Panika je naš prijatelj

[Michael]

Pozdravljeni,

sam sem pristal v točki kjer mi AD-ji po dveh desetletjih ne pomagajo. Zopet so se pojavili panični napadi in agorafobija. Agorafobija se mi izraža kot strah pred vožnjo po avtocesti in skozi predore in vožnja na višini. Po daljšem raziskovanju sem našel program, ki se mi zdi obetaven. Ta program je prvič predstavila avstralska psihiatrinja Claire Weeks v svojih knjigah in audio posnetkih. Po približno enem mesecu lahko povem da njen pristop k reševanju paničnih napadov, anksioznosti in agorafobije deluje. Nekako se mi nakazuje, da se panične napade in posledično ostale simptome lahko obvladuje brez zdravil. Cilj njenega pristopa je, da se naŝ hipersenzibilni živčni sistem vrne v nornalen takt in naši možgani ne odreagirajo tako pretirano, da doživimo kot da nas bo ravnokar infarkt.

[Strahka]

Tudi jaz sem tu nekje, ko nekega učinkovitega zdravila ni.
Jemljem to kot znak, da je čas za delo na sebi.
Katera zdravila pa si preizkusil vse? Si zdaj popolnoma rez?
Kje je dostopen program?

[Michael]

Tudi jaz sem tu nekje, ko nekega učinkovitega zdravila ni.
Jemljem to kot znak, da je čas za delo na sebi.
Katera zdravila pa si preizkusil vse? Si zdaj popolnoma rez?
Kje je dostopen program?

Moj prvi je bil Aurorix, potem Eglonyl, zatem Cymbalt in potem Wellbutrin. Vmes so mi dali za nekaj časa Zyprexo in Lamictal, ker so mislili da sem shizofren. Potem sem dolgo časa jemal Alvento in ko se je še ta izpela sem dobil Brintellix. Ta je tudi svoje opravil in ponovno so se začeli pojavljati panični napadi, razne bizarne fobije, derealizacija in depersonalizacija. Trenutno sem iz 20 mg Brintelixa prešaltal na 10 in nazadnje bom opustil, ker je brezveze. Vsi ti AD-ji ki sem jih jemal so delovali bolj ali manj zaradi placebo efekta. Da smo si na jasnem, to govorim zase, ker verjamem da obstajajo ljudje pri katerih AD-ji delujejo in tudi jih ozdravijo. Jaz ugotavljam, da nisem med njimi. Probal sem tudi razne dihalne tehnike in mišično relaksacijo in ostala jajca za preusmerjanje pozornosti po katerih samo potrdiš svojim možganom kako nevarni so panični napadi, da moraš vse to delati, da se zamotiš med napadom panike.

Spustil sem se v raziskovanje kako tej stvari priti do dna in mislim da sem našel zadevo v kateri vidim dolgoročno rešitev. Da je ta zadeva obetavna sem ugotovil nedolgo nazaj, ko sem vozil po avtocesti cca 600 km in vmes doživljal panične napade na en nov drugačen način. Da jih bolje ubesedim sem te napade doživel kot neke prijetne metuljčke v predelu pleksusa. Imel sem namreč precejšnje probleme s paničnimi napadi med vožnjo po avtocesti, predori in na višinah.

Ta pristop je prvič predstavila avstralska psihoterapevtka Claire Weeks in je v samem bistvu zelo preprosta. Ona je ta pristop poimenovala "Acceptance" oz. po slovensko "sprejemanje". Jaz bi ta pristop raje poimenoval ignoranca. Na spletu najdeš kar nekaj materiala kako se lotiti tega. Obstajajo tudi audio posnetki same Claire Weeks. Nekateri ta njem pristop modernizirali in prilagodili za današnji čas. Je pa pri tem principu potrebna potrpežljivost in na prvi pogled kontraintuitivno delovanje. V današnjem času, kjer bi vsi takoj rešili vse probleme čez noč je težko nekoga prepričat, da se loti zadeve na drugačen kontraintuitiven način. Meni - rojenemu pesimistu - se zadeva zdi resno obetavna.

[Strahka]

Zelo zanimivo.
Kaj pravi pa psihiater na vse te neuspele poskuse?
A hodiš ob tem normalno v službo?
Kako je bilo na Brintelixu? Meni se zdi da rabi too much časa, da sploh kaj pomaga....

[Taja12345678]

Tudi sama sem raziskovala Clare. Bila je psihiatrinja, ki se je tudi sama soocala s panicnimi napadi, agorafobijo ce se ne motim. Ko enkrat ugotovis kako je panika dejansko kontraintuitivna - takrat, ko se ti najbolj zdi da moras bezati, moras narediti ravno obratno. Ampak to je tisto najtezje.

