FORUM Nebojse.si
Novice:
 
*
Dobrodošli, gost. Prosim, prijavite se ali registrirajte.
Ali ste pozabili aktivirati vaš račun?
petek, 29. marec 2024 ura: 13:36


Prijavite se z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seje.


Strani: [1]   Pojdi dol
  Natisni  
avtor Tema: pretiran strah pred boleznimi in panični napadi :(  (Prebrano 1469 krat)
0 uporabnikov in 1 gost pregleduje temo.
Soncnica445
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 3


« dne:: sobota, 25. julij 2020 ura: 15:57 »

Živjo, sem nova na forumu in sploh ne vem, kje naj začnem. Stara sem 20 let in pred približno 5 leti je umrla moja bližnja sorodnica za srčno kapjo. Bila je relativno mlada in dokaj zdrava (razen zelo stresne službe). Takrat sem bila stara 15 let in s šolo smo bili v Berlinu, za njeno smrt pa sem izvedela preko medijev, ker je bila v tistih krogih zelo znana. Takrat je bil to zame valda šok in sem takrat doživela svoj prvi panični napad, pomagala mi je učiteljica, ki je bila takrat zraven, da sem lahko zaspala. Potem sem je stanje umirilo in se zopet pričelo, ko sem začela hoditi v 1. letnik srednje šole; novo okolje, novi ljudje, novi izzivi. Vse je bilo novo, zato se je pričel tudi moj strah pred "neobvlado", da mi ne bo uspelo, da srednje šole ne bom naredila in ne bom mogla na fakulteto. Pojavili so se panični napadi, ki sem jih nekako obvladovala oz. sem jih skupaj z mamo. Zaradi strahu mi je tudi začelo piskati v ušesih. Drugih težav nisem imela, razen, da me je bilo zelo strah infarkta in da se mi bo zataknila hrana v sapniku. Ta strah s hrano se je pojavil, ko sem imela trebušno virozo zaradi katere sem 2 dni bruhala in imela v požiralniku čuden občutek, ki ni in ni hotel izginiti. No nato nekako je in je bilo spet vse v redu, srednjo šolo sem končala z levo roko bi se lahko reklo, odličnjakinja, brez pretiranega učenja in truda. Imela pa sem ves čas srednje šole nenormalno močne menstrualne krče, ki so se stopnjevali do te točke, da sem bruhala in omedlela od bolečin, večkrat bila zaradi tega pri zdravniku, ki pa temu niso nekako posvečali pozornosti oz. so mi vedno rekli, da sem občutljiva, da paničarim... Lansko poletje po maturi pa so mi v trebuhu odkrili ogromno tvorbo za katero niso vedeli iz kje izhaja - pod nujno na urgenco in na vse preiskave (CT, ultrazvoki, slikanje, ginekološki pregledi, urološki pregledi itd.) skratka ogromno preiskav, a še vedno niso nekako ugotovili, kaj bi lahko bilo z mano, zato jim ni preostali nič drugega kot pa da me odprejo. Na koncu se je vse lepo izteklo, bilo je ginekološkega izvora, laparoskopsko pa so zadevo (ki je vsebovala 6l benigne tekočine) in pa jajcevod, odstranili in po parih dneh sem že lahko šla domov. Celotno hospitalizacijo sem bila veliko na pomirjevalih, jokala pred družino, pred domačimi, si že zamišljala kako bodo žalostni brez mene, ker me ne bo... skratka sami črni scenariji. Potem sem imela še nekaj tednov okrevanja, ki pa so bili prepleteni z ljubezenskimi težavami, problemi s partnerjem (sva bila skupaj, potem sva se razšla, sva bila spet skupaj itd.) in pa začetek študijskega leta (selitev v Ljubljano, nova fakulteta, novi prijatelji, z bivšimi prijateljicami pa smo se le po redko srečevale).. skratka ogromno nekih novosti, ki so zraven prinesle stres, panične napade, dvome vase in razne telesne simptome, ki sem jim kar naenkrat (verjetno zaradi izkušnje v bolnišnici) začela posvečati ogromno pozornosti. Sprva sem imela pogosta vaginalna vnetja in vnetja mehurja, nato pa so se začeli moji zdajšnji problemi, ki še vedno trajajo: povečane bezgavke (za katere zdravnica pravi, da ji niso sumljive), oteženo dihanje, poslabšanje mojega tinitusa, pogosti glavoboli v področju sinusov in še ogromno ogromno ostalih simptomov za katere pa je najbolj značilno to, da jih spremlja občuten strah, jok in pretirano googlanje, ko se karkoli "novega" pojavi na mojem telesu.

