Komaj čakam smrt

[neljubljena]

Stara sem 28 let, pred kratkim me je pustil moj sanjski moški in ne vem, če se bom s tem sploh kdaj lahko sprijaznila. Ko sem končala prejšnjo zvezo, v kateri sem bila nesrečna in nezadovoljna, sem si napisala spisek lastnosti, ki so mi pri moških pomembne in par mesecev za tem spoznala sedaj bivšega, ki je izpolnjeval praktično vse te lastnosti.

Imam zelo slabo samopodobo, saj v življenju od nasprotnega spola nikoli nisem prejemala ljubezni, vedno samo žaljivke, češ da sem grda, neumna, da smrdim, da je zame škoda bencina, da bi me peljali na zmenek, da se me sramujejo itd. Zaradi tega sem svojo vrednost zmeraj iskala v zunanjih stvareh. Ko sem spoznala sedaj bivšega (bodoči zdravnik), sem prvič v življenju lahko samozavestno hodila po mestu in se nasmehnila mladim parom, češ "moj je boljši". Vem, da to ni prav, ampak vseeno sem se imela za več vredno, končno so drugi meni zavidali, končno so ugotovili, da nisem zguba, da sem sposobna sama nekaj iz življenja ustvariti. Skupaj sva potovala, kuhala, pomivala posodo, res me je imel rad in mi dal vedeti, da mu ni vseeno zame, da noče, da se mi kaj zgodi. Končno sem se ne le počutila dobro in nekaj vredno, temveč sem tudi ugotovila, kaj pomeni živeti in uživati življenje. Zaradi tega sem ga morala obdržati za vsako ceno, če ne bi šlo vse k vragu.

Ko sva skupaj živela (dela v Nemčiji, zato sva bila skupaj po več mesecev, potem pa sem spet prišla v Slovenijo), sem se popolnoma spremenila in prilagodila njemu in njegovim željam. Ko mi je enkrat rekel, da se še spoznavava, da moram biti jaz jaz, sem se samo nasmehnila. Če bi bila dovolj dobra takšna kot sem, bi že zdavnaj bila jaz, jaz, ampak nikoli nisem bila dovolj dobra, v šoli ocene nikoli dovolj dobre, starša zmeraj "zakaj pa nisi kot X?" (sošolka, ki je imela lepše ocene, bila bolj pridna, ubogljiva, karkoli). Za fante nikoli dovolj lepa, dobra, vredna česarkoli. Vem, da imajo vsake oči svojega malerja, ampak vseeno, zadnje čase mi znanci in prijatelji govorijo, da sem simpatična in se znam lepo urediti, tako da glede tega ne bi smelo biti problema. Izgledam veliko premlada za svoja leta, to pa je tudi edina huda napaka na mojem zunanjem izgledu.

Ker v Nemčiji nisem imela službe in mi ni bilo treba prispevati za stroške bivanja in sem bila zmeraj doma, on pa je veliko delal, sem se še posebej potrudila, da sem mu pomagala s hišnimi opravili. Pranje oblačil, čiščenje, zmeraj kaj skuhano, ko je prišel domov, celo sama sem pomila posodo, če je res pozno in utrujen prišel s službe. Zvečer sem ga pogostokrat masirala, saj je velikokrat jamral, da ga boli hrbet. Tudi nekaj denarja sem mu pustila za stroške, ne zato ker bi mi rekel, da moram (ni), ampak po lastni želji in volji. Potem pa kar naenkrat reče, da mu bolj paše živeti samemu. In se mi je popolnoma podrl svet, tisti dan nisem izgubila samo njega, ampak tudi sebe. Totalno sem pobesnela, še iz srca mu nisem mogla voščiti srečo v življenju. Tukaj se razdajam za njega, delam vse, da bi videl kaj ima, reče mi, da sem lepa in dobra ženska, potem pa me zavrže kot tazadnjo smet. S kakšno pravico mi je tako uničil življenje, da zadnji teden mislim samo še na samomor (čeprav je tega že skoraj cel mesec)? Zakaj je tako nesposoben sprejeti dobroto in ljubezen in biti hvaležen za to, kakšno žensko ima? Potem pa prideta na obisk znanca, ki sta že 20 let skupaj in sta se pred kratkim poročila. S kakšno pravico? Kaj sta naredila v življenju da sta si zaslužila ljubezen in poroko, nekaj o čemer jaz sanjam že iz najstniških let in dobivam samo pesek v obraz? Kaj delajo ljudje, da se poročijo in srečno živijo? Manipulirajo drug z drugim? Grozijo partnerju? Kaj za vraga naj še naredim, da bo končno nekdo spoznal kaj ima, da me bo sprejel z odprtimi rokami, tako kot je treba, ko najdeš dobro stvar, ne pa da jo odrivaš stran od sebe?

