti, kondicije imam, ampak ko sem se včeraj sklonila oz. počepnila me je zagrabilo v živcu v levem gležnju in v križu. Tako skuhana in v bolečinah sem komaj funkcionirala, sem poskusila na miren način se postaviti zase, ampak ni šlo.
Predvidevam, da sta mi samo nalagali sodelavki, da bi oni čim manj imeli dela, kljub temu da sta bili zadolženi za 9 ljudi, nista pa rabili jih urejati v zatohlem prostoru. Kako je lahko luksuz zame, da če bi jaz morala npr urejati 7 ljudi enega za drugim, za vsakega eno uro moram porabiti in jih oreng urediti, od drgnjenja telesa in glave, striženja nohtov, mazanja, sušenja las, s tem da sem jih kolikor sem jih to je 5 vse sama uredila. In se velika nevarnost je, da se mi oseba lahko prevrne na tla.

Tista, ki mi je nalagala delo je rekla, da bo pomagala, pa je ni bilo. Naslednjič, ko bo kaj takega bom rekla, da naj izvoli v kotlu preživeti 5 ur. So mi rekle, da sem si za vse sama kriva.
Ko bo kdo kaj potreboval, pa jih bom tudi jaz ignorirala.

Mogoče je ta sluzba res ni več zame, sem opravila prejšnje leto en tečaj in bom verjetno morala začeti obnavljati znanje in menjati službo za 100 do 200 evrov nižje plačilo, ker je tudi manjša fizična obremenitev.

Včasih mi se res obrača od vsega.

Zakaj ne hodim k terapevtu? Ker skoraj vedno izpade, da so moji problemi zelo majhni. Pred leti ko sem menjala službo, ker nisem zmogla hitrega tempa, mi je psihiatrinja rekla, da pač biti vsak mesec na bolniški ni življenje. Terapija zAD je bila ustrezna, samo potrebno je prave odločitve prevzemati. Ja očitno je velika razlika med tem, da si je želeti eno normalno življenje za svoja leta in kaj je mogoče. Enim uspe vse kljub depresiji ali kaki drugem psihičnem problemu ali fizični oviri, imeti otroke, stanovanje, službo, ob vsem tem se doštudirati za boljšo pozicijo, jaz pa komaj gulim trenutno službo.

Res privoščim vsakemu človeku, ki čuti, misli ali govori, da so moji problemi majhni, da bi bil na mojem mestu v moji koži, z vsemi mojimi lastnostmi, izkušnjami in mislimi, občutki.

 

[Nives]

Najlepša hvala za vse vaše odgovore.
 
Se mi zdi, da je ta forum edina dobra stvar na internetu, vsaj v mojem življenju.

Eno čisto otročje vprašanje imam, vsaj jaz mislim, da je otročje. Danes sem se hotela vpisati na študij, ki je zelo drag, ampak čakam še do jutri, ko je rok. Ne vem, ali bi počakala s tem in bi si raje prisparala denar, ker si želim tudi iti na svoje. 4000 evrov za vsak letnik plus se diploma, ne vem.

Že celo leto sem v stiski, ali bi šla naprej, ker se stalno govori, da bo naš poklic izumrl. Delo je res težko, sploh fizično, ne vem kako bom po 40. letu z hrbtenico. Morala sem na bolniško, ker me je tako uscipnilo v križu, seveda sem bila tudi neprespana, vse se mi je zdelo takšna muka, ... Včeraj v službi bi morala opravljati neko delo na ljudeh, seveda eden za drugim v zaprtem in zatohlem prostoru,toplo mora biti, da se ljudje ne prehladijo.
Jaz imam tako slabe izkušnje z vročino, včeraj se mi je čisto svet sesuval, ko so mi sodelavke nalagale, koliko ljudi moram urediti, ker sem bila napisana za to opravilo. Baje, da je trenutno stanje, ko je bilo 5 ljudi v službi, dve v parih, jaz pa ostanem sama, in da včasih je bilo manj ljudi, 4, in smo morali približno isto delat, zato lahko jaz več naredim.
Imela sem srečo, da je do šefa prišla novica (dve sodelavki sta me delno podprli) in se je pohecal, da on ni rekel da moram toliko ljudi urediti, da je to bilo namenjeno urejanje za ljudi, ki so dlje časa ležali in da se malo porazmigajo med urejanjem.

