Ali po 10ih letih AD "preneha"delovati ?

[Onnea]

Pozdravljeni
Kot je razvidno v naslovu sprašujem,če ima kdo izkušnjo s tem,da mu po več letih jemanja AD ne "deluje" več?
Sama sem na Zoloftu 11 let. Hodila sem tudi na psihoterapije ..Pomagal mi je bolj ali majn. Sem pa tja je bila par dni skupaj tesnoba,zadnja leta je pa sploh ni bilo.
No do lani ,ko se je pojavila in me tako drži že 1 leto   Zgodilo se ni nič takega,da bi jo sprožlo,nobene življenske spremembe,bolezni al kakrkoli,da bi lahko temu predpisala razlog.
Enostavno je pršla čez noč in ostala 
Ker sem imela nek notranji občutek,da mi tablete ne pomagajo nič več alpa celo škodijo, sem začela Zoloft (psihjatrinja ve) zmanjševat- iz 200 sem zdaj na 50.
Res me zanima,če ima kdo izkušnje s tem.
Hvala in lep miren dan vsem

[Strahka]

onnea, kako se je odvila zgodba pri tebi?

[podgurc36]

Da. 6 let sem jemal Cipralex, zadnje leto jemanja je bilo katastrofalno, absolutno nobenega efekta. S prehodom na Asentro se je zadeva normalizirala.

[Strahka]

Hm... Jaz sem prešla na Zoloft in me je ubijal. Trenutno poskušam biti brez.
Kako gre tebi podgurc?

[podgurc36]

To je bilo leta nazaj... Trenutno sem po štirih letih pavze dober mesec na Brintellixu, zaenkrat kaže dobro.

[Strahka]

O super. Vmesne pavze so odlične! Bravo! Jaz se prvič podajam v to. Kaj te vrne nazaj na ad?

[podgurc36]

Kaj me vrne nazaj na AD? Isto kot vse ostale, ni da bi odkrival toplo vodo s tem 

[Strahka]

Jaz občudujem vse, ki ste vmes brez. Imam pa zgleda napačno predstavo, da ko si enkrat brez si rešen ad-jev. Ker mi ni jasno, kako hudo mora potem spet biti, da se odločiš za ad nazaj in vse strategije premagovanja brez ad ne delujejo več. Upam, da razumeš moj komentar/vprašanje. Jaz se šele učim. 

[podgurc36]

Vse jasno  Jaz sem pač uspel bit vmes 4 leta brez, pa ni šlo več. Dejstvo pa je da je večina nas "tabletkarjev" trajna, s pavzami vmes ali brez.

Meni je bila odločitev da grem nazaj na AD težka, ampak alternative so bile še težje oziroma dolgoročno nevzdržne.

Seveda zaradi tega v očeh nekaterih izpadem slabič in pi*kica, ampak tako bo vedno. Mogoče bi bilo bolje če bi vztrajal brez AD (ali s pomočjo alkohola) in potem pokončal koga (kot videvamo v medijih), bi bil bolj mačo, kaj pa vem. 

[Strahka]

Ah nee...nisi noben slabič, niti slučajno! Vsi anskiozneži se mi zdi smo too much pridni, močni in senzibilna, kar je pohvalno! Žal nas pahne v to stanje...pa vseeno...mamo to! Kako je na brintelixu?

[podgurc36]

Res je, moraš bit kar karakter da si priznaš da imaš težavo in se tega lotiš kot sem se lotil sam. Ali pa si priznaš poraz, nekaj pač, uglavnem da prideš do spoznanja da moraš nekaj premaknit, da tako ne gre več.

Brintellix dela kar bi moral, se pozna. V enem mesecu sem pridobil nazaj 4kg na telesni teži, bolje spim, nasplošno je počutje precej boljše, pa do tiste "delovne" doze, torej 10mg dnevno, še nisem niti prišel, sem še vedno na 5mg. Seveda so pa tudi tisti negativni, za Brintellix značilni stranski učinki - slabost takoj po zaužitju tableta, mišične bolečine, utrujenost. Menda bo minilo, upam Zdaj sem na zdravilu peti teden, v nekaj tednih bi se moralo malo normalizirat tole.

[nodi]

Pozdravljeni, tudi jaz sem 10.let na zoloftu in zgleda, da mi ne pomaga več. Sedaj se je odločila moja psihiatrinja, da mi menja zoloft za Alvente.

[Aslan]

Ko začnemo z AD ima le ta "moč" ukrotiti tiste občutke takrat.
Ima "moč" regulirat tesnobo v količini ki jo doživljamo.

