Ojej, oprosti mojemu cinizmu, ampak... A tako preprosto je to? Prilagodi se novim razmeram, najdi vzroke in jih odpravi? Če bi bilo vse skupaj tako preprosto... Blagor nam vsem. Ta forum sploh ne bi bil potreben.
Podgurc to ni preprosto. Ena najtežjih nalog je spoznat svoj notranji svet. Soočit se z vsebinami in čustvi, ki so potlačene desetletja. Naši "obrambni mehanizmi" so tko močni (varujejo nas pred čustveno bolečino), da marsikdo potrebuje leta, da lahko "upa resnično čutiti" tisto, kar je ujeto v njegovem telesu, lahko je to jeza, žalost, strah ...
Jaz žal ne morem odkopat svoje mrtve matere in se z njo soočit,
Moje sožalje ... tvoje zgodbe ne poznam. Vem pa, da razrešitev lastne bolečine potrebuješ prebuditi to kar je v tebi neizrečeno, nedoživeto, neizkričano ali neizjokano. Smer dela na sebi je - soočit se s tem kar "jaz v samem sebi nosim" ... in se naučiti spustiti tisto kar je treba ali sprejeti tisto česar ne morem spremeniti.
niti ne morem povrnit tistega kar je poškodovanega v mojih možganih po kapi - to so pač moji križi ki so "krivi" za moje stanje, .... Nevrologi so mi rekli naj se pač sprijaznim, "je*iga, tako ti je to".
Naučiti se sprejeti svoje fiziološke omejitve in njim navkljub živeti polno kolikor lahko. Če to pomeni AD doživljensko je tudi to modra odločitev.
Torej, kakšen nasvet kako naj se jaz lotim? Resno sprašujem.
Psihoterapija ti lahko pomaga na tej poti.
Ni pa hitre instant rešitve. To je tek na dolge proge. Odkrivanje sebe in upgrade sebe.
Zato, da imaš bolj rad sebe, se sprejmeš takega kot si, se naučiš drugim postaviti meje, odžaluješ otroške bolečine, predelaš travmatske izkušnje itd ...
Alternativa je pač trpljenje, travme, izpadi besa in na koncu ko mi dojaji, final solution.
AD so ustrezna pomoč, ki ti pomaga ostati stabilen, da te ne preplavi čustven vihar.
Niso rešitev, ki karkoli "pozdravi" - so pa odlična podpora ob delu na sebi, sploh ko gre za premočna čustvena nihanja.
zmetal sem na tisoče evrov za obiske psihiatrov, psihologov, nevrologov, celo "bajaličarjev".
Psihoterapije nisi omenil?
Psihiater in psiholog nista enako kot psihoterapevt.
Išči strokovnost - informiraj se - išči izobrazbo pri terapevtu ...vsaj dokler ni Zakona o tem je na trgu ogromno "zaslužkarjev".
Pa drugače čisto normalno funkcioniram, le ta čustveni del mi je čisto zmešan.
Verjamem in vem ... in prav s tem delom se ukvarja psihoterapija. Spoznati samega sebe v svoji prvinski obliki, "notranji otrok" je tisti Mali Podgurc, ki je še kako živ v tebi, ki čuti ogromno stisko ob čustvih itd ...
Ki bi včasih raje umrl kot "čutil"... ali raje umrl kot "tuhtal in premleval" ... in tukaj je ogromno področje za delo na sebi - učenje o lastnih čustvih, dovoljenje za čutiti in tehnike kako zdržati z težo občutkov... Včasih kje korak zastane in tapkaš na mestu ... razvoj naprej se ne more zgoditi, ker nekaj starega ni prežvečenega... cilj je najti pogum za živeti sebe v polnosti- to prinese notranji mir in ravnovesje telesa in duha.
Sem bila malo dolga ...