Nevem kako naj začnem... Stara sem 16 let in v roku 6 mesecev sem že večkrat želela kaj napisat, pa nikoli ne najdem pravih besed, vsega se zdi preveč.
Prihajam iz dokaj normalnega družinskega okolja, vsaj sama v svoji situaciji ne vidim očitnih razlogov za takšne težave.
Že od približno 8. razreda sem večkrat imela obdobja obupa, pogosto je bil razlog za njih moja nezmožnost komuniciranja, zaradi katere sem se počutila, da ne pripadam med vrstnike, sem manj vredna od njih...
Lani pa je šlo vse dobesedno v drek. Šla sem v prvi letnik srednje šole, katerega sem večinoma preživela doma, na zoomu. Sredi karantene sem dobila težave s spanjem, ko sem že skoraj zaspala sem v prsnem košu začutila nekakšen šok. Zaradi tega sem več noči ostala budna do 4ih zjutraj. Po kakšnem mesecu sem en večer čutila hudo bolečino v prsnem košu, kot da bi me peklo. Šla sem na urgenco, kjer niso odkrili nobenih težav. Večkrat sem šla preverit kri, spet nič. So pa vsakič namignili, da so vzrok verjetno psihične težave. Julija letos sem prvič obiskala psihologinjo. Sicer mi ure z njo dajejo nekakšno začasno uteho, se je moja situacija od takrat še poslabšala.
Ne čutim ničesar več. V sebi imam neko upanje, da bo nekoč tega konec. Ampak nobena stvar na tem svetu me ne osreči. Nekaj časa je bilo tako, da je vse bilo huje ponoči, podnevi pa sem včasih bla prav vredu. Zdaj pa sem praktično v "survival mode". Nikoli nisem resno razmišljala v samomoru, ampak nekakšne prihodnosti zase tudi ne vidim. Težko opišem čustva, tudi zdaj komaj kaj napišem, a vem da nisem okej. Ta občutek je z mano vedno. Zdi se, kot da sem obsedena s svojimi čustvi, povsod obupano iščem vsaj malo sreče. Vse se vrti samo še glede tega, kdaj bom končno kaj začutila. Ko gledam srečne ljudi, ali pa se samo spominjam sebe pred nekaj leti, se mi to zdi kot en drug svet, od katerega sem odrezana.
Poleg tega pa imam še nek neskončen strah. Občutek imam da stojim na robu prepada, v katerega se bo sesulo moje celotno življenje. Skrbi me, da bi se kaj hudega zgodilo družini, da bi naenkrat izgubila popolnoma vse. Pravzaprav se zdi, da sem nekje v sebi skoraj prepričana v to. Pti temu tudi nič ne pomagajo fizični občutki, ki se še vedno vlečejo. Nekaterih sem se navadila, včasih pride kakšen nov, zaradi katerega spet mislim, da je z mano nekaj hudo narobe. Večkrat mi je slabo, cutim cmok v grlu, konstantna bolečina v prsnem košu in hrbtu, glavobol, mravljinci v rokah, vrtoglavica, random bolečine po telesu...
Pišem ker ne vidim več izhoda. Večkrat se počutim osamljeno, ker nihče doma res ne razume, da se ne glede na moj nasmeh ne počutim ok. Jaz pa tudi težko povem, kaj je narobe, ker ne vem. Počutim se tako odtujeno, da me je včasih strah, da bomv tem stanju sebi ali komu drugemu kaj naredila.
Če je kdo meni in mojim problemom namenil del svojega časa, mi to veliko pomeni