Po 10 letih jemanja ...
Če nismo spremenili življenjskega stila in spoznali vzrokov tesnobe in jih odpravili,
se je le te nakopičilo še dodatno veliko ... in doza ki je nekoč uspešno krotila anxo ali depro se danes več ne more kosati z novo nastalo situacijo.

Enostavno AD ni rešitev problema je le pomočnik, da TI SAM rešuješ svoj problem.
Vzroki so lahko v travmatskih izkušnjah, v osebnostni strukturi, tudi delno v genetiki ... v nefunkcionalnih vzorcih mišljenja, vedenja in čustvovanja itd ...

Poiščite vzroke za anxo/depro in jih odpravite 

[podgurc36]

Po 10 letih jemanja ...
Če nismo spremenili življenjskega stila in spoznali vzrokov tesnobe in jih odpravili,
se je le te nakopičilo še dodatno veliko ... in doza ki je nekoč uspešno krotila anxo ali depro se danes več ne more kosati z novo nastalo situacijo.

Enostavno AD ni rešitev problema je le pomočnik, da TI SAM rešuješ svoj problem.
Vzroki so lahko v travmatskih izkušnjah, v osebnostni strukturi, tudi delno v genetiki ... v nefunkcionalnih vzorcih mišljenja, vedenja in čustvovanja itd ...

Poiščite vzroke za anxo/depro in jih odpravite 

Ojej, oprosti mojemu cinizmu, ampak...  A tako preprosto je to? Prilagodi se novim razmeram, najdi vzroke in jih odpravi? Če bi bilo vse skupaj tako preprosto... Blagor nam vsem. Ta forum sploh ne bi bil potreben.

Jaz žal ne morem odkopat svoje mrtve matere in se z njo soočit, niti ne morem povrnit tistega kar je poškodovanega v mojih možganih po kapi - to so pač moji križi ki so "krivi" za moje stanje, bi pa to rade volje storil. Nevrologi so mi rekli naj se pač sprijaznim, "je*iga, tako ti je to".

Torej, kakšen nasvet kako naj se jaz lotim? Resno sprašujem. 

edit: zmetal sem na tisoče evrov za obiske psihiatrov, psihologov, nevrologov, celo "bajaličarjev". Še vedno se vračam na AD-je. Alternativa je pač trpljenje, travme, izpadi besa in na koncu ko mi dojaji, final solution. AD-ji so še EDINO kar me drži med živimi. Pa drugače čisto normalno funkcioniram, le ta čustveni del mi je čisto zmešan. Pa verjetno nisem edini.

[Aslan]

Ojej, oprosti mojemu cinizmu, ampak...  A tako preprosto je to? Prilagodi se novim razmeram, najdi vzroke in jih odpravi? Če bi bilo vse skupaj tako preprosto... Blagor nam vsem. Ta forum sploh ne bi bil potreben.

Podgurc to ni preprosto. Ena najtežjih nalog je spoznat svoj notranji svet. Soočit se z vsebinami in čustvi, ki so potlačene desetletja. Naši "obrambni mehanizmi" so tko močni (varujejo nas pred čustveno bolečino), da marsikdo potrebuje leta, da lahko "upa resnično čutiti" tisto, kar je ujeto v njegovem telesu, lahko je to jeza, žalost, strah ...

Jaz žal ne morem odkopat svoje mrtve matere in se z njo soočit,

Moje sožalje ... tvoje zgodbe ne poznam. Vem pa, da razrešitev lastne bolečine potrebuješ prebuditi to kar je v tebi neizrečeno, nedoživeto, neizkričano ali neizjokano. Smer dela na sebi je - soočit se s tem kar "jaz v samem sebi nosim" ... in se naučiti spustiti tisto kar je treba ali sprejeti tisto česar ne morem spremeniti.

niti ne morem povrnit tistega kar je poškodovanega v mojih možganih po kapi - to so pač moji križi ki so "krivi" za moje stanje, ....  Nevrologi so mi rekli naj se pač sprijaznim, "je*iga, tako ti je to".

Naučiti se sprejeti svoje fiziološke omejitve in njim navkljub živeti polno kolikor lahko. Če to pomeni AD doživljensko je tudi to modra odločitev.

Torej, kakšen nasvet kako naj se jaz lotim? Resno sprašujem.

Psihoterapija ti lahko pomaga na tej poti.
Ni pa hitre instant rešitve. To je tek na dolge proge. Odkrivanje sebe in upgrade sebe.
Zato, da imaš bolj rad sebe, se sprejmeš takega kot si, se naučiš drugim postaviti meje, odžaluješ otroške bolečine, predelaš travmatske izkušnje itd ...

