Prosim za pomoč! Socialna fobija

[ludvik14]

že toliko časa je minilo od odprtja te teme    Kako hitro gre čas naprej.. 

Kar se mojega mnenja tiče: Mi je v pomagal prav vsak ki je kaj komentiral v tej temi,.. Pač čutim neko razumevanje, sprejetost s tem, nevem no čeprav se mi počutje ni kaj dosti zboljšalo, zelo niha,..

Hvala vsem za komentarje 

[oshee]

Odlično! 

Potem bom pa še to napisal ... od kar ne jemljem več Cymbalte, je moj libido, huh, tako močan, da si nisem mislil, da bo lahko moj "drugi ego" še kdaj tako deloval. 

Ja, srečen sem. 

[ludvik14]

pozdravljeni ker edino vam lahko zaupam težave in se ob tem počutim olajšano ko izlijem probleme, bom zopet zapisal kaj me tare.

Nevem koliko je kaj to povezano s to fobijo, ampak me nekaj močno moti, ubistu mi gre že na k...

Del prijateljev s katerim se družim mi kar naprej, morijo z nečim. Ko pridemo recimo na žur, in ko pridemo do nekega dekleta, lahko poznana lahko nepoznana (ni važno) me kar naprej predstavljajo kot samskega in sprašuje če je tudi ona, in naju hoče skupaj spravit. To se dogaja nooooonstop. Saj vem da mi hoče samo dobru, samo pusti me na miru, to moram sam pristopat do dekleta, če me seveda interesira, ne pa de vrta vame in spravlja v zadrego,... Naredi to parkrat, ne pa spet in spet in spet, smešno res...

Pa da sem že star ker jih mam 26 in da mi bojo dobil punco,... Hahahaha nevem no, nevem ali mam sprane možgane, a samo jest tako razmišljam.

Se opravičujem za pravopisne napake, kletvice, samo to je en velik kamen v mojmu srcu... ufff

[ludvik14]

še en problem imam, danes me je kar malo minilo vse skupaj,.. zameril mi je prijetalj ker ga nisem povabil na kavo, in sem šel z drugimi... Prejšni teden smo govorili, da gremo nekam skupaj,.. Jaz pa danes sem šel z drugimi,.. Ga čist razumem,.. Sam me je izjemno žal tega kar je nastalo,.. Preživeli smo skupaj nešteto lepih trenutkov,.. nevem nevem očitno se neznam obnašat v družbi,.. Zakaj se ravno meni to dogaja,.. Že tako se matram da se čimveč družim, ker mam probleme z komuniciranjem, čustvi, slabo samopodobo, z mirnostjo.. Mam dosti prijateljev, a je problem, ker ko ne grem z enimi in grem raje z drugimi, to čudno izpade, kot da nevem kam bi se dal,... to mi je vzelo veliko volje do vsega, tako zelo mi je žal, da ne znam opisat, upam da se popravi in da se poberem, ker danes mi je res uzelo veliko volje, in sem zelo žalosten in obupan z upanjem na bolje, ker čene nevem kaj bo 

[AnjaSanja]

Iskreno opravičilo včasih naredi mali čudež. Se pa ne zna vsak opravičiti in kot pravi ena pesem "Sorry seems to be the hardest word".

[oshee]

Ti bom poskušal "racionalno" pomagati. 

zameril mi je prijetalj ker ga nisem povabil na kavo, in sem šel z drugimi...

Si ga ignoriral? Si se mu opravičil? Je bila zadeva takšna, ki bi jo človek razumel?

nevem nevem očitno se neznam obnašat v družbi,..

Kdo pa postavlja pravila obnašanja, če obnašanje samo po sebi ni nemoralno in v nasprotju s temeljnimi človeškimi pravili? Obnašaš se, kot se, če je komu to všeč, mu je, sicer pa f*** off".

Zakaj se ravno meni to dogaja,..

Vsem se dogajajo takšne in drugačne stvari.

Že tako se matram da se čimveč družim, ker mam probleme z komuniciranjem, čustvi, slabo samopodobo, z mirnostjo..

Vaja dela mojstra. Sicer pa verjemi, da nisi edini. Veliko ljudi misli, da so socialno na takšen ali drugačen način zavrti, pa marsikdo v njihovi bližini ne bi nikoli rekel tega.

Mam dosti prijateljev, a je problem, ker ko ne grem z enimi in grem raje z drugimi, to čudno izpade, kot da nevem kam bi se dal,...

Marsikdo bi ti v tvoji poziciji zavidal. Imaš več družb in ne veš kam bi se dal? Preprosto, daš se tam, kje se počutiš najbolje. Ostale prijatelje pa zbalanciraš tako, da bo najbolje. Hkrati na več mestih pač ne moreš biti. Za to so telefoni, za to je pristna komunikacija, poštenost itd. Lepa beseda lepo mesto najde. Kdor se pa usaja zaradi teh zadev, pač ni tvoj prijatelj.

