Anksioznost mi je popolnoma neznana

[ohana]

Vsem skupaj želim en lep pozdrav.

Ne vem točno, kako in zakaj sem sploh pristala na tem forumu in se odločila, da bom vseeno poskusila vprašati za pomoč. Ampak nimam več izbire. Naj se samo na kratko opišem - stara sem 20 let in nikoli ampak res nikoli v življenju se nisem počutila tako, kot se počutim zadnje čase. Moje življenje je bilo do nedavnega dobesedno popolno, tudi v času šolanja nisem imela nikakršnih težav, ne glede prijateljev ne glede splošnega učenja. Vedno pridna, prijazna, z veliko prijatelji in nonstop nekih dogodivščin. Nikoli se nisem počutila osamljeno, uglavnem res sem bila pač - srečna. Leto 2019 je bilo zame tudi najlepše leto mojega življenja, saj sem se preselila v Ameriko. Kako je bilo si verjetno lahko predstavljate. Po vrnitvi domov sem tudi diplomirala, imela sem službo, ki sem jo rada delala. Pač vse super.

Potem pa se spomnim, da se je vse skupaj začelo nekako malo pred vso dramo s korono. Nekajkrat sem opazila, da se mi je čez dan malo vrtelo. Mislim, ne čisto vrtelo ampak kot da bi bila na čase stalno omotična. Sicer je tekom delovnika kasneje vse skupaj minilo, vendar je bil to nekako začetek mojih težav. Ko je v Slovenijo uradno prišla korona in s tem tudi izguba mojega študentskega dela, mi je bilo na začetku super - malo več časa za vse ostalo, lahko sem tudi malo polenarila - kakšna dva tedna odlično. Nato pa me je začelo stiskati v prsih. Itak malo panična, kaj je zdej to. Zakaj me non stop boli v prsih? Ko sem vse skupaj vtipkala v Google sem itak na koncu izvedela, da mi bo zastal srce. Mislim, da sem imela zaradi te misli 2x tak zelo mini panični napad, ker kot sem rekla, anksioznost mi je popolnoma neznana. Ko sem govorila s svojo zdravnico o mojih omoticah in stiskanjem v prsih mi je dejala samo, da je to res verjetno anksioznost in da bo vse ok. Ok super, in kaj naj zdej?? S tem problemom se res nikoli nisem srečala in me je počasi začelo zelo ovirati. Kar naenkrat mi je postalo težko it ven, ker vsakič, ko sem vedela, da moram nekam it, se nisem več počutila uredu - stiskanje v prsih, bolečine in trd občutek v vratu, glavobol, omotičnost. Sem šla zaradi tega k okulistu in sem dobila očala, in kar se tega tiče je veliko bolje, ampak sem še vseeno vsakodnevno nervozna? Stalno mi močno bije srce in se potem cel čas samo na to fokusiram a je z mano pač vse ok? Enostavno se ne počutim jaz in mi gre to zelo na živce, ker ne razumem zakaj se je to zgodilo. Na živce mi gre tudi, da me je na nek način strah kamorkoli it, ker se bom pol cel dan obremenjevala, ali bom sploh sposobna stat in bit okej. Upam, da me bo kdo razumel, ker težko opišem svoje počutje. Uglavnem ni mi več ''navadn'' delat in počet karkoli bi hotela ker se ne počutim jaz in se psihično ne počutim dobro.

Upam, da se bo na tem forumu našel nekdo, ki me bo razumel in se je mogoče (že) znašel v podobni situaciji kot jaz. Hvaležna bi bila za vsako povratno zgodbo in vsak nasvet

[Poni]

Nevem zakaj, ampak vedno ko berem, da je kdo v življenju non stop srečen, pa da je vse super, pa da ima veliko prijateljev, pa prav vsi ga imajo radi, pa da je vedno nekako duša zabave..... No, tega zadnjega ti nisi omenila. Ampak ob vsakem takem opisu me kar nekako postane strah. Kot da je v ževljenju te osebe vse veliko preveč krasno, da bi bilo lahko resnično. In da kaka depresija ali anksioznost preži nekje za nekim vogalom.

No ja, v življenju nobene osebe ne more biti absolutno vse popolnoma krasno in to kar naprej. Vsekakor sem tule na forumu bral že veliko zgodb o osebah v katerih življenju je bilo vse absolutno super in brezhibno, potem pa naenkrat - bum - depresija ali anksioznost ali panični napadi. Skratka nekaj kar kaže na izgubo nadzora. Prej težnja po popolnem nadzoru vsega v življenju, potem pa razpad tega navideznega absolutnega nadzora.

Hm, saj mogoče je tole kup nesmislov, ampak tak občutek sem imel jaz, ko sem bral tvoje sporočilo.

[ohana]

Mislim, da si si moje sporočilo interpretiral napačno - absolutno noben ne more biti celo življenje, vsako sekundo srečen. Itak da ne. Vsi imamo dneve, ko se nam nič neda ali pa smo pač slabe volje zaradi določenega vzroka. Bistvo je bilo v tem, kako se stvari lahko kar naenkrat hitro obrnejo. Pa ne govorim samo o fizični slabosti, ampak predvsem mentalni. In če si sam že velikokrat prebral takšne zgodbe, potem to ni takšna redkost.