Odločila sem se, da bom svojim problemom naredila konec in obiskala ORL samoplačniško, pregled imam čez nekaj dni in noro me je strah, vsak dan googlam težave, ki se mi pojavljajo, jokam ob vsakem primeru, ki je podoben mojemu in se konča "črno". Fant me sicer zelo razume, ker sva si v tem podobna ampak grem že sama sebi na živce in prav ne znam več normalno živeti in se pomiriti. Konstantno se sprašujem, kaj bo če bo, kaj se bo zgodilo če mi na orl pregledu kaj odkrijejo, bom mogla dati spet vse te preiskave mimo kot sem jih morala lani. Čez nekaj dni bo eno leto moje hospitalizacije zaradi tvorbe v trebuhu, strah me je da bi se spet kaj novega ponovilo, da bi kaj spet ugotovili in našli v meni in pa najhujše, da bi bilo za zdravljenje prepozno. Prav ne znam več živeti normalno, celotne poletne počitnice preživljam doma v sobi zaprta, gledam serije in se poskušam na ta način zamotiti. V družbo ne grem rada, ker me je strah kaj si bodo drugi mislili, če dobim napad in kako jim naj vse to razložim. Fant me preganja, da bi šla na morje, mene pa je zelo strah planirati počitnice, ker kaj pa če pride kaj vmes, kaj pa če mi bodo na ORL postavili hudo diagnozo in ne bova mogla na počitnice. Strah me je prihodnosti in da mogoče zaradi vseh ginekoloških težav, ki sem jih imela, ne bom mogla imeti otrok nekoč. Moje življenje je skratka sam strah pred prihodnostjo, ki je tako močan, da mi zavira sedanjost. Pravim si, da bo boljše, če bom šla na pregled in da bom pomirjena ampak po drugi strani pa me skrbi, če kaj ugotovijo in bom zopet mogla pod nujno v bolnišnico. V glavnem, odločila sem se, da v primeru (res srčno upam), da mi pri ORL ne ugotovijo kaj hudega, da grem k osebni zdravnici, da dobim napotnico za kliničnega psihologa, ker takrat (lahko bi rekla v najboljšem možnem izidu) je res psihološko in ni kaj "hujšega". Ampak do takrat je še nekaj težkih dni, ki bi jih najraje prespala in prejokala v svoji sobi.

Pardon za moje dolge stavke in besede in sem vesela, da sem našla forum, kjer se razumemo in imamo podobne težave, ter si med seboj pomagamo. rozicodam
Prijavljen
Ireland
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 52


« Odgovori #1 dne:: ponedeljek, 27. julij 2020 ura: 15:30 »

Ta forum je res ful zamrl, za kar mi je zelo žal, sploh nihče nič ne odgovarja ...

Sama imam zelo podobne strahove kot ti. Sem le nekoliko starejsa. Veliko fizicnih simptomov in posledicno ogromno strahu. Ponovno hodim na psihoterapijo, jemljem pa tudi AD. Tebi bi vsekakor priporocala psihoterapijo. Da postopoma predeluješ te strahove.

Kako si kaj danes?
Prijavljen
Regina
Veteran
****
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 887


Rule your mind or it will rule you.


« Odgovori #2 dne:: ponedeljek, 27. julij 2020 ura: 16:28 »

Pozdravljena,
vem kako ti je. Najprej si doživela en velik šok, ki je potem za seboj potegnil marsikaj. Najprej me zanima, ali so o smrti sorodnice s kom govorila? S starši, prijateljico, zdravnikom? Si s kom govorila v tem smislu, da si mu zaupala, da imaš skrbi, da te je prestrašilo?
Potem si doživela, da si morala biti operirana - tudi sama sem imela ginekološko operacijo, pri meni se je pojavila vodna cista na jajčniku 8x8 cm. Zelo me je bilo strah, da se med operacijo kaj zgodi, da umrem, strah me je pa bilo že tam biti, biti sama, proč od partnerja. Dva dni sem samo jokala, no potem sem šla pa domov. Pri meni je bila diagnoza hitro postavljena, operacija pa je bila po 2 letih... pri tebi pa se je vleklo in, ker nisi vedela kaj je s teboj narobe si seveda živela v stresu, skrbelo te je kaj je vse lahko narobe. Ti je tukaj kdo stal ob strani? Si strahove lahko komu zaupala?