To je to.

[ludvik14]

Pozdravljeni leto je naokoli in zopet je čas da strnem par besed. Nekako stanje v 5ih letih se je nekoliko izboljšalo. A še zmeraj je anksioznost prisotna. Soočanje z življenjskimi cilji ob prisotnosti anksioznosti ob zelo nizki samozavesti in samopodobi je težko. Preveč razmišljam a mi bo uspelo ali ne pri določenih ciljih.
Star sem skoraj 28. Zaključujem študij, ter iščem službo. Službo, ki jo bom dobil ni ravno iz moje stroka v čimer bom magistriral, ampak s časom bom že napredoval. Zaenkrat je važno počutje kjer bom delal. Važno da se rešim šole, saj bo več časa za hobije.

Skrajni čas je da si poiščem dekle, kar je pa z vsemi težavami težko. Mislite da se bo zmenek obnesel, če bom zmrznil na njim, al pa začel govorit same bedarije, zaradi treme in ankse ki me lahko zagrabi?  Veste teško je, če se človek počuti praznega in manjvrednega. Pravijo da dekleta iščejo samozavestne fante, kar jaz ravno nisem. Sicer neko srednje dobro postavo mam, toda to je le neka postranska stvar. Si zelo zelo želim resne zveze, in sigurno bi dal vse od sebe da traja. Upam da ne bom sam naslednjih 5, 10, 20 al celo žiuljenje.

[Juliette]

Ojla.
Vem, kako je, če se človek počuti praznega in manjvrednega, tudi če za to sploh ni osnove. A res je, da na podlagi teh prepričanj potem reagiramo.
Ne poznam tvoje zgodbe. Si bil v teh petih letih na psihoterapiji, se zdraviš medikamentozno? Si se udeleževal kakšnih skupin - tam lahko malo vadiš komuniciranje z nasporotnim spolom, pa je potem lažje.
Tudi na samopodobi se da kaj narediti 

[ludvik14]

Moja zgodba je ta da sem že od zgodnje pubrtete v nekem anksioznem, depresivnem stanju, sicer navzven se to ravno ne opazi, ker poskušam zahajat v družbo in biti navzven dobre volje. Ljudje okoli mene pa vrjetno kljub temu da znam bit v določenih situacijah zabaven (dostikrat koga nasmejim, sam vidim da so to bel zaradi neumnih nizkointeligentnih izjav, kar mi prijatelji tudi potrdijo) delujem sramežljivo, da ne verjamem vase, da mam nizko samopodobo, da si ne upam preveč izpostavljat nerodnim situacijam, tvegat, da sem prazen..

Kar se tiče terapij ter skupin, sem tudi že obiskoval kar dosti, in smo se dobro ujeli, bili prijatelji. Zdaj pa je na vrsti realnost. Spopadanje s strahom ki je navznotri votel zunaj ga pa ni

Kar se tiče komunikacije z ženskami, imel sem vezi, eno krajšo endo daljšo, bil na parih zmenkih, toda sedaj pa že nekaj časa nič, tako da imam v planu povabit na kavo eno, sicer na žuru se nisva preveč zbližala, bil je le ene 10 min pogovor, toda ja od zdaj naprej bom delal tako da probam pa tudi če pride do neuspeha, bolje tako kot pa da se ne soočim s problemom, in se ustrašim kot neka plašna srna in stečem v gozd

Sedaj zaključujem magisterski študij, po tem bo več časa, da malo delam na sebi

[Juliette]

Fajn, samo ne odlašaj preveč. Saj veš, v slogu: še to, še to, pa še to, potem pa se posvetim sebi 

[ludvik14]

pozdravljeni, zopet morem izliti iz sebe kar me teži. Od prijateljev nevem če bi kdo razumel, zato hvala vam da lahko zaupam.

Vrtim se v začaranem krogu anksioznosti in depresije že veliko let. Bili so vzponi in padci. Trenutno mi je samozsvest padla precej nizko. Čutim se izjemno praznega. Kar na vseh področjih si nekako v glavi pridobivam potrditve, da je pač to res, bom opisal kar na konkretnih primerih. Postajam izgorel, ter zgubljam zanimanja za stvari s katerimi se ukvarjam, ker preprosto si ne zaupam več in ne vidim smisla.