Kje pa si dobil njen program? Sama vem za knjigo

[Michael]

Zelo zanimivo.
Kaj pravi pa psihiater na vse te neuspele poskuse?

Uvedel bi še dodaten antidepresiv in bi potem drugega čez čas do-doziral da bo kao OK. Tega se več ne grem.

A hodiš ob tem normalno v službo?

Dokaj normalno. So seveda izzivi ampak furam. Če po pravici povem je služba lahko odličen zadeva za preusmerjanje pozornosti od svojih notranjih simptomov anksioznosti

Kako je bilo na Brintelixu? Meni se zdi da rabi too much časa, da sploh kaj pomaga....

Tri leta na njih...najprej 10, potem 15, zatem 20 in sam sem šel nazaj na 10 mg in letos grem na 0. Brezveze...

Bolje če bi jemal tole, bi imel vsaj nek okus v ustih:


Čedalje bolj sem prepričan, da za zdravljenje anksioznosti in panike ne rabim zdravil. Anskioznost in panični napadi so samo posledica našega hipersenzibilnega živčnega sistema, ki se na določene zunanje držljaje pretirano odziva. Torej je potrebno naš um naučiti, da se ne rabi tako burno odzivati v situacijah, ki niso nevarne. Zaenkrat moram priznati, da mi dobro kaže ...

[Nives]

Bolje če bi jemal tole, bi imel vsaj nek okus v ustih:

 

[Taja12345678]

Michael mi poves svojo izkusnjo z Alvento? Predvsem me zanima kaksen je bil prestanek jemanja zdravila. Pravijo, da je brutalno in da je tezko it iz njih dol.

[Michael]

Tudi sama sem raziskovala Clare. Bila je psihiatrinja, ki se je tudi sama soocala s panicnimi napadi, agorafobijo ce se ne motim. Ko enkrat ugotovis kako je panika dejansko kontraintuitivna - takrat, ko se ti najbolj zdi da moras bezati, moras narediti ravno obratno. Ampak to je tisto najtezje.

Kje pa si dobil njen program? Sama vem za knjigo

Ja res je njen pristop kontraintuitiven ampak priznaj si, da je tudi sama anksioznost kontraintuitivna. S svojim logičnim razmišljanjem ne moreš "nadmudriti" tisti del možganov, ki sproža alarm, da je nevarnost. Bolj ko greš z logiko nad svoje strahove bolj na koncu dobiš "batine"   Torej kaj pa če je rešitev v tem, da moraš ti delovati kontraintuitivno, da tistem dinozaverskem delu možganom poveš, da se malo umirijo in da ne sproščajo andrenalina po telesu če za to ni pravega razloga.
Jaz sem dejansko z nedelovanjem AD-jev ostal "nag", še gat nimam, da bi se za njih skril. Tapkanja pa razne dihalne vaje na meni nikoli niso delovale pa sem si rekel, da gremo probat nekaj kontra. Po zadnjem mesecu lahko rečem, da malce bolje razumem Claire kaj predvsem zakaj je ta "Acceptance" tako pomemben. Na YT najdeš audio posnetke pokojne gospe Claire, obstajajo pa tudi skupine, ki so njen princip prilagodile na današnji čas in temu primerno uporabijo tudi bolj moderno terminologijo. Gospa je uporabljala izraz npr. "Nervous illness", danes se to ne uporablja več.

Je pa s tem tako kot z vsako stvarjo, da če to ne daš v prakso je isto kot nič. Neplavalcu lahko razlagaš kako mora mahat z rokami in nogami, da se obdrži na vodi pa ne bo znal plavat dokler sam ne bo poskuša.

[Michael]

Michael mi poves svojo izkusnjo z Alvento? Predvsem me zanima kaksen je bil prestanek jemanja zdravila. Pravijo, da je brutalno in da je tezko it iz njih dol.

Za Alvento sem rabil okoli 3 mesece, da sem šel čisto dol. Imel sem neke čudne električne sunke v glavi in telesu. Nikoli več.

[Strahka]

Kakšne pozitivne vidike pa je prinesel Brintelix?
Sama razmišljam podobno kot ti. Čeprav sem 10 let mislila, da brez zdravil nebo šlo. Ko enkrat prideš do točke, ko ne pomagajo kot nekoč, ti ne preostane drugega kot da nekaj ukreneš. Šele takrat vidiš, da je jemanje zdravil potuha (ne pri vseh). Za anksioznost, kot sem jih jaz dobila, bi predpisovanje zdravil prepovedala. Razumem depresijo, hujšo, kemično neravnovesje. Ne pa ad takoj ob anksi, ob temu, ko se ustrašimo svojih občutkov. Žal sem bila ob prvem predpisane lm ad premlada, da bi videla širšo sliko. Deset let jemanja ad je za mano, kar je pustilo posledice na telesu. A enkrat bo te more konec. Zaupam.