Ujeta v negativnih mislih

[Regina]

Po vseh mojih objavah zadnje case sem sedaj vse bolj prepricana, da moje psihico stanje pesa. Negativnih misli sploh ne znam ustaviti, jih obrniti v pozitivne. Obcutek imam, kakor, da vse to dozivljam prvic. Pojavljajo se obcutki, ki jih nisem imela ze uh... dolgo.
Nevem vec kaj naj naredim, spet imam neke knjige doma za katere upam, da bo bodo vlile malo moci in pozitive.. a kaj, ko moj um tega SPLOH ne sprejme.

Ker sem v zadnjem mesecu dozivela 2x vrtoglavico (rahlo) se sedaj ne morem umiriti, skozi sem na prezi za svojim pocutjem in obcutki. Sploh se ne sprostim. Vsako jutro se zbudim nervozna, tesnobna. Obcutke vsi poznamo: nervoza v trebuhu, potne dlani, driska, strah, tesnoba v prsih. Ne glede na to, ali grem v sluzbo ali je vikend. V sluzbi se sicer zamotim a mi misli neprestano uhajajo v smeri zakaj je tako, kdaj bo boljse, kaj sem naredila narobe, ali sem bolna, ali se bo kaj hudega zgodilo...

Tekom dneva sem precej utrujena, brez enerigije, brez volje, nic se mi ne ljubi,... Ze vse to me spravlja v tesnobo, saj sem drugace polna energije tudi, ko sem tesnobna. Zdaj se pa kaksen dan pocutim, kakor, da me povozi vlak.
Moj si zelo zeli na morje, meni se ne da, strah me je, da bi tam isto dozivljala, kaj bi potem zgodilo? Zaradi te utrujenosti sem si zadnje dni obsesivno merila pritisk, ki je ok oz malo nizji.. spet mi to ni OK saj sem zacela razmisljat v smeri, da ce je prnenizek, da bom padla skupaj... brezveze res. Sploh se ne prepoznam, kakor, da sem tujka v svojem telesu in mislih.

Hudicevo tezko je ze vse skupaj. Traja od junija, odkar se me je lotil zelodec. Potem je bilo eno obdobje boljse, na potem pa tole z vrtoglavico in sedaj utrujenostjo. Utrujena sem od razmisljanja, o razmisljanju kaj je narobe in zakaj. Ne da se mi, res se mi ne da vec. Cez nekaj dni se seliva, meni se pa ne da. Obcutek imam, kakor da padam v neko depro ali kaj... Obenem me je pa skozi nekaj strah...

Opazila sem, da sem od junija nekako stalno v hišo. Ven grem toliko, da malce posedim na terasi. Nisem človek, ki bi bil aktiven, ampak vseeno se mi zdi, da zadnje case pa res ne nardim niceasr za se. Torej vstanem, grem na siht, oddelam, pridem domov, pojem, Esmeralda  ,tus, TV. Vcasih sem se pred 20. uro v postelji in gledam serije, filme. Slisim druge ljudi, ki so zunaj, se smejejo, kaj delajo, jaz pa v v pizami in postelji, HALO? Ne hodim vec na sprehode, nic ne delam in se mi zdi, da me vse to se polj potiska v neko slabo pishicno stanje.
Vceraj sva bila pri mojih na obisku. Smo se zmenili, da bomo sli malce kropmirja pobrat na njivo.. mene panika. Utrujena sem bila, Sonce, ''vrocina'' (ceprav ni bila, ker je bila ura ze proti 17h). Mene strah, kaj ce se mi bo vrtel, kaj ce bo to, kaj ce bo tisto ... no na koncu je bilo super, res super. Samo brcnit sem se mogla in it nekaj naredit kljub svojim zastrasujocim mislim..

Zdaj sem osebni zdravnici na mail napisala, ce bi mi lahko dala pregledat kri, ceprav se mi zdi, da je za vse skupaj kriva anksiozost..

[Ireland]

Kako zelo te razumem .... sem v zelo podobni situaciji kot ti. Kljub zdravilom. Sedaj so mi jih zamenjali in imam poleg vsega se kup stranskih ucinkov.