Nasploh ko sedimo s prijatelji za mizo in se pogovarjamo, no jaz le bolj kimam in stiskam kozarec v roki ter čakam da grem domov, dobivam občutek da premalo vem o stvareh, al če se pogovarjamo karkoli v zvezi o nas, o kraju, o raznih dogotkih ki so se zgodili na žurih. nimam nič za povedat ker imam glavo prazno. nasploh vse . Že ko to pišem mam težavo. Opazil sem da kot da bi bil zelo pozabljiv ter neumen, ker stvari zelo počasi dojemam. Vsi imajo punce, od svojih prijateljev sem samo jaz brez. Pogovarjajo se kako bodo šli skupaj s puncami na izlete. Nekateri si že delajo stanovanja. Vidim kako so pozitivni, in kar srkajo vase življenje ter osebnostno rasejo, medtem ko jaz samo padam.

Oja želim si zveze, resne to bi veliko pomenilo. Trenutno je to moja največja želja, ampak hkrati največji strah, kot da biimel strah pred ženskam (pred zavrnitvijo). Včasih sem si upal na žuru do ženske, sedaj ne več. Poskušal sem s tinderjem, toda več kot do dopisovanja ni prišlo. Razmišljam o tem kako se slikat da bi postal bol interesenten, da bi pač se mi pa le posrečilo ter dobil sorodno dušo. Star sem 28 let, in že bol razmišljam o skupnem življenju. Upam da te najdem sorodna duša.

Trudil sem se (ker sem se bal da ostanem tudi brez prijateljev) da če sem že zelo zelo molčeč in nič govoreč, da saj predlagam da gremo kam, a sedaj tudi tega ne delam, ker dobivam občutek da me ne jamljejo tako normalnega kot se imajo med seboj. Kdaj predlagam pa tudi odziva/zanimanja ni. Sem kar presenečem da sploh še od koga dobim povabilo na pjačo, in se bojim da bom vse to skenslal, zaradi moje slabe psihe, potem bo šele hudo. A ko pogledam v prihodnost ne vedim nikogar več ob sebi

Telovadim, zadnje 3 leta bobnam, toda v zadnjem tednu sem izgubil voljo do tega. To mi je bilo kot antidepresiv. Ampak hkrati pobralo tudi veliko energije za druge stvari, recimo da bi se posvetil da bi bil bolj intelektualec, da bi me zanimat začele stvari, iz katerih bi lahko črpal besede za pogovor pri pruženju s prijatelji, ali iskanju punce. Kdo še bobna na death metal kot to počnem jaz, v mojem kraju (po treh letih še nisem dober) (včasih cele dneve gledam in zapravljam čas samo z ogledi drum coverju, ali live koncertov- no koga to od prijatelju zanima, mene pač zanima in počnem to)

Končujem magisterski študij, samo še zagovor. A čaka me samo delo v proizvodnji. Razmišljam kaj mi pomaga faks, če je moja osebnost tako nesamozavestna prazna, da bi lahko opravljal neko odgovorno delo, kjer rabiš pravilno razmišljat,... nevem res nevem. Da bi vodil sestanke, ojoj raje ne, sem nevoščljiv ljudem kateri majo to danost.  Sem zgleda tako zavrt vase, vem za probleme a se ne soočam z njimi, ča pa se pa pač ne dosežem tega,... Drugega mest mi trenutno ne zagotovijo v moji firmi.

Živim še pri starših, a moja želja, je imeti svojo družino, a rabim rešit ta gordijski vozel problemov in neko formatirat možgane....

Aja še to, včasih sem šel rat na žur, toda zadnje mesece trpim.. Ker se preprosto ne vklopim.
Jutri se zelo bojim kako bom zdržal. Vabljeni smo na vselitveni žur. Prijatelj se je vselil s svojo punco. Vsi pridejo s svojo punco, samo jaz pridem sam. okoli osem prijateljev, in vsi imajo punco, ALI NI TO ŽALOSTNO, PA TAKO SI ŽELIM. Tema bo zagotovo samo okoli stvari o katerih jast ne vem, nimam izkušenj. Mel sem zvezo ko sem bil mlajši, a verjetno se nisem mentalno razvijal, in pač sem ostal dalj časa sam, ker kera me bo pa hotela takega, pa tudi če ponujam iskrenost, zvestobo, in da sem vedno ob njej. Nisem tako ekstremno grd, ampak največ velja, samozavest, duhovitost, zgovornost, da veš kaj zanimivega povedat. Jaz tega obsolutno nimam, čeprav mam v planu da bi probal se zmenit za zmenek (tinder al nekaj še nevem kaj) da probam kako se obnese zmenk haha

Tako, to so moje jaz temu kdaj rečem vsivljive misli, ki si vedno bolj potrjujem da so resnične, pravilne, da nakazujejo v pravo smer. Nevem zmeraj težje prenašam te stvari, od leta 2013 do okoli 2017 sem že dobil občutek da sem premagal depresijo in anksioznost, a nenene se ima fajn v meni, ker lepo napreduje. Se kar bojim prihodnosti

Še zmerej pa upam na normalizacijo mojga življenja