Sama imam tudi zelo velik strah pred boleznimi, pri meni je pa tako, da me sicer skrbi, če se kaj pojavi, ampak se bojim raziskati, kaj bi lahko bilo, edino, če je res tako hudo, da ne gre več, potem grem do zdravnika. Letos sem po več kot 5 letih šla na gastroskopijo zaradi želodčnih težav... prej si nikoli nisem upala, saj sem se bala, da odkrijejo kaj hudega. Pa ni bilo nič, vse ok.

Sedaj me skrbijo spremembe na meni, v mojem počutju, psihičnem, fizičnem.. opazim vse. Sem utrujena, me skrbi zakaj sem utrujena. Sem omotična, me skrbi zakaj to... en kup nekih strahov, ki jih pri sebi samo potenciram.

Svetujem ti psihoterapijo in veliko dela na sebi. Jaz sem s paniko se prvič srečala 2014, sedaj po 6 letih je pa tako - trenutno sem že skoraj 2 meseca v neki slabi fazi, pod stresom, tesnobna, negativne misli, strahovi ... drugače svojo anksioznost lepo vodim in mi nekako gre, sedaj pa me drži že zelo dougo in upam, da kmalu mine.

Lahko mi pišeš tudi v ZS bova kakšno rekle  Grin
Prijavljen

You wake up every morning to fight the same demons that left you so tired the night before, and that, my love, is bravery.
Ireland
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 52


« Odgovori #3 dne:: ponedeljek, 27. julij 2020 ura: 19:55 »

Enako je pri meni ... ce sem utrujena, me skrbi, zakaj sem utrujena, ce nisem, me skrbi, kaj je zdaj to .... skratka, vse!!!!

Tudi sama nekako dobro golgam s tesnobo in paniko, od marca letos je pa slabo ...
Prijavljen
Soncnica445
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 3


« Odgovori #4 dne:: torek, 28. julij 2020 ura: 07:57 »

Joj hvala vam za odgovore. Malo me ne strah pred današnjih ORL pregledom, drugače pa sem tako no upam na najboljše.
Regina drugače se jaz isto zelo tezko spravim do zdravnika, ze itak mam strah pred klicanjem, ker mam obcutek da sem jim v napoto in pa valda strah pred tem ce mi bodo spet kaj hudega diagnosticirali..  in ta korona nikakor ne vpliva ugodno na moje pocutje, ker se mi zdi da te pri zdravniku še manj marajo kot pa drugače, zato sem se tudi odločila da rajši kar samoplačniško, hitro bom na vrsti pa še občutek ko kličeš je popolnoma drugačen.. zadnje dni zelo slabo spim, zbujam se 5x v eni noči in v strahu, ne znam razložiti ampak zbudim se čist prestrašena prav nekako me vrže iz postelje kot bi me zbudila budilka.. tudi jaz sem konstantno utrujena, ceprav nic pametnega ne delam.
Da ti še odgovorim na nekatera vprašanja.. ne nisem se z nikomur pogovarjala, mogoče malo doma ampak kot sem rekla sem bila v času njene smrti odsotna in nekako nisem bila doma, ko so žalovali, sem pa šla na pogreb.
Glede operacije pa sem res imela podporo družine in fanta ampak vseeno sem bila prestrašena, ker so bili tudi zdravniki malo prestrašeni, ker sem bila redek primer s cisto take velikosti (na ultrazvoku mi je rekla, da mi jo lahko zmeri velikost ampak bo morala po delih - kar me je se dodatno prestrasilo) na koncu velikosti sploh niso povedali ampak se je gibala nekje med 30 in 40 cm. Seveda sem povedala da me je strah in so me potem tudi sestre mirile, dobivala sem pomirjevala..
glede psihoterapije je pa tako, sama sem iz manjšega kraja stran od ljubljane ali maribora, pravtako sem študentka in nimam toliko denarja, zato bi raje poskusila to kar mi je na razpolago blizu kraja in da je zastonj.. mogoce se za terapijo odlocim sredi študijskega leta oz. Po končani koroni ko bom lahko zopet delala študentsko delo.
Prijavljen
Strani: [1]   Pojdi gor
  Natisni  
 
Pojdi na:  

oglas oglas ETIKETA medicinski slovar
Powered by SMF 1.1.5 | SMF © 2006-2008, Simple Machines LLC

Društvo DAM in uredništvo Portala Nebojse.si ne odgovarjamo za vsebine prispevkov na Forumu in vsebine komentarjev novic.
Vsi komentarji so lastništvo osebe, ki jih je napisala. Za njihovo vsebino so odgovorni njihovi avtorji.
Stran je bila ustvarjena v 0.099 sekundah z 22 povpraševanji.