Alternativa je pač trpljenje, travme, izpadi besa in na koncu ko mi dojaji, final solution.

AD so ustrezna pomoč, ki ti pomaga ostati stabilen, da te ne preplavi čustven vihar.
Niso rešitev, ki karkoli "pozdravi" - so pa odlična podpora ob delu na sebi, sploh ko gre za premočna čustvena nihanja.

zmetal sem na tisoče evrov za obiske psihiatrov, psihologov, nevrologov, celo "bajaličarjev".

Psihoterapije nisi omenil? 
Psihiater in psiholog nista enako kot psihoterapevt.
Išči strokovnost - informiraj se - išči izobrazbo pri terapevtu ...vsaj dokler ni Zakona o tem je na trgu ogromno "zaslužkarjev".

Pa drugače čisto normalno funkcioniram, le ta čustveni del mi je čisto zmešan.

Verjamem in vem ... in prav s tem delom se ukvarja psihoterapija. Spoznati samega sebe v svoji prvinski obliki, "notranji otrok" je tisti Mali Podgurc, ki je še kako živ v tebi, ki čuti ogromno stisko ob čustvih itd ...
Ki bi včasih raje umrl kot "čutil"... ali raje umrl kot "tuhtal in premleval" ... in tukaj je ogromno področje za delo na sebi - učenje o lastnih čustvih, dovoljenje za čutiti in tehnike kako zdržati z težo občutkov... Včasih kje korak zastane in tapkaš na mestu ... razvoj naprej se ne more zgoditi, ker nekaj starega ni prežvečenega... cilj je najti pogum za živeti sebe v polnosti- to prinese notranji mir in ravnovesje telesa in duha.

Sem bila malo dolga ... 

 

[crni panter]

Podgurc,sem te malo brala.Vsaka ti čast da si bil 4 leta brez. Že to je fuuul...pač ja izbral si nekaj kar ti omogoča živet normalno....tudi to je pač ljubezen do sebe...sama sem se vedno v sebi in nesrečna ker jih jem....in veliko delam na sebi,velik že vem o sebi ampak še vedno grem nazaj...me boli ampak kaj čem..druga stran je pa da sploh ne bi živela več...

[podgurc36]

4 leta zdržat brez ni tako težko. Kako kvaliteten je bil ta preživeti čas je pa diskutabilno. Upam trdit da manj kvalitetno kot ga preživljam sedaj.
Zato pač odločitev da izberem "manjše zlo" in spet pristanem na AD-jih. S tem sem si kot nekdo ki že nekaj let živi sam zaprl mnoga vrata kar se tiče prijateljskih in partnerskih zvez, ampak se navadiš - o tem sem pisal v eni drugi temi. Stigma "norcev" in "tabletkarjev" je še kako živa.

Sem se pa vsaj spet lotil fizičnih aktivnosti, da spet malo fizično "trpim" (delo z utežmi), v tem sem od nekdaj užival in sedaj spet    Bo kar koristilo, glede na to da pridobivam približno po 1kg telesne teže na dva tedna... Da ne bo šlo vse v nekoristno maso, pa to 

@Aslan, za info; trenutno imam dogovorjen termin psihoterapije/KVT na tri mesece, v preteklih letih sem imel praviloma na mesec ali dva, odvisno od omejitev s strani koronasadistov na oblasti. Ne rečem da ni pomagalo, nekaj sem vsekakor "odnesel". Lahko pa rečem da sedaj razumem tiste ki se res trudijo, razumejo kaj in kako, ampak enostavno ne morejo. Kot mi možgani nagonsko rečejo da moram umaknit roko z vroče plošče na štedilniku, tako mi pravijo da je tisto kar je trajno zapisano v moji glavi edino pravilno in tako mora bit in nič drugače. Kot si recimo (prostovoljno) ne morejo "pomagat" pedofili, kleptomani in podobno. Mogoče bizarna primerjava, ampak tako je.

[crni panter]

"Lahko pa rečem da sedaj razumem tiste ki se res trudijo, razumejo kaj in kako, ampak enostavno ne morejo. Kot mi možgani nagonsko rečejo da moram umaknit roko z vroče plošče na štedilniku, tako mi pravijo da je tisto kar je trajno zapisano v moji glavi edino pravilno in tako mora bit in nič drugače. " Ta del res boli pa tako resničen je..☹️

[Nives]

Ni lahko... ampak se da. Samo tolikokrat moras biti opecen in bo odlocitev dovolj mocna, da ne bo reakcije na ukaz mozganov. Preizkuseno.