Priprave na zanositev - strah zaradi anksioznosti

[Regina]

Dragi sotrpini,

ne prehitro sklepati - nič se še ne odvija  , priznam pa, da večkrat razmišljam o tem.

Najprej bi rekla - ZAKAJ o tem sploh razmišljam? Mogoče, ker se sedaj to od mene pričakuje? Lani sva se poročila, sedaj se seliva... vsake toliko me kdo vpraša, kdaj bo pa dojenček? Se samo nasmejim pa rečem, ko bo čas. Po pravici povedano, zdaj se prvič seliva, prvič bova dejansko skupaj zaživela, saj sva do sedaj živela pri njegovih doma.. nekaj časa bi rada imela še samo za naju.
Po drugi strani pa ja, seveda razmišljam o otročku. Ne, da se nama mudi - moj pravi, da imava še velikoooo časa in se o tem niti ne pogovarjava, samo tja pa sem kdaj kakšno rečeva ampak nič konkretnega. Sama si pa vseeno ''želim'' pred 30, ker vsi pravijo, da je po 30. letu več komplikacij.

Potem se pa pojavi  tukaj težava. Moj strah pred vsem tem. Vem, da je strah NORMALEN, saj gre za obdobje, ki prvorodki ni poznano. Pa vseeno naj bi bilo to lepo obdobje, ko ženska ''žari'', se smeji.. vsaj tako nam to predstavljajo. Ker nisem naivna ne verjamem v to, ker vem, da ima kar precej žensk vsaj eno težavo med nosečnostjo za katero obupuje in si želi, da 9 mesecev čimprej mine.

Mene je zaradi ankioznosti strah:
1.) redni obiski ginekologa - MERITEV KRVNEGA TLAKA IN PULZA groza... pričakovanja pred pregledi v smislu ''ali je vse ok, ali je kaj narobe, kakšni bodo izvidi''
2.) občutkov, ki se pojavijo med nosečnostjo: slabost, slabo počutje, bruhanje, zatekanje,...
3.) visok/nizek krvni pritisk, preeklampsija, ... (stvari, ki ogrožajo življenje)
4.) sam porod, kaj če je carski rez, kaj če gre kaj narobe...
5.) čas po porodu v bolnišnici - spet merjenje tlaka, pulza, ostare stvari...
6.) življenje z otrokom - že zase me skrbi, si ne predstavljam, da je z otrokom kaj narobe, meni bi se zmešalo od skrbi, tesnobe,... ne želim, da ima otrok tako mamo, ki ne zna niti zase poskrbet 

Tole mi res zamegli um in me postane tako strah, da si včasih rečem, mogoče pa sploh nikoli nebom mogla zanosit in si po eni strani tega celo (sram me je napisat..) želim, ker potem bi bilo krivo moje telo, ne pa moj neumen, bedast strah. No res me je sram, ker tako razmišljam, kar spljuvajte me, si zaslužim.
Možu kdaj rečem, da nevem, če sem sposobna imeti otroke - pa mi kar malo užaljeno reče, da naj ne govorim tako.

No, prišla sem do konca zapisa in se sprašujem ZAKAJ SE SPLOH TRENUTNO S TEM OBREMENJUJEM? Nisem noseča, nimam namena še biti v kratkem... zakaj se ukvarjam s prihodnostjo?

In pa še ob tem bi prosila za kakšenkoli nasvet v zvezi s tem, če je katera med nami, ki se je s podobnimi strahovi tekom nosečnosti srečevala bi bila zelo vesela odziva. Zdi se mi namreč, da sem edina, ki jo je tega strah.

[Nives]

Ojla.

Se javljam, da dobis prvi odgovor
Lepo, da si se ze pricela ukvarjati s to temo, ki si si jo zadala.

Jaz bi rekla takole... Malo se ukvarjaj s tem, ne pa prevec. Ce bos postala preokupirana s tem, spet ne bo dobro.