[Regina]

Ireland, upam, da bos kmalu boljse 

Jaz zdravil ne jemljem, ampak mi je zadnjic ena rekla “da bi jih ze zdavnaj mogla” in me je prav zadelo. Ker sem se oz se trudim ze 6 let z vsem skupaj. Potem je pa njen stavek skoraj strl se tisto malo pozitive, ki sem jo imela.

[Ireland]

Če ti rata biti brez, bodi brez. Če rata nevzdržno, se mogoče odločiš za njih. Meni prva niso več delovala, zdaj mi jih je zamenjala. Sem ravno v tej prehodni fazi, ko se stanje poslabša in je še veliko neželjenih učinkov. Potem pa, upam, da bo šlo na bolje.

Ta vročina nam ne pomaga, ne. Še malo no, pa bo źe konec avgusta.

Kako si sedaj?

[Regina]

Koliko časa pa že imaš težave? Saj sem te brala, ampak se ne spomnem, toliko zapisov preberem tukaj...

Ja sedaj sem pa OK. Zjutraj sem imela res krizo. Zbudila sem se ob 6h in seveda so zacele misli po sveoje. Namesto, da bi ustala in se s cim zaposlila, sem 1,5 ure vztrajala in se prepuscala mislim, zato pa je bilo tako. Pomoje no. Potem sem pa se zapletla v pogovor s tasco in tastom pa je tesnoba popustila. Zdaj se, se zakopala v knjigo in gre...samo vmes, ko pomislim na vse skupaj postanem spet otozna.

Drugace pa je, meni tudi ne pase vrocina. Se bolj za jesen

[ThinkPink]

Hej, Regina.

Ljudje smo res različni. Poznam tvoje občutke. Jaz jih ne bi mogla tako dolgo trpeti- mislim 6 let...?
Jaz sem pač zagovornik zdravil in raje jemljem ADje in sem fajn, ko se mi zgodi, da se začnem ponovno obremenjevati z bedarijami, negativnimi mislimi, začnem pa z delom na sebi in je spet bolje. Res raje živim kvalitetno, sem vesela, družabna, hodim v službo in hendlam nakako te strese vsakdana, kot da bi zaprta v hiši bila živčno vojno sama s sabo. Pa če bom zato namesto pri 100ki umrla pri 90tki, tudi prav.  

Ne nagovarjam te k zdravilom, vendar če si sprobala vse tehnike sproščanja, delala na sebi, obiskovala psihoterapije...potem se je res za vprašati, kaj je zate najbolje.

Lepo bodi.

[Regina]

Hej, Regina.

Ljudje smo res različni. Poznam tvoje občutke. Jaz jih ne bi mogla tako dolgo trpeti- mislim 6 let...?
Jaz sem pač zagovornik zdravil in raje jemljem ADje in sem fajn, ko se mi zgodi, da se začnem ponovno obremenjevati z bedarijami, negativnimi mislimi, začnem pa z delom na sebi in je spet bolje. Res raje živim kvalitetno, sem vesela, družabna, hodim v službo in hendlam nakako te strese vsakdana, kot da bi zaprta v hiši bila živčno vojno sama s sabo. Pa če bom zato namesto pri 100ki umrla pri 90tki, tudi prav.  

Ne nagovarjam te k zdravilom, vendar če si sprobala vse tehnike sproščanja, delala na sebi, obiskovala psihoterapije...potem se je res za vprašati, kaj je zate najbolje.

Lepo bodi.

Ojla 
Ja ne, sej jaz nisem proti zdravilom, ne me razumet narobe. V teh 6 letih sem imela veliko slabih in veliko res cudovitih dni. Delala sem stvari za katere sem mislila, da jih zaradi strahov nikoli ne bom. Sla sem na kraje, za katere sem isto mislila, da nikoli vec ne bom sla. Tako bom rekla, da sem v teh 6 letih imela na sreco vec dobrih dni kot slabih, malce je sicer trajalo, da sem se naucila kako in kaj. Pred pol leta bi na trenutno stanje cisto drugace reagirala, bila bi bolj “prisebna”, razumna, nebi dovolila mislim, kar jim dovolim sedaj, in to me zre, da se ne znam prisilit v pozitivno razmisljanje, v dobro voljo. Da se smilim sama sebi. Nevem kaj sem naredila narobe, kje je slo po svoje, da sem sedaj tako neuspesna pri resevanju te ankse.