Mama ima čisto prav, ko je rekla da sem predobra za ta svet. Čisto res je. Edini razlog zakaj še živim, je zato ker sem zaradi te izkušnje postala ZELO verna ter ker sta oba starša še živa in jima tega ne morem narediti.

Sem že bila pri psihiatru in imam še en termin, tudi k psihologinji sem se naročila, ampak še zmeraj sem popolnoma uničena. Psihiatru se težko zaupam, saj ga ne poznam dobro in je povrhu vsega še moški in mislim, da me ne razume. Nočem si priznati, da sem morda depresivna in nočem antidepresivov, to bi pomenilo konec, da sem se predala, da sem si priznala, da me je moški res uničil do te mere, da potrebujem profesionalno pomoč. Nikoli ne bom priznala temu bedaku, da me je uničil. Še vedno čakam, da me pokliče, da reče, da je nespametno ravnal in da me hoče nazaj, ampak dvomim, da se bo to zgodilo.

Njega zanima samo kariera, kot da bi ga pri tem jaz ovirala, zmeraj sem mu dala čas in prostor, da se je učil in pisal članke, nikoli mu nisem težila. Poznala sem statistiko, rekel mi je da od njegovih kolegov noben nima parnerja, ampak vseeno, to velja za druge ženske, ne za mene. Zato ker druge ženske so sitne, zmeraj hočejo pozornost svojih fantov, ne hočejo ali pa ne morejo razumeti, da imajo zdravniki pač naporne delavnike in da v njihovem življenju ne moreš biti prioriteta. Ampak ne meni, jaz to razumem, jaz to sprejmem, meni se to ne more zgoditi. Pa se mi je vseeno. Ampak dejstvo je, da ni 100% delež zdravnikov samskih, nekateri so poročeni. Kaj delajo ženske, da se poročijo z zdravnikom, nimam pojma, če bi ga imela, ne bi tukaj pisala cele svoje bedne življenjske zgodbe.

V meni je polno konfliktov, ki jih bom težko rešila, precej tudi glede vere, ki jih tukaj ne nameravam deliti. Ni mi treba pridigati kaj je prav in kaj narobe, ni mi treba govoriti, da nisem popolna, da mi še kar nekaj izkušenj in let manjka, preden bom dobra kristjanka. Vsega tega se zavedam. Samo iskreno sem hotela povedati in deliti svojo zgodbo, v resnici vem, da me čaka še dosti dela. Obupujem nad življenjem, ja, upam da se bo to enkrat končalo in bom lahko normalno zaživela in drugim zaželela srečo iz srca, in da bom končno lahko ob sobotah imela odprta okna in ne bom postala cela zagrenjena ob plozanju mladoporočencema.

[Nives]

Pozdravljena Neljubjena.

Moje sočutje, ker si predstavljam, da ti je v teh časih zelo težko. 

In vendar. Povedala ti bom zelo iskreno in direktno.
Dokler sama s seboj ne boš zadovoljna,..se ne boš cenila...imela lepo življenje že sama s seboj, še preden si v partnerstvu, se ne bo dobro izšlo.
Če se želimo v partnerstvu medsebojno spoštovati in si biti zanimivi, mora imeti vsak zase svojo integriteto. V resnici noben ne želi biti z nekom, ki bo ko začnemo deliti skupen life, začenjal izginjati kot osebnost in se bo prilagodil in podredil nam. Če so to zgodi, usahne strast, zanimanje, dialog.. Čovek dobi občutek, da ima potem odnos sam s seboj, ne pa z drugim.
Torej... zelo dobrodošlo zate bi bilo, če bi sama razvila svoj občutek svoje vrednosti in polnejše identitete. Zadovoljstvo s seboj in svojim življenjem. Kaj bodo potem drugi mislili ali ne mislili ali zavidali, sploh ne bo pomembno. Če boš ti ok sama s seboj, potem boš ok tudi z drugim, prej pa ne.

Pri takšnem delu na sebi je lahko zelo v pomoč psihoterapija.

In tudi...kot malo starejša ženska od tebe ti lahko zaupam, da sanjski moški ne obstajajo..

[Aslan]

Neljubljena hvala, da si podelila del svoje zgodbe z nami.
Moje sočutje do vseh stisk, ki jih doživljaš ob razhodu z njim in tudi do tistih, ki so bile, ko sta bila skupaj.

Nives ti je napisala vse to, kar tudi jaz mislim.
Zgraditi bo potrebno prvo "sebe", da boš lahko zgradila nato tudi dvojino.

Lahko ti priporočam v branje še tile 2 knjigi (I. Gašperln).
- Solo v dvoje
- Striptiz v dvoje
Mislim, da boš v njih našla kar nekaj odgovorov kaj je zdravo partnerstvo.