Moja izkusnja je bila razlicno custveno obarvana. V zacetku nosecnosti sem imela kar dosti slabosti in utrujenosti. Strah me je bilo, kako bova s partnerjem to speljala, ker sva takrat sele zacela ziveti skupaj, kar se je kmalu umirilo. Osrednji del nosecnosti je bil optimalen. Nobenih tezav in odlicno pocutje. Psihicno sem kar zarela. Koza na obrazu in lasje zaradi hormonov cudovito stanje. Zadnje 3 mesecje oz zadnji mesec pa tezave. Mucni so mi bili ginekoloski pregledi, ker je nekdo pac saril tam spodaj...Tezko sem se privajala, da se mi otrok v trebuhu tako obraca...bilo mi je zelo nenavadno.. Bilo me je precej strah poroda. Prevec sem se ubadala s tem, kje in kako bi rodila. Nisem mogla prav spat zaradi trebuha, pekla me je zgaga, malo so zatekale noge.  Pojavila se je preeklamsija. Enkrat sem bila v porodnisnici, ker sem mislila, da se je zacel porod. Veckrat na pregledu zaradi krvnega tlaka. Dan pred dnevom D mi je tlak tako narasel, da sem bila sprejeta v porodnisnico in naslednji dan so mi varnostno sprozili porod. Hkrati sem bila prepogumna, ker zaradi popadkov nisem imela posebnih bolecin, zato sem zavrnila epiduralno. Sem pa kasneje zadnji del poroda tezje rodila in ja, bolelo je kot hudic. Ampak to je bila po mojem bolj posledica sprozenega poroda.
Po porodu sem bila precej zdelana in sem lep cas rabila, da sem prisla k sebi.
Ce bi se ponovno odlocala, bi izbrala epiduralno in Postojno. Delala bi na strahu pred porodom. Ostalo bi pa prepustila toku. Dejansko ne ves, kaj te caka, ker ima vsaka cisto svojo izkusnjo. In nanjo se ne mores v celoti pripraviti vnaprej in koncnega dela se ne da nadzorovati. Verjetno je bila preeklamsija delno ali v celoti zaradi mojega strahu pred porodom.
Imeti otroka je najlepsa in najtezja naloga v zivljenju, ce mene vprasas. Zamenjala je ne bi za nic na svetu. Sina imam neizmerno rada. Je pa velikokrat tudi tezko. Tezko je, ko so kaksne zdravstvene tezave, ko je treba obiskovati kakega specialista, prva leta je izjemno naporno casovno in energetsko, kasneje pa je izziv vzgoja. Tezko je usklajevati sluzbo, otroka, partnerstvo, gospodinjstvo, potrebujemo pa se vedno se vse ostalo...prijatelje, gibanje, cas zase. Ampak scasoma gre vse lazje.
Otrok rabi cimbolj stabilno mamo, da bo imel imel cimvecji obcutek varnosti in konstanten ritem ter doslednost. Pri meni se je dosti vkljucil partner, pomagala je se tasca. Oba sta zelo stabilna in sin je hvalabogu tu pobral bolj njuni lastnosti. Moja moc in stabilnost narascata z leti. Nudim pa sinu med drugim izjemno razumevanje in socutje. Trudim se, da ravnam optimalno kar vedno bolj postaja del mene. Veliko sem se izobrazevala in iskala svoje nacine vzgoje, ker so tisti, ki sem jih podedovala povsem neprimerni. Gotovo ima in bo imel sin veliko od mene, saj sem se precej naucila o custvih in odnosih. Nikoli pa zal ne bom popolna mama.
Toliko zaenkrat. Kar pogumno Regina

[Regina]

Nives, malo pozno se oglasam, hvala za opis tvoje izkusnje in pozitivne misli

Res kapo dol, ob branju tvoje izkusnje me je kar stisnilo. Sploh pri delu s preeklampsijo. Tega se sama zelo bojim. Moja sestra je imela povisan pritisk in takrat pristala v porodnisnici, ampk so potem poslali domov cez 2 dni. Bilo OK.

Ravno zato, ker otrok potrebuje stabilno mamo se mi zdi, da sama tega nebi nikdar zmogla. Hkrati se tolazim, da bi pa bila mogoce ena tistih, katerim se psih. stanje med nosecnostjo popravi na boljse. Ampak potem
Je takoj KAJ PA CE SE BO SAMO POSLABSALO? Se mi bo zmesalo, pristala na urgenci zaradi panike, dozivela splav.

Ubistvu sedaj ko razmisljam, me je najbolj strah glede sebe, ne otroka... in ze to razmisljanje mi je grozno, da bi sebe postavila na prvo mesto...

[Nives]

Nosecnost traja do cca 9 mesecev, je kratko obdobje torej. Vecina ima v zacetku slabosti in zadnji mesec komaj cakajo, da rodijo. Ce tako pogledas, razen preeklampsije in sprozenega poroda nisem imela nic posebnega.
Nekatere imajo druge tezave. Spet druge nobenih. Ene lazje rodijo, druge smo tezje. Kar je po mojem poanta je, da se drzis pozitivnega vpliva nase in na plod. Torej, da imas dober partnerski odnos in se pocutis varno glede tega. Da si otroka zelis. In da bo partner pomagal pri vsem skupaj. Potem pa, da se usmeris na to, da v nosecnosti oz ze prej gojis pozitivne navade (cimmanj stresa in cimvec sproscanja, gibanje in kondicija, prehrana, ki bo ok zate in za plod). V nosecnosti bos dodatno spoznala, kako je vse to pomembno.
Usmeriti se na vse, kar lahko pozitivnega pocnes zase in otrocicka. Sproscena nosecnica, ki skrbi za zdravo zivljenje, bo najboljsa popotnica za prijetno nosecnost, porod in druzinsko zivljenje.
Torej delas na teh pozitivnih receh, z negativnimi se probas pa cimmanj ukvarjati. Se pravi, da ne visis na spletu in beres, kaj se vse lahko v nosecnosti dogaja. Danes imamo pac urejeno zdravstvo, ki resi ali resuje vse tvoje tezave. Karkoli bi se vmes dogajalo, bo pod nadzorom, tako da ne more priti do cesa hujsega.
Stabilne pa nekatere postajamo scasoma. Ti le redno hodi na psihoterapijo in delaj na sebi. Kar te skrbi itak skoraj ni realno (da bi se ti zmesalo, ipd.). Otroka z idealnim otrostvom verjetno ni. Imam 2 prijateljici, ki sta stabilni mami, se je pa bolj zapletlo z oceti teh otrok in bosta zato nosila pa te posledice. Mi se pac trudimo po najboljsih moceh. Ne moremo pa vplivati na vse, kar se lahko zgodi.
Umirjati in umiriti strahove, pa plosco obrniti na pozitivni scenarij. Otrok potrebuje mamo, ki poskrbi zase, nato ta lahko poskrbi za otroka. To ni egoisticno ampak zdravo! Psihoterapevtka ti lahko pomaga, da se bos naucila umiriti.
Najprej pa s to temo pocakaj, da bos imela boljse in stabilnejse obdobje. V tem casu, ko nisi najbolje, se nima smisla ukvarjati z nosecnostjo, ker je efekt ocitno samo ta, da dodatno strasis samo sebe.
Vse dobro ti zelim Regina!!