Problem je, da se je zjutraj pred pričetkom dela samo kopičili seznam števila ljudi, ki bi jih morala urediti, in podprli sta me samo dve sodelavki. Vendar ju je šef prekinil. Ne vem, če je sploh poslušal, vem samo, da sem videla, da določene zaposlene istega nivoja kot sem jaz zelo podpira, bolj kot mene. Na koncu, ko me je sodelavka, ki mi je kopičila seznam ljudi za urejat vprašala, ali ju ne bom kopala, sem jo ignorirala in šla.
To je samo okvirno kaj se je dogajalo, zelo se namucis pod sploh v prostoru pod vročo paro. Ko urejam ljudi v zračnem prostoru je povsem drugace, sem jih zmožna veliko urediti, kondicije imam, ampak ko sem se včeraj sklonila oz. počepnila me je zagrabilo v živcu v levem gležnju in v križu. Tako skuhana in v bolečinah sem komaj funkcionirala, sem poskusila na miren način se postaviti zase, ampak ni šlo.
Predvidevam, da sta mi samo nalagali sodelavki, da bi oni čim manj imeli dela, kljub temu da sta bili zadolženi za 9 ljudi, nista pa rabili jih urejati v zatohlem prostoru. Kako je lahko luksuz zame, da če bi jaz morala npr urejati 7 ljudi enega za drugim, za vsakega eno uro moram porabiti in jih oreng urediti, od drgnjenja telesa in glave, striženja nohtov, mazanja, sušenja las, s tem da sem jih kolikor sem jih to je 5 vse sama uredila. In se velika nevarnost je, da se mi oseba lahko prevrne na tla.

Tista, ki mi je nalagala delo je rekla, da bo pomagala, pa je ni bilo. Naslednjič, ko bo kaj takega bom rekla, da naj izvoli v kotlu preživeti 5 ur. So mi rekle, da sem si za vse sama kriva.
Ko bo kdo kaj potreboval, pa jih bom tudi jaz ignorirala.

Mogoče je ta sluzba res ni več zame, sem opravila prejšnje leto en tečaj in bom verjetno morala začeti obnavljati znanje in menjati službo za 100 do 200 evrov nižje plačilo, ker je tudi manjša fizična obremenitev.

Včasih mi se res obrača od vsega.

Zakaj ne hodim k terapevtu? Ker skoraj vedno izpade, da so moji problemi zelo majhni. Pred leti ko sem menjala službo, ker nisem zmogla hitrega tempa, mi je psihiatrinja rekla, da pač biti vsak mesec na bolniški ni življenje. Terapija zAD je bila ustrezna, samo potrebno je prave odločitve prevzemati. Ja očitno je velika razlika med tem, da si je želeti eno normalno življenje za svoja leta in kaj je mogoče. Enim uspe vse kljub depresiji ali kaki drugem psihičnem problemu ali fizični oviri, imeti otroke, stanovanje, službo, ob vsem tem se doštudirati za boljšo pozicijo, jaz pa komaj gulim trenutno službo.

Res privoščim vsakemu človeku, ki čuti, misli ali govori, da so moji problemi majhni, da bi bil na mojem mestu v moji koži, z vsemi mojimi lastnostmi, izkušnjami in mislimi, občutki.

 

Vsakomur se njegovi problemi zdijo najvecji Vecinoma se ljudje ne znajo najbolje postavljati v kozo drugega. Ce so imeli kaj podobnega morda, drugace pa niti me.
Berem, da veliko sama premlevas trenutne dogodke? Kaj pa, ce bi to skomunicirala s sodelavkami, sploh tam kjer je bilo kaj obljubljeno.
Ljudje scasoma spoznamo pa tudi, da je edini fight, ki ga imamo v resnici s samim seboj. Dobro se poznat.. kje so plusi in minusi. Zmenit se sam s seboj. Sam sebi dolocit do kje gremo in sprejeti posledice tega v katerikoli smeri.
Glede samostojnega zivljenja ali studija pa kaj ti je vec vredno? Pri vsaki stvari dati vse pluse in minuse na papir. Povsod oznaciti najbolj pomembne in se odlocit.
.

[Žirafa111]

Ne vem, če bi lahko skomunicirala, ker sem takrat dvakrat vprašala isto vprašanje, pa... no sem ze opisala na siroko.Pač sem naletela na gluha ušesa oz. takšen je način komunikacije, da izpade kriv/ odgovoren tisti, če mu nekaj ni všeč/ ne more narediti. To je splošna praksa v delovnih odnosih. Sem se že sprijaznila. Mislim samo še na svoje zdravje in denar.

Za vsako nesramnost si beležim kdo, kaj, kje in kako, pač imate prav, določiti do kje je meja.

