FORUM Nebojse.si
Novice:
 
*
Dobrodošli, gost. Prosim, prijavite se ali registrirajte.
Ali ste pozabili aktivirati vaš račun?
četrtek, 28. marec 2024 ura: 10:15


Prijavite se z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seje.


Strani: [1]   Pojdi dol
  Natisni  
avtor Tema: Da vsaj olajšam dušo  (Prebrano 1129 krat)
0 uporabnikov in 1 gost pregleduje temo.
Nihče
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 2


« dne:: sobota, 10. april 2021 ura: 12:42 »

Prvič se zatekam po pomoč na internetu. Zaradi socialne fobije mi je težak že pogovor po telefonu. Imam 44 let. Prvič sem se spopadla z depresijo pri 28ih letih med nosečnostjo (sem samohranilka). Večino življenja (vsaj kar se tiče zunanjih opazovalcev) sem bila vesela, iznajdljiva, odprta. V osnovni šoli, gimnaziji, pa tudi v odrasli dobi, so me v takih trenutkih klicali Sonček. Vedno prpravljena pomagati nekomu v stiski, pa čeprav mi je bilo vedno grozno, saj sem prevelik empat.
Torej med nosečnostjo sem se sama prijavila na PHP. Tam sem bila nekje dober mesec. Ker sem bila že prevečkrat izkoriščena, nalagana, okradena za velike dnarje, orodje, osebne stvari...pač ne zaupam nikomur. Starši so zvedeli da sem na PHPju od strica, ki me je na žalost videl. Na pogovoru s psihiatrinjo, mi je mami (psihiatrinja jo je v minuti dobila na 3eh lažeh) rekla, da se niso vtikal v mene, ker sem se vedno sama znašla- seveda če je bil mlajši brat središče pozornosti zaradi astme.
Leta so tekla, ni bilo lahko. Otrok, sama; opažena in slišana samo ob zabavah. Pomoč-alko. Več bredla in se utapljala kot plezala ali vsaj stagnirala.
Mater je fajn tole pisat. Izustla verjetno nebi tega še lep čas.
Selitve, kljub lastnemu stanovanju priklenjena pri nekomu, ki mi je nudil "pomoč". Stvari bi bile preproste, rešitve bi bile enostavne... Vendar ne z majhnim otrokom. Zaprla sem lokal, ker so mi zaprli cesto, lastnik biu oderuh, jst pa vecinoma sama za vse.
Hujši del šele pride. Spoznam nekoga, se preseliva h njemu v drug kraj... Po nekje 4ih letih ima težko prometno. Več časa sem bila po bolnicah kot on sam. Bila sem mu čistilka, kuharica, frizerka, negovalka. Največje težave vedno ponoči ali čez vikende. Opozarjala medicinske sestre na zabasane katetre, dežurne bilo težko priklicat... Še na urgenci so mu rekli da dela gužvo, pa sem bila prisotna špricanju krvi po celu sobi.
Da skrajšam. Po 4ih mesecih brisanja riti, si je partner toliko opomogel, da je že stegoval roke po meni, a hvala nisem slišala. Sicer sem kupila stanovanje, ki bi bilo dosegljivo tudi njemu v trenutni situaciji, ga večinoma tudi sama adaptirala (zato je pa dlje trajalo). Za kak mesec sva se v začetku zime preselila h prjatlu, pa sva bila kmalu obtožena vsega možnega. V dveh dneh sem spet spakirala pou stanovanja in šla s sinom sredi zime v prazno stanovanje brez ometov, podnov, vode, gretja ali wcja. Kljub vsej moji stiski (tudi brez šihta) mi je nekako uspelo urediti stanovanje. Zdravila sem se za depresijo, ubistvu smo prišli do tega, ker so me bolele mišice več mesecov (fibromialgija), naenkrat mi je udarila ven socialna fobija. S prijazelji, ki so prišli na obisk, smo želeli naokoli. V trenutku ko sem se usedla v avto me je začela dajati panika, tresla sem se, jok... Ta čas sem bila že v vezi z dečkom, ki je na začetku zveze naredil marsikaj, po dveh letih pa sem pogruntala da laže in krade kot pes teče. Če bi imela koga na katerega bi se naslonila, bi se vse rešilo hitreje, ampak v 3eh mesecih sem spet prišla h sebi. Delala sem v mizarski delavnici, kar mi je bilo v veselje, pa čeprav je bilo fizično delo in smo redkokdaj zaključili v 8ih urah.
Da povem-sina sem še vseeno dobro vzgojila. Razumevajoč, olikan, glavca, znajde se kot mama, pa čeprav mu nikoli nisem mogla nudit sladkarij, igrač, morja.... Skrivnost? Pogovori kot z odraslim, z obrazložitvami. Mali (prerastel me je pri 11ih) je care!!
Pa smo pri tretji epizodi. Prišel je k nam fušat (začetki pandemije). Všeč mi je bil (mi je še vedni), ker ima neverjetno energijo, vsakemu priskoči na pomoč in se potrudi na vseh področjih. Neverjeten je! Problem? Prve pol leta sva bila zmožna vse. Praznila bajte, podirala ograje... Nič ni bilo nemogoče, samo če sva bila skupaj. Prihajala je zima, on je bil bolan več mesecev. Na šihtu me niso hoteli zaposliti. Ostajala sem doma. Nič več ne počneva nič skupaj. Čeprav je bil ogromno doma (bolniška) je šlo vse navzdol. On vedno bol pogreša prijatelje, pa čeprav je vedno full house, ali pa je on naokoli. S sabo me ne povabi več. Reku je da se je odpovedu prjatlom zaradi menr, kar ni res, samo žurajo ga več ne tukaj. Žalostno je to, da je vedel za moje probleme od začetka. Moj pogoj za selitev h njemu je bil, da se stanovanje očisti in da mi pust en prostor, kamor se lahko zatečem kadar imam krizo. Spucano kljub temu, da sem v bajti s 4imi desci in 8mi žvalcami (patrner, sin, en od njegovih sinov, dementni in horderski oče, 2 psa in 5 mačk, po novem še od njegovega prijatelja nimfa). Dela v bajti je ogromno, sploh se moram potrudit zaradi svojih alergij (verjetno večinoma avtoimune in povezane z živčki). Med vsem tem garanjem, saj smo tudi adaptirali kuhinjo in več- večino dela sva opravila sama. Vse je bilo možno. Vse sva lahko neredila.
Zadeve so se zaostrile sedaj pred kratkim. Kadar sem zmožna, mu povem da sem raje sama kot osamljena. Izključena sem iz vsega. Nič več ne vem kje so, kaj počnejo, in ker me zanalašč še bolj ignorira z nasmeškom na ustih in telefonom v roki, se še volj odmikam, zapiram. Še iz hiše ne grem več. Naravo, gozd imam za hišo, pa ne morem nikamor. Vzkipljiva sem za vsako malenkost in dobesedno vse naganjam od sebe.
No malo prej je prišel z mulcema domov (šli so po drva, ker nekdo podira hišo. Skuhala sem jim kafe, ko sem z mulcem govorila, ker gre na rojstni dan, se je vtaknil, da mi je že povedu...Če se pogovarjajo med sabo, še ne pomeni da jaz kaj zvem. Spet kreganje, dretje za prazn nič. Krivec: jaz.
Srce se mi trga, ker vem da se znava pogovorit, samo ne vem zakaj noče razumet, da ga pogrešam, da pogrešam njegove dotike, pogovore, zajebacijo, najine odklope, skupno delo...
Ne morem kar it, čeprav bi bilo hitreje in lažje prebolet, če je daleč od oči. Stanovanje imam oddano, še kar iščem službo, tako da najemnine si ne morem privoščit. Tukaj je pa še sin, na katerega moram gledat, drugače bi že spala v avtu.
Ne rabim pomilovanja, še manj pametovanja, ker to ni niti desetina dreka skozi katerega sem pregurala. Če sem do sedaj lako sama, bom pa še naprej. Najraje bi mu vse pustila in kupila hiško na samem, samo sin hodi v srednjo šolo in že tako se je preveč selil.
Kaj pa vem, spet mi je padlo dol. Zgoraj kofetkajo, jaz pa bi lahko v tem trenutku spisala roman ali dva-najst, pa komaj vidim črke skozi solze.
Brez zamere, tole sem morala vržt iz sebe.
Prijavljen
Nihče
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 2