[Ireland]

Zdaj imam tezave od marca ... prej sem jih tudi ze imela, ampak obcasno. Zdaj je pa intenzivno.

[Regina]

Zdaj imam tezave od marca ... prej sem jih tudi ze imela, ampak obcasno. Zdaj je pa intenzivno.

Ja potem sva pa res na podobnem, samo, da je pri meni od junija. 

[Ireland]

Regina, kako gre?

[Nives]

Ojla Regina!

Hodis ti v tem casu na psihoterapijo?
Prisilit sebe, da bos pozitivno razmisljala je misija nemogoce. Bolj, ko se nekaj silis slabse je. Ima celo kontra efekt. Vsaka entiteta (notranji stars, notranji otrok...) znotraj nas deluje oz dobro funkcionira samo tako, da se jo naslavlja ljubece. Neki razlogi so v ozadju, da se dogaja kot se. Delo na sebi omogoca sirjenje samozavedanja, ki edino omogoca, da lahko dojames svoj notranji scenarij. Ko res dobro vidis, razumes, si do njega ljubeca....to omogoca, da se poleze. Tako izgublja svojo moc. Vec kot je socutja in ljubecnosti do sebe... bolj se te entitete na nek nacin zadovoljne. Z razvijanjem ljubecnosti do sebe in pozornosti na ljubecnost, se krepi bolj pozitiven del nas samih. Vecje, ko je zavedanje, manj je smiljenja samemu sebi, ker je vec lastne odgovornosti. Vecje ko je zavedanje, lazje je nosit svoje notranje scenarije...ne delovati iz njih... se pravi, da scasoma ne pades tako v te notranje stose, da te preplavljajo.. ne preplavljajo vec custva, ko se naucimo ravnati z njimi. Nismo vec zrtve. Ni vec take kritike sebe, ker ne znamo ali ne zmoremo drugace. Ni vec take brezizhodnosti.
Trenutna situacija je idealna za ucenje...za ozavescanje. Zavest o tem, kar nam dogaja se razvija v casu, zato potrebujemo tudi "padce", slabse pocutje, itd. Te so nujen sestavni del razvoja vsakega cloveka. Dobro jih je le cimbolj osvetlit...da se scasoma bolj razumemo in znamo sami s seboj. Zato te sprasujem, ali obiskujes psihoterapijo?
Ne vem, koliko je moje pisanje splosno razumljivo...upam pa, da je in vsaj malo lahko pomaga in ni samo filozofiranje...   morda lahko da neko upanje... 

[Regina]

Irelan in Nives,

pozno se oglašam saj sva z možem končno dobila ključe od najinega stanovanja in sva bila polno zasedena. Danes in jutri sem jaz še v službi, sicer samo po 5h ker imam nadure  tako, da bom prej konec. Od ponedeljka dalje pa dopust 2 tedna 

Kako sem? Boljše, veliko boljše. V nedeljo sem se odločila, da bo ponedeljek boljši. Razmišlajla o lepih stvarih, o stanovanju,... in je nekako uspelo. Ja vmees se seveda pojavi kakšna negativna misel, ampak jo spodim proč, da me ne matra. Zdaj sem imela misli res precej okupirane zaradi stanovanja in očitno prostora za negativnost ni.

Nives, te dni nisem hodila na terapijo, ker je terapevtka odsotna, šele v septembru. Nazadnje sem bila v juliju. Morala bi hotiti 1x / teden, stroškovno je to zelo težko, zato grem raje 2x ali pa 1x/mesec, ostalo pa pač probavam sama.

Imamo neko idejo, da bi za nekaj dni šli na morje, ampak nevem, ali bi šla ... malce me je strah, da bi tam se spet pojavile kakšne težave, da bi me bilo strah, bi šli pa kar daleč proti dalmaciji na en otok. No pa tudi glede samega stanja na hrvaškem zaradi korore nevem, če me psloh vleče