 

PS: ... poišči psihoterapijo, kjer boš lahko skozi proces dela gradila "sebe".
Zdravila ti lahko omilijo depresijo, anxo ... ne morejo pa ti pričarati občutka lastne vrednosti.

[neljubljena]

Hvala obema za pozitivne besede. Me je skrbelo, kako bo izpadel moj post in kaj si bodo drugi mislili o meni, s tem mam že od nekdaj probleme. Sem bila kar obupana in slabe volje, ko sem to pisala, morda zato izpade tako odrezavo. Mi je težko, ampak upam, da bom prebolela. Najbolj me še skrbi, da se ne bi mogla rešiti standarda, ki ga je postavil bivši, da bi vsakega moškega, ki ga bom odslej spoznala primerjala z njim. Bom morala najprej delati na sebi in premisliti, katere so moje vrednote in se potem odločiti, kaj mi je pri partnerju res pomembno. Bo pa težko črtati ven stvari, ker zdaj se mi zdi, da je vse ključnega pomena, je pa res, da se da glede nekaterih stvari sprejeti kompromis, ampak vseeno nočem drugega spreminjati, zato da bo ustrezal mojemu modelu. Je pa treba premislit kaj se smatra kot sprememba karakterja, kaj pa ne.

Saj moj bivši tudi ni bil popoln, mogoče mu tudi sanjski ne bom več rekla čez par let, ampak je imel pa res polno lastnosti, ki so mi bile všeč in je bil res porihtan do detajlov. Sploh ne bom pisala vsega, ker bi lahko cel A4 list popisala. Sem se mogla pošteno potrudit, da sem napisala tisto pest slabosti, prednosti sem pa sipala kot iz rokava. Verjetno je problem, da me je ravno v takem času pustil, da se nisem mogla toliko zavedati njegovih slabosti. Pa to, da imam oko za detajle verjetno tudi ne pomaga.

Moj načrt je delati na sebi in biti samska vsaj kakšno leto, čeprav bi mi drugi najraje nekoga vrinili pod nos, samo da ne bi bila samska.  Moram vsakemu posebej povedat, da si ga bom že sama našla, ko bom pripravljena na zvezo. Saj nisem optimist, da ga bom lahko, sem že kar precej stara, dobre partije so pobrane, ampak za Boga ni nič nemogoče, pustimo se presenetiti. Če bom pa sama ostala, pa tudi ni problem, boljše sam kot v slabi družbi.

Nives, popolnoma se strinjam s teboj, ko praviš, da je treba biti sam s seboj zadovoljen in izpopolnjen človek, preden greš v zvezo. Saj sem to verjetno že prej vedela, pa nikoli upoštevala ali pa se nisem zavedala, da nisem tako izpopolnjena in zadovoljna sama s sabo in da se ne poznam tako dobro, kot se mi je dozdevalo. Me veseli, da mi je zdaj popolnoma jasno, kaj to pomeni, samo pogruntati še moram, kako bom prišla do točke, ko bom iskreno zadovoljna sama s seboj in bom poznala svojo vrednost in je ne bom iskala v zunanjih stvareh. Bom poskusila poiskati še kako knjigo ali vaje za samopodobo, pa pisati v dnevnik, da se bolje spoznam (pišem že nekaj mesecev, ampak ne dnevno). Hvala ti za tvoje besede, ne veš kako si mi pomagala!

Aslan, hvala za predloge knjig, rada berem in tile dve knjigi zvenita zelo zanimivo in ravno tisto, kar običajno rada berem. Se priporočam za kakršnekoli nadaljnje predloge.  Strinjam se, da ti nobeno zdravilo ne bo pričaralo občutka lastne vrednosti, do tega pride ko dovolj dolgo delaš na sebi in se poglobiš sam vase. Za psihoterapijo se bom pa tudi pozanimala, hvala.

Moram reči, da se danes veliko boljše počutim, čudovito vreme je, sonce mi zmeraj koristi in pomaga. Sem bolj optimistična, da bom zvozila tole in lepo živela. Menjujeta se mi up in obup, probleme imam tudi z nadzorovanjem jeze in perfekcionizmom, s slednjim se že bojujem, ni lahko, ampak vem, da mi bo enkrat uspelo.

[Tačkica]

sem na hitro preletela... Kot prvo, na prvem mestu bodi TI... ampak po moje smo šli vsi skozi to fazo, ko si zaljubljen pa se prilagajaš drugim, prvič, drugič.... slej ko prej prideš k sebi 

Daj si čas, ne išči na silo... če bo, bo, če ne bo pač ne bo... saj veš kaj pravijo... čas je neomejen

drži se, pojdi ven, najdi si "svoje interese"..