« Odgovori #1 dne:: sobota, 10. april 2021 ura: 15:24 »

Sem na odhajanju. Upam da najdem plac kjer loh prespim v avtu, ne da bi me plavi štrafnl.
Prijavljen
Tačkica
Aktiven član/ica
**
Odsotni Odsotni

Prispevki: 142


« Odgovori #2 dne:: nedelja, 11. april 2021 ura: 06:55 »

uf, težka zgodba.. imam občutek, da prav privlačiš "take zgube" .. pa da nimaš dobrih odnosov s starši...

Pojdi stran, ker se vidi, da te duši... bodi sama, saj ni treba da brziš v novo zvezo.. umiri se, imej se rada.. 
Kje bo pa sin ta čas ?

Mislim, da si zelo sposobna oseba ... Pojdi nazaj v svoje stanovanje, čimprej .. 
Prijavljen
Strani: [1]   Pojdi gor
  Natisni  
 
Pojdi na:  

oglas oglas ETIKETA medicinski slovar
Powered by SMF 1.1.5 | SMF © 2006-2008, Simple Machines LLC

Društvo DAM in uredništvo Portala Nebojse.si ne odgovarjamo za vsebine prispevkov na Forumu in vsebine komentarjev novic.
Vsi komentarji so lastništvo osebe, ki jih je napisala. Za njihovo vsebino so odgovorni njihovi avtorji.
Stran je bila ustvarjena v 0.087 sekundah z 22 povpraševanji.