[frikica30]

Pozdravljena,
po dolgem času sem malo pokukala na forum in sem zagledala tvoj post. Odločila sem se da ti napišem par besed, ker sem šla sama čez vse to. Pri meni edino ni bilo strahu da bi imela jaz ali otrok zdravstvene težave. V bistvu sploh nisem vedela kaj je preklampsija  Za nas anksiozce je v bistvu najbolje da čim manj vemo 

Pri 26. sem doživela panični napad in zadeva je šla samo navzdol do te mere da sem obležala na postelji, 1 leto nisem mogla na delo itd itd... takih zgodb je malo morje. Preživela sem pekel, eni ga ravno sedaj. Ampak povem vam, pridejo boljši časi in ja vse je lahko ok če tako hočeš. No dobila sem diagnozo anksiozno depresivna motnja. No konec koncev diagnoza in moja zgodba nista važni. Nabiralo se je dolgo časa, počilo pa je ravno pri nehvaležnih 26. ih, čas ko bi že morala počasi postati mamica. Vse prijateljice, kolegice so počasi dobivale otročičke. Mene pa je bila groza, že prej nisem bila nek materinski tip, ravno nasprotno, otroci so mi šli na živce - priznam. Imam dve starejši sestri, ena sploh in oh materinski tip, ena recimo neka srednja žalost - ma jaz? Ma kaki! Poleg tega me je doletela še ta nesreča da sem zbolela za to psihično rečjo. Tisti, ki tega ni doživel niti približno ne ve kako je to hudo, v glavi ti naredi centrifugo, sploh nisi več ti, naredi ti reset možganov...oz. so kar par let v error. Tesnobe 24ur na dan. Enostavno nisi več to to. Pustimo to.
Skrakta-kljub temu da sem bila sesuta je en delček v meni non stop pravil, da bo vse ok, da bom nekoč mamica. Ne vem od kje imam to, ampak vedno ko je najslabše imam še vedno v sebi glas, ki pravi da se bo vse poštimalo. In ja sestavila sem se skupaj in si vedno bolj odločno govorila, da bom jaz mamica. Kljub temu, da sem bila čisto anti materinski tip je glas v meni pravil, da bo to prav in da bo vse okej. Tako sem sem zanosila pri 30ih. Tisti čas sem opustila vsa zdravila.
In ja v realnosti nosečnice več ali manj niso sveže in nasmejane, vsaj moje prijateljice ne. Veliko sem se o tem pogovarjala tudi s kolegicami, sodelavkami. Nosečnost ni taka kot iz revije.
Bila sem zmatrana, sitna, na koncu sem zgledala ku kombajn. Ko je otrok brcal nisem bila zadeta od radosti, v glavnem nič nisem čutila. Edino lepo me je spreletelo ko sem sinu pospravila oblekice in copatke, ki sem jih dobila. Na porod me je bilo strah it. Ampak itak moraš it druge ni:) Treba je skočiti v vodo !
Vedno pa imaš na razpolago epiduralno, če se bojiš bolečine.
No skratka-ko sem dobila v naročje mojo bubo se je isti trenutek rodila tudi mamica. Za to je pa poskrbela narava in zaupaj naravi, nečemu višjemu od nas, da bo vse ok!
Vse kar sem mislila, da ne bom znala, mislila sem da ne bom znala NIČ, se je zgodilo samo od sebe, od dojenja do oblačenja, tolaženja...
ZAUPAJ!
In evo sin bo star 6 let, hčerka 3. Še vedno se borim s psiho ampak sem našla krasno ravnovesje. In še vedno nisem buci buci mami in nikoli ne bom. Veliko se hecamo, smo odštekani, počnemo neumnosti...Z otroci imamo super odnos nikoli nikoli mi ni bilo žal da jih imam.
DRAGA ZAUPAJ V NARAVO DA BO VSE OK, KER TO TI JE DANO. Ter čimmanj beri forume in izkušnje. Ker tvoja zgodba bo pozitivna in čisto drugačna od ostalih. Srečno.