Do zadnjič sem morala poslušat med delom, ja med delom ?, kako je težko imeti otroke, pa dobijo drisko pa vročino itd itd. To govorijo zato, da bi naj jaz več potegnila kot ostali, ker so drugi doma bolj obremenjeni kot pa jaz (po njihovem nimam nobenih obveznosti blabla). Tako se vedejo oz dajejo vedet na posreden nacin. Povsem normalno je, da so otroci bolj občutljivi, itd.
Moji so bili v otroštvu veliko po službah, otrok pa bolan v vrtcu, šoli ali pa doma, pa zato nista drugim se pritoževala, kako jima je težko. Bolniške si nista mogla privoščiti, ker šefov to ni zanimalo, pa sta se nekako izmenjevala, tudi z zamudo prihoda/odhoda domov/v službo...
Danasnji časi so drugačni in če se vzame bolniško zaradi otroka, se že vsakemu smilis. Sočutje v mejah normale da,
odgovorna za tuje težave pa nisem.

Upam. da se zadeve umirijo in da bom čim manj pisala takšne bedarije, otrocarije, na forumu. Na štiri oči, da bi se o tem pogovarjala, nima nikakršnega efekta. Tisti, ki so mi blizu, pa so že dovolj obremenjeni.

[Ribica]

A da bi pa službo zamenjala, pa ne razmišljaš?
Dandanes službe ni težko dobiti. Vidim pri nas (v javni upravi) - damo razpis, pa se komaj kdo prijavi. Od 130 razpisov letos smo uspeli skleniti pogodbo o zaposlitvi le z 72  kandidati, ostali razpisi so bili končani neuspešno brez izbire kandidata. Ker sploh ni bilo prijav ali pa prijavljeni niso izpolnjevali pogojev.
Pa tudi zasebni sektor išče delavce.
Ne vem, kakšno izobrazbo imaš, a zagotovo bi se kaj našlo. ker če so odnosi takšni, kot pišeš, pa še delovni čas ponoči.... jaz na tvojem mestu bi si iskala drugo službo.

lep pozdrav, Ribica
 

[karin1977]

Pred petimi leti sem se znašla v najtemnejšem obdobju svojega življenja. Globoko depresivna, izgorela in s paničnimi napadi, sem obiskala zdravnika, ki mi je hitro predpisal antidepresive. Povedal mi je, da imam na kartici doživljenjski recept, in tako sem začela potovanje, ki se je zdelo brezizhodno.

Moj partner je bil moja opora in razumevanje, ki sem ju v tistem času zelo potrebovala. Od njega sem izvedela za terapevta v Kranju prek njegove sodelavke, ki je bila navdušena nad terapevtsko pomočjo, ki jo je dobila. Bila sem skeptična, saj sem imela slabe izkušnje s psihologi in psihiatri, ki so se vedno osredotočali na mojo preteklost in boleče dogodke, zaradi katerih sem se počutila še slabše.

Ko je postalo tako hudo, da nisem vedela, ali bom preživela naslednji trenutek, sem se odločila poskusiti še zadnjo možnost. Odšla sem k terapevtu, ki ni bil običajen psihiater ali čudežni zdravilec, temveč preprost človek z globokim razumevanjem človeške psihe. Postavil mi je nekaj preprostih vprašanj, ki so mi takoj olajšala dušo. Nato me je na znanstven način poučil o tem, zakaj se mi dogajajo stvari, ki jih do tedaj noben zdravnik ni znal pojasniti.

Naučil me je tehnik, s katerimi sem si lahko pomagala kadarkoli in kjerkoli, in te tehnike so res delovale. Po četrtem obisku terapevta sem se odločila opustiti antidepresive, saj sem počutila pravo olajšanje, ne zgolj utrujenost in otopelost, ki sta bili edina rezultata zdravil. Po tem odkritju sem začela verjeti v moč uma.

Sedaj, štiri leta kasneje, živim normalno življenje, polno sreče in hvaležnosti. Preteklost mi je dala moč in notranjo modrost, ki mi pomagata, da živim v sedanjem trenutku s pozitivnimi pričakovanji za prihodnost. Zdaj razumem, da so rešitve pogosto preproste, le da se moramo odpreti novim pristopom in verjeti v lastno moč preobrazbe.

Želim vsem sporočiti, da se tudi iz najtemnejših trenutkov da izplavati. S pravo podporo, razumevanjem in odprtostjo do novih možnosti je mogoče premagati tudi najhujše izzive. Nikoli ne izgubite vere in zaupanja vase. Vsak nov dan je priložnost za nov začetek, poln sreče, ljubezni in notranjega miru. Srečno na vaši poti samopomoči in ozdravitve!