Psihoterapija v veliki večini primerov pomaga. Je pa tako, da je treba vložiti tudi svojo željo, voljo, trud, vztrajnost in tudi nekaj poguma, pa denar. Tistim, ki ni pomagala so bili večinoma na terapijah kratek čas, so prehitro obupali, so imeli slabo izkušnjo s terapevtom, niso imeli prave volje, se niso trudili, niso vztrajali...
Zelo malo je klientov, ki ob vseh zgoraj naštetih predispozicijah ne bi prišli v stik s seboj, v uvid v lastno situacijo in ne bi spisali bolj zdravih in konstruktivnih odzivov.
Jaz sem se npr. odločila, da bom vztrajala na terapiji in skušala narediti čimveč. Ne glede na to, kako dolgo bo potrebno vztrajati. Sem pa vmes marsikaj drugega uredila, s čimer sem imela v resnici še večji problem.
Odziv na psihoterapijo se lahko meri nekako takole: tedenska terapija po eno uro in vsaj 2-3 leta. Če potem človek ugotovi, da ni prav nič pomagalo, je za razmisliti. Tisti, ko so šli samo parkrat na terapijo ali samo par mesecev sploh niso spoznali, kaj vse je s psihoterapijo možno. Je pa treba izbrati strokovnjaka in hkrati osebo, ki nam ustreza kot človek (in ima še veliko mero topline in empatije).
Bolje razmišljati z vidika, da ti bo šlo. Sicer ostane le še lajšanje simptomatike. Z AD-ji ali kakimi pomožnimi tehnikami.
Če bi bili ADji in psihoterapija tako ne-delujoči v anksiozno-depresivnih motnjah, jih uradna znanost zagotovo ne bi priporočala za uporabo in zdravljenje. Pri kakršnemkoli zdravljenju pa obstaja določen delež ljudi, ki jim kaj ne pomaga.
Bom dodala še en primer iz druge smeri: svojo fizioterapevtko sem vprašala, kakšen je delež ljudi, ki jim fizioterapija pomaga. Gospo sem obiskovala slabe pol leta, da sem rešila svoje težave s koleni in sva se vmes kdaj pogovarjali še o drugih zadevah. Gospa je zelo priznana fizioterapevtka, ki se je z dejavnostjo ukvarjala skoraj 40 let in je tik pred upokojitvijo. Odgovorila je, da redko pride k njej oseba, pri kateri se ne bi dalo nič narediti... da je takih zelo malo ali jih skoraj ni. Je bilo pa med ljudmi zelo veliko takšnih, ki enostavno niso bili motivirani, da bi izvajali vaje, ki jih določi. Se jim ni ljubilo.. niso videli smisla.. so raje posegali samo po protibolečinskih tabletih ali pač nekako prenašali bolečino, ki se je vsako toliko pojavljala. Nekateri so znali samo jamrati, kako jim je hudo.. Delež ljudi je bil pripravljen narediti nekaj. Delež jih je naredilo dovolj. Delež nas je pa naredil vse in še več, kot je bilo treba, s ciljem, da res naredimo max, da bomo povsem ok.
Verjetno je nekako podobno v vsaki zadevi, kjer mora človek vložiti tudi svoj trud.