Seveda se ti zahvaljujem za tvoj komentar. Mene je enostavno zanimalo, ali je kdo šel čez take stvari, kot jih sama sedaj doživljam in bi bil pripravljen deliti izkušnje

[Ireland]

Marsikdo tukaj je šel čez tole ... občutek, da nisi več ti, spraševanje, ali je s tabo vse ok itd. Zelo, zelo poznano.

[Regina]

Pozdravljena  

Nekajkrat sem opazila, da se mi je čez dan malo vrtelo. Mislim, ne čisto vrtelo ampak kot da bi bila na čase stalno omotična.
Nato pa me je začelo stiskati v prsih. Itak malo panična, kaj je zdej to. Zakaj me non stop boli v prsih?

Lahko, da si tukaj imela nižji pritisk, nižji sladkor in se je to zgodilo... ali pa, da je bila na delu anksioznost. Stiskanje v prsih, občutek, da ti slon sedi na prsih je pri anksi zelo pogost. Sama sem ga imela mnogokrat. Potem se je ''pojavila'' še ''bolečina'' v desni roki, hitrejši utrip - sem mislila, da je to infarkt.

Ko sem vse skupaj vtipkala v Google sem itak na koncu izvedela, da mi bo zastal srce.

Google je naš sovražnik. Nič ne beri, ko imaš težave, ker potem ugotoviš, da si ravno pred smrtjo in se lahko lotiš oporoke  

S tem problemom se res nikoli nisem srečala in me je počasi začelo zelo ovirati. Kar naenkrat mi je postalo težko it ven, ker vsakič, ko sem vedela, da moram nekam it, se nisem več počutila uredu - stiskanje v prsih, bolečine in trd občutek v vratu, glavobol, omotičnost.

Ja, težko iti kamorkoli, ker se bojiš, da se ti bo kaj zgodilo, da boš kje dobila napad. Občutki so grozni, vem, a pomembno je, da se z njimi soočiš. Korak po korak. Če trenutno nisi sposobna iti iz hiše (karikiram) pejdi najprej na vrt. Potem naslednji dan ali čez dva, nevem do ulice.. počasi do pošte/trgovine. Počasi.

ampak sem še vseeno vsakodnevno nervozna? Stalno mi močno bije srce

Nepredelana čusta. Si pod stresom, ker je telo na preži pred nečim hudim. Anksioznost je ubistvu normalen odgovor telesa na nevarnost. Pojavlja se pri vseh ljudeh, v kolikor se pojavlja prepogosto in nas ovira pri vsakanjiku pa je potrebno nekaj ukreniti.

Naj ti sedaj povem kako je bilo pri meni. Bom probala biti čim krajša  
Meni se je zgodilo iz danes na jutri. Pred tem nisem imela nobenih težav (vsaj mislila sem tako). Panični napad sem doživela predno sem šla spat. Bila sem tudi sama doma. Zelo hiter pulz, razbijanje srca, neprijeten občutek v prsih, strah, driska... Nisem vedela kaj naj, saj je bila ura 2. ponoči. Bila sem pred tem, da pokličem 112 a nisem, ker me je bilo sram. Nekako sem preživela noč, naslednji dan me je prijateljica peljala na urgenco. Pov vseh pregledih tisti dan, je bilo vse ok. Psihosomatska tahikardija je pisalo na izvidu.
Po tistem dnevu jaz nisem bila več jaz. V meni se je zasidrala žalost, strah, skrbi, pred tem, da se bo vse še enkrat zgodilo. In se je, večkrat ... bilo je grozno. Nisem upala nikamor, nisem želela nikamor, vse kar sem rada počela se mi je upiralo saj so bile moje misli usmerjene samo na to, kaj se z mano dogaja. Pri nas v družini je bila, je, ta tema nek tabu. O tem sem lahko govorila samo s partnerjem.
Trahalo je dolgo časa preden sem se prepričala, da je fizično z mano vse ok. Dolgo časa sem imela vseskozi povišan utrip, okrog 100/min in v sebi konstanten strah. Prvi panični napad se je zgodil 2014 prvi dve leti je bilo precej mučno. Kakšen dan boljši, večina pa slabših...
Začela sem delati na sebi, sproščanje, sprehodi - čeprav me je bilo grozno strah, da me pobere sredi sprehoda... preusmerjanje misli, prišli so časi, ko sem že vedela, da se bliža napad in sem ga uspela omiliti. Napadov pa ne smeš zatirat, more se zgodit.. če ga boš poiskušala zatreti bo naslednji samo še hujši.
Samo zaupat si moreš, da je vse OK, da bo minilo.
Meni je pomagalo tudi pisanje dnevnika, tako sem spremljala, kaj me spravi v streh, kaj je vodilo do panike... potem pa barvanje mandal, avtogeni treninigi (na youtubu imaš), psihoterapija - toplo priporočam  

Sedaj po 6 letih je stanje čisto drugačno. Nisem več stara jaz in nikoli nebom več bila. Paničnih napadov nisem imela že leta, se pa pojavijo občutki tesnobe, strahu, trajajo lahko samo moment ali pa več dni... ampak gre.

Si imela pred časom kakšna stresna obdobja, mogoče kakšne zadeve iz otroštva? Jaz sem šele na psihiterapiji ugotovila, da moje težave segajo do mojega 12 leta... no anksa pa se je pojavila šele po 7 letih   Tudi ti boš zmogla ampak loti se dela na sebi še danes

Tukaj je moja tema, če ti pride kaj prav   http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,20601.0.html