Pozdravljeni,
moja zgodba je zapletena, ne vem kje začet. V glavnem, stara sem 30 let, moje življenje je v popolnem razsulu. Imam zelo hude težave z tesnobo in OKM. Najhujše se kaže v strahu pred boleznimi in smrtjo. Hodim že eno leto na psihoterapijo, marsikaj mi je pomagala, ampak ne vse. Moje težave s strahom pred boleznijo ne uspem rešit. Enostavno se ne zmorem pomiriti glede tega. Vsak dan najdem kaj za se sekirati, zdaj pa še korona, res super, prav za take ljudi, kot sem jaz.
Imela sem službo v mojem fohu, so me prnesli naokoli, mi plačali skor nič, dobiva mož več če mene preživlja, kot če delam. Kako je lepo v Sloveniji. Zdaj ne delam, kaj pa itak naj delam zdaj med korono. Skušam delati na temu, da bo dobila službo, kako zelo enostavno je v Sloveniji.
Ko sem omenila osebni zdravnici, da imam zelo hud strah pred zdravniki in boleznimi, mi je rekla naj grem raje na sprehod. Da pol čene se začne s tabletami, in tisto je potem sranje. Super, sam na sprehod grem. Aja, pa naj otroka naredim, tisti mi bo pomagal s stresom.
Šele z začetkom terapije sem končno ugotovila, da je srž večino mojih težav ravno moja mama. In seveda, jaz sem bila tako neumna in se pustila prepričat, da živim v isti hiši z njo. Saj imamo fraj, kaj boš zapravljala za novo hišo, tukaj je super, mi ti bomo dali mir, smo popolnoma ločeni, imata svoje gospodinjstvo, vsi ostali to delajo. Z možem mava kredit, nimava kam jet. Zdej sem ujeta z njo.
Kateri štos, da mi bo dala mir. Hodi mi v stanovanje, ko me ni. Gleda mi v okno noter v spalnico. Kadi na terasi, da ne morem imet odprtega okna. Vsak dan me kaj sprašuje, imaš sir, imaš čebulo, mi je zmanjkalo česna, a imaš to, a imaš uno. Kam greš, a greš ven, a mi kupiš to, naredi to zame, zakaj pa ne tako, ja pa ti pravim, tako moraš naredii tot. In jaz sem bila tako neumna in ji pustila, da me je prepričala, da je to pametna ideja. Kako sem lahko bila tako naivna?
Prej so imeli podnajemnike, zdaj pričakuje, da ji midva dajava denar, ker ga z atanom nimata. Moja dolžnost je. Zato mora moj mož dajat denar, jaz itak nimam službe. Kako ona nima denarja, kako je boga, kako je težko življenje, kako je hudo, kako ne spi.
Vsakokrat, ko jo slišim, ali vidim, ali jo vidim na telefonu, me prime totalna panika. Kaj zdaj, kaj hoče od mene?
Kot sem rekla, moja tesnoba je najhujša o bolezni in zdravju. Vsak teden mi nabija kaj. O glej, me boli zob, konec sveta, o glej, imam otečen gleženj, sigurno je korona, o glej, korono so ustvarili zato, da bojo ubili take kot sva jaz in ata. Ampak kaditi ne neha, za cigarete je denar. Ona ima pravico kaditi.
Ko sem ji rekla, da rabim malo mira, mi je rekla da jaz ne morem tako, da ona me ima rada, da me ne briga za njo, da jo nočem več imeti v svojem življenju, da je ne morem kar tako odstraniti, da ona je boga, da njej je tako težko. Da sem jaz vsega kriva, da sem jaz razvajena, da ona ni imela izbire, da ona je boga.
Karkoli govori so same negativne stvari, kako je vse grozno, kako je vse obup. Pravi mi, da komaj čaka da umre, da ona ne bo dolgo živela, pravi mi, da je moja naloga, da skrbim za njo, ko bo prestara in ne bo zmogla sama. Da komaj čaka, da bo umrla. Kako je življenje vedno bolj težko in grozno. Kako je vse lepo samo iluzija, vedno je vse grdo. Kako se vse lepo enkrat konča. Da ne smeš se veselit česa, ker gre vedno vse narobe.
Jaz sem vsak dan na robu živčnega zloma, nimam mira, nimam svobode, nimam nič. Nimam vozniškega izpita, ker zakaj bi ga mela, če te bomo mi vozili naokoli, reče mama. In jaz, neumna, sem verjela. Zakaj, izguba denarja. Končno sem si rekla, požri sram, pojdi delat izpit, in pride korona. Zdaj si ne upam, ker seveda, se bojim korone ku hudič križa.
Zdaj sem ujeta doma med štirimi stenami, ona mi vsak dan teži, ne da se ji dopovedat, da rabim mir, vsakokrat ko jo srečam se poslabša moje mentalno zdravje. Nič lepega nima za povedat, jaz ne vem kaj naj naredim. Imam že prav fajn zdravstvene težave zaradi stresa, ne zmorem odstraniti stresa, vedno hujše je. Zdravniki me obravnavajo kot neumno babanco, kdo jo bo vzel resno. Sam na sprehod pejt.
Kako naj preživim tako? Moje mentalno zdravje je na takem psu, da mislim, da sem že prav zrela za kako psihiatrično bolnico. Ne morem se preselit, vsaj ne v bližnji prihodnosti. Jaz ne vidim nobene rešitve.
