Živjo, sem nova na forumu in sploh ne vem, kje naj začnem. Stara sem 20 let in pred približno 5 leti je umrla moja bližnja sorodnica za srčno kapjo. Bila je relativno mlada in dokaj zdrava (razen zelo stresne službe). Takrat sem bila stara 15 let in s šolo smo bili v Berlinu, za njeno smrt pa sem izvedela preko medijev, ker je bila v tistih krogih zelo znana. Takrat je bil to zame valda šok in sem takrat doživela svoj prvi panični napad, pomagala mi je učiteljica, ki je bila takrat zraven, da sem lahko zaspala. Potem sem je stanje umirilo in se zopet pričelo, ko sem začela hoditi v 1. letnik srednje šole; novo okolje, novi ljudje, novi izzivi. Vse je bilo novo, zato se je pričel tudi moj strah pred "neobvlado", da mi ne bo uspelo, da srednje šole ne bom naredila in ne bom mogla na fakulteto. Pojavili so se panični napadi, ki sem jih nekako obvladovala oz. sem jih skupaj z mamo. Zaradi strahu mi je tudi začelo piskati v ušesih. Drugih težav nisem imela, razen, da me je bilo zelo strah infarkta in da se mi bo zataknila hrana v sapniku. Ta strah s hrano se je pojavil, ko sem imela trebušno virozo zaradi katere sem 2 dni bruhala in imela v požiralniku čuden občutek, ki ni in ni hotel izginiti. No nato nekako je in je bilo spet vse v redu, srednjo šolo sem končala z levo roko bi se lahko reklo, odličnjakinja, brez pretiranega učenja in truda. Imela pa sem ves čas srednje šole nenormalno močne menstrualne krče, ki so se stopnjevali do te točke, da sem bruhala in omedlela od bolečin, večkrat bila zaradi tega pri zdravniku, ki pa temu niso nekako posvečali pozornosti oz. so mi vedno rekli, da sem občutljiva, da paničarim... Lansko poletje po maturi pa so mi v trebuhu odkrili ogromno tvorbo za katero niso vedeli iz kje izhaja - pod nujno na urgenco in na vse preiskave (CT, ultrazvoki, slikanje, ginekološki pregledi, urološki pregledi itd.) skratka ogromno preiskav, a še vedno niso nekako ugotovili, kaj bi lahko bilo z mano, zato jim ni preostali nič drugega kot pa da me odprejo. Na koncu se je vse lepo izteklo, bilo je ginekološkega izvora, laparoskopsko pa so zadevo (ki je vsebovala 6l benigne tekočine) in pa jajcevod, odstranili in po parih dneh sem že lahko šla domov. Celotno hospitalizacijo sem bila veliko na pomirjevalih, jokala pred družino, pred domačimi, si že zamišljala kako bodo žalostni brez mene, ker me ne bo... skratka sami črni scenariji. Potem sem imela še nekaj tednov okrevanja, ki pa so bili prepleteni z ljubezenskimi težavami, problemi s partnerjem (sva bila skupaj, potem sva se razšla, sva bila spet skupaj itd.) in pa začetek študijskega leta (selitev v Ljubljano, nova fakulteta, novi prijatelji, z bivšimi prijateljicami pa smo se le po redko srečevale).. skratka ogromno nekih novosti, ki so zraven prinesle stres, panične napade, dvome vase in razne telesne simptome, ki sem jim kar naenkrat (verjetno zaradi izkušnje v bolnišnici) začela posvečati ogromno pozornosti. Sprva sem imela pogosta vaginalna vnetja in vnetja mehurja, nato pa so se začeli moji zdajšnji problemi, ki še vedno trajajo: povečane bezgavke (za katere zdravnica pravi, da ji niso sumljive), oteženo dihanje, poslabšanje mojega tinitusa, pogosti glavoboli v področju sinusov in še ogromno ogromno ostalih simptomov za katere pa je najbolj značilno to, da jih spremlja občuten strah, jok in pretirano googlanje, ko se karkoli "novega" pojavi na mojem telesu.
Odločila sem se, da bom svojim problemom naredila konec in obiskala ORL samoplačniško, pregled imam čez nekaj dni in noro me je strah, vsak dan googlam težave, ki se mi pojavljajo, jokam ob vsakem primeru, ki je podoben mojemu in se konča "črno". Fant me sicer zelo razume, ker sva si v tem podobna ampak grem že sama sebi na živce in prav ne znam več normalno živeti in se pomiriti. Konstantno se sprašujem, kaj bo če bo, kaj se bo zgodilo če mi na orl pregledu kaj odkrijejo, bom mogla dati spet vse te preiskave mimo kot sem jih morala lani. Čez nekaj dni bo eno leto moje hospitalizacije zaradi tvorbe v trebuhu, strah me je da bi se spet kaj novega ponovilo, da bi kaj spet ugotovili in našli v meni in pa najhujše, da bi bilo za zdravljenje prepozno. Prav ne znam več živeti normalno, celotne poletne počitnice preživljam doma v sobi zaprta, gledam serije in se poskušam na ta način zamotiti. V družbo ne grem rada, ker me je strah kaj si bodo drugi mislili, če dobim napad in kako jim naj vse to razložim. Fant me preganja, da bi šla na morje, mene pa je zelo strah planirati počitnice, ker kaj pa če pride kaj vmes, kaj pa če mi bodo na ORL postavili hudo diagnozo in ne bova mogla na počitnice. Strah me je prihodnosti in da mogoče zaradi vseh ginekoloških težav, ki sem jih imela, ne bom mogla imeti otrok nekoč. Moje življenje je skratka sam strah pred prihodnostjo, ki je tako močan, da mi zavira sedanjost. Pravim si, da bo boljše, če bom šla na pregled in da bom pomirjena ampak po drugi strani pa me skrbi, če kaj ugotovijo in bom zopet mogla pod nujno v bolnišnico. V glavnem, odločila sem se, da v primeru (res srčno upam), da mi pri ORL ne ugotovijo kaj hudega, da grem k osebni zdravnici, da dobim napotnico za kliničnega psihologa, ker takrat (lahko bi rekla v najboljšem možnem izidu) je res psihološko in ni kaj "hujšega". Ampak do takrat je še nekaj težkih dni, ki bi jih najraje prespala in prejokala v svoji sobi.
Pardon za moje dolge stavke in besede in sem vesela, da sem našla forum, kjer se razumemo in imamo podobne težave, ter si med seboj